positive vibration napisal/-a:Zakaj se ti zdi to tako nesprejemljivo, da se "bojimo" za ljudi, ki jih imamo radi? To pomeni, da se zanje tudi borimo. Jih spoštujemo. Cenimo. Niso samoumevni.
Tudi starš se boji za svoje otroke in npr. skuša preprečiti hčeri zapletanje z mafijcem. Ker hčere ne želi izgubiti. A je tudi s tem kaj narobe?
Enkrat sem brala neko dobro knjigo, ki je zadnji del tvojega posta prav dobro opisala in na vprašanje podala tudi (meni osebno všečen) odgovor.
Seveda se starši bojijo za svoje otroke. Otroku poveš, da lahko pade, če spleza na previsoko drevo in se polomi, to je naravno. Ampak pri tem se je dobro zavedat, da ga ne boš mogel celo življenje braniti pred nevarnostmi. Povedal mu boš, katere igre se je nevarno igrati. Ampak v resnici ti bo vseeno, ali se igra skrivalnice ali slepe miši. Če se polomi, ga boš seveda oskrbel. Ampak naslednji dan se situacija zopet ponovi.
Ampak tvoja skrb ne izvira iz straha pred tem, da bi se otroku kaj zgodilo. Izvira iz straha pred občutki, ki bi se ob tem pojavili v tebi. To pa je opisal že Horus.
Če se res globoko zamisliš, ugotoviš, da je skrb nepotrebno čustvo, ki žre tvojo energijo. Ni mi še uspelo priti tako daleč, da bi se lahko na nepotrebnih nivojih močno omejila, pa vendar - verjamem, da se lahko vsak v končni fazi otrese takšnega negativizma.
Strah pred izgubo osebe je že ena takšna stvar. Če bi se zavedal potenciala, da se počutiš dobro, ne bi postavljal zahtev drugim, da se spremenijo, da se boš ti bolje počutil. Znebil bi se tistega nemogočega občutka po potrebi kontroliranja sebe, partnerja, otroka, ali pa vsega sveta.
Ko narediš premik v glavi, in se zaveš, da si edini, ki oblikuje lastno resničnost, se stvari nenadoma spremenijo. Veš, da si neodvisen od drugih.
To, da se ljudje odločajo za odprte zveze, in soglašajo v tem, je ena od oblik delanja nečesa, v čemer določeni ljudje. Krščanski nazori so 2 tisočletji omejevali ljudi v vseh pogledih. Vesela sem za vse, ki razmišljajo z lastno glavo, in počnejo tisto, kar jih najbolj veseli. Mislim, da tisti, ki kritizirate odprte zveze, medtem ko o njih očitno ne veste skoraj ničesar, nimate pravice označiti svobodno mišljenje kot nekaj slabega. Res je, da si vsak sam oblikuje mnenje o dobrem in slabem, da so sodbe le nekaj relativnega. Moje mnenje je, da je "dobro"vse tisto, kar pri vseh sodelujočih v določeni stvari vzbuja pozitivne občutke - torej, da s svojimi dejanji ne prizadeneš nikogar od tistih, ki so v to vpleteni.
In pa - ene same prave ljubezni, kot je nekdo omenil, ni. Obstaja samo splošno mišljena ljubezen, ki se na določenih vidikih razlikuje. Je pač tako, da je spolnost najvišja raven fizične ekstaze, če je posredi ljubezen, pa ni važno, ali je z enim partnerjem ali z večimi. Seveda, če se vsi vpleteni strinjajo.
Pa še nekaj o spolnosti brez ljubezni. Ok, če vam ni do nje, v redu. Z njo sicer ni narobe čisto nič, ni ne škodljiva, ampak po mojem mnenju tudi koristna ni. Brez ljubezni pač zamujaš najlepši del izkušnje.
glih s tem ga lahko izgubijo kaj pa če se tist ko mu enga podturiš zalub v tistega ko si mu ga ti prpelala
In isto verjetno velja za vecino ljudi, ki so proti temu. Navsezadnje lahko na isti nacin omejujemo partnerja pri cemerkoli, kar se nam osebno zdi preiintimno. Nekateri bi tako prepovedali partnerju ples z drugimi (o cemer sem se ze pohecal), nekateri prepovejo tudi pijace z nasprotnim spolom, tretji takorekoc prepovejo vsakrsen kontakt z nasprotnim spolom. Vse to je izrazanje iste negotovosti kot prepoved sexa z nasprotnim spolom, le da je negotovost pri vsaki od teh stopenj pac toliko vecja.
Lep pozdrav od Horusa 
