Spet. U men je tok jeze in prezira do njega, da mi je kr slabo. Nikol (pa nej žvela 150 let) mi ne bo jasno, kako so ljudje lahko tko zlo pokvarjeni, brez kančka sočutja, spoštovanja, tko zlo... ogabni 
In js sm mu pustila, da je delu z mano kar je hotu, kr sm mu hotla ustrešt, hotla sm da bi ratal, naiuno verjela, da bo enkrat drugač, da ma umes pač slabe dneve... Stoično prenašala use njegove surle za prazn nč, njegovo ignoranco iz čistga miru, njegou dotik, k je hotu sex... čeprou me je bolel, čeprou sm vedla, da bo zmer hujš, da si ne zaslužm tacga mučenja.
Vedno tm k me je rabu, vedno sočustvovala z njim, bla na njegovi strani, pomagala kakor sm vedla in znala... nism prčakvala ničesar u zameno, razn to, da me spoštuje in je iskren z mano. Pa mi tut tega ni mogu dat.
Vem, da sm loh srečna, k je konc, vem, da se mu ne bi u enem samem trenutku pustit, use to vem... Sam trenutno boli. K se sam spomnem, da je blo use eno samo izkoriščanje, nadomeščanje biuše, potešitev potrebe po sexu... čusteu pa nikjer več, če so sploh kdaj bla. Zakaj je mogu to počet? Zakaj ni biu iskren? Zakaj...?
Tok je tega, kar bi rada dala in delila z nekom, pa mi kr ni usojen.
pa kakšno rečeva na račun naših slabših polovic 
