mayaeb napisal/-a:Mi več pomeni to, da bodo vedeli, da krompir ne raste na drevesu kot to, da trenirajo nek šport.
Mislim, mene bi bilo potrebno prisilit v športno dejavnost, ampak motivacijsko prisilit, v to sem prepričan. Zato mi je žal, da si niso starši vzeli dovolj energije, da bi me spravili migat. Za učitelje razumem, da se jim ni dalo ukvarjati z mano, a starši bi se mogli oz. bi mi mogli nekoga najti.
Sem že prej napisal zakaj je v redu, da je telo vsaj povprečno razmigano. Ena mal napihnjena new age "fizioterapevtka" mi je ne toliko nazaj komentirala, da je žalostno kako izgleda moje telo, kak sem. Prej nisem tako razmišljal, ampak ena sodelavka od fotra je prav tako komentirala, da sem čisti fotr, in potem ena druga, da to pa že ne bo držalo, ker je fotra konkretno več v mišicah. Pa ni fotr neki močan, normalen moški je, jaz pa pač fantek
Jebiga 
Če se potem navežem na vprašanje.
Celo ne-vzgojo smatram kot napako staršev. Bili so odsotni. Razumem, da so verjetno bili taki zaradi lastnih problemov, pri mami mogoče zdravja, obremenitev v službah, negotove prihodnosti, a vendar imeli so otroke...
In ko sem imel malo bolj resne probleme, so bili čist zgubljeni. Ni bilo tiste ta prave opore, niso bili dovolj močni, da bi mi dali vedet da bodo poskrbeli zame mi našli neko rešitev, dali neko varnost.
Še sedaj je isto, da oče neha govorit z mano sedaj, ko imam pač neke probleme. OK, mu je pretežko morda, a meni je tudi težko, ampak vsaj zavedam se kako je bilo pred 20 leti, ko sem še manj vedel poskrbeti zame.
Saj ni to, da se ne bi ukvarjali z mano, a premalo so se in na napačen način po mojem. Težko je vse razumeti, a emocionalno vem, da neki ni bilo OK.
In te napake ne želim ponavljati. Svojim otrokom želim dati občutek stabilnosti, četudi bo realnost povsem drugačna. Delovne naloge pa tudi želim, da začnejo dobivati čimprej.
Starši me niso silili v nič.
Popolnoma permisivna vzgoja je bila, OK strašili so me pred drogo, zato je verjetno nikoli nisem probal ne jaz ne sestra... je bilo precej jeze in strahu prisotnega v vzgoji... sicer pa ker sem imel dobre ocene (brez nekega učenja, s tem da sem poslušal v šoli je bilo dost
), so me pustili pri miru, popolnoma pri miruVčasih so pritiskali da moram sestro učit, ker je imela težave v šoli, ampak niti ne tolk motivacijsko (žal), ampak bolj na način, zakaj sošolcem pomagam, sestri pa ne - kar en kup psiho (bul)šita. Sicer sem sestri pomagal, a se nisva ujela
OK, mogoče so vztrajali, da eno interesno dejavnost pa moram imeti, ker nisem hotel nič, saj to so imeli prav, to je že šola "pritiskala". Je pa bila povsem moja izbira kaj izbrati. Klavir npr. sem hitro nehal igrati, ker mi pač ni šlo
Drgač sem si želel.Pač problem je bil, da me s tako vzgojo niso naučili nič. Kaj mi pomaga, če fotr dobro šraufa, če jaz komaj kaj prišraufam... kaj šele, da bi kaj popravil. Fotr pa je pa po drugi strani lahk skor hišnik (in (skoraj) avtomehanik - verjamem, da šraufa avte precej bolje od vaših tipov/staršev, ker mu je to nekoč bil hobi... edino če so avtomehaniki, potem verjetno ne
), sej mi velikokrat pomaga še vedno 
Sej sm hvaležen zdej na stara leta za to Edino obveznost, ki sem jo imel, je da pospravim/posesam svojo sobo, pa še to sem bolj redko počel. In potem tak razvajen fant gre nekega dne študirat... in se spet (brez večjega problema) ven vleče s študentskimi boni
-----
Po drugi strani, ko je bil sneg zunaj, mali pa ne ravno več 1. razred OŠ, sem seveda hotel, da malo sneg kida, ampak resno, brez heca, ne da se sam zabava na snegu. In me je ex- itak zablokirala, kaj da se grem.
Mislim, ker je hayley komentirala delo na hiši. Definitivno bi otroke naučil delati na hiši, vsaj tisto kar sam vem. Ker vem kako je meni bilo težko, ko sem bil polnoleten al pa že konkretno polnoleten in sem se moral učiti stvari, ki bi se mi jih bilo lažje naučiti preko vzgoje v primarni družini. No saj likat pa še vedno ne vem, ampak moje cunje zgledajo bolj zlikane od cunj kakih sodelavcev, kjer žene likajo
Se pač znajdem, sem si postavil "lažji" sistem, čeprav je verjetno žalostno, ker ne vem likat (ampak za vsako malenkost se ne rabim obremenjevat, bolj žalostno je, da kuhat neki ne vem, da bi bilo neki hudo okusno )Ponavljam.
