Akvamarin, kot prvo, ne vem, zakaj bi človek sploh rabil nenehne pohvale in potrditve, ker v preveliki meri to človeku ponavadi celo škoduje, saj se zna zgoditi, da se razvadi in pričakuje, da mu ljudje vedno pogosteje laskajo. Nekateri pa ne pričakujejo toliko nadaljnjih pohval, so pa zato medtem postali prevzetni in se imajo za ... ja, večvredne.
Kot drugo pa, če prejmeš pohvalo le redko kdaj, sploh od človeka, ki teh besed ne deli kar tako, malo tu, malo tam, si še toliko bolj ponosen nase in ceniš to pohvalo. Drugače pa nimam občutka, da Slovenci ne znamo pohvaliti, pa živim tukaj že od rojstva. Mogoče pač nismo narod, ki pohvali vse, kar bi načeloma moral iz neke bedne vljudnosti, dejansko pa bi mislili drugače.
In če nekdo ne omenja svojih dosežkov, spretnosti, znanja in izkušenj, še ne pomeni, da ni ponosen nase in da se ne zaveda svojih sposobnosti. Kje piše, da mora človek to obešati na velik zvon? Mene bolj navdahnejo ljudje, ki to pokažejo s svojim delom ali odnosom do soljudi, pripovedujejo o svojih izkušnjah in delijo svoje znanje, ne smatrajo pa ga za večvrednega. Naj delo govori namesto nas, ne naš prevzetni alter ego.
Sem pa vsekakor mnenja, da starši morajo ob primernem času otroka tudi pohvaliti, kajti če ne pozna tega, tudi sam ponavadi ne razvije te lastnosti. Pretirano hvaljenje pa ima vedno kontra učinek. Namreč, če otrok že odrašča v takšnem duhu, se bo nenehno počutil kot nekaj več od večine vrstnikov, lahko tudi starejših in bolj izobraženih ljudi. Taki tudi prav radi zaspijo na lovorikah in se prenehajo truditi, saj mislijo, da so s pohvalo dosegli največ kar se da.