Evo še moje skromno mnenje

.
Jaz sem rasla s Harryjem

. Svojo prvo knjigo (Dvorana Skrivnosti) sem dobila pri 11 letih, kot darilo od mojih staršev. Tekom osnovne in srednje šole sem prebrala še vse ostale knjige. Ko sem knjigo prvič brala, sem jo prebrala v šusu, v enem, največ dveh dneh. Potem pa so sledile "ponovitve", vsako knjigo sem še najmanj trikrat prebrala, velikokrat sem brala ponoči, če nisem mogla zaspat zaradi nočnih mor (sem imela težave z njimi v otroštvu). Ponavadi sem brala dokler me ni od utrujenosti zmanjkalo

. Moja kopija Dvorane skrivnosti je od pogostega prijemanja, branja na najrazličnejših mestih in občasnega spanja na njej porumenela, platnice so ob robovih zguljene, robovi ob mojih najljubših delih pa zapognjeni

. Ostale knjige sem si kupila šele pred nekaj leti, zato so boljše ohranjene in malo manjkrat prebrane.
Najdlje sem odlašala z zadnjo, sedmo knjigo, saj je enostavno nisem hotela prebrat, nisem hotela da se Harryjeva zgodba zame zaključi. Smešno, saj vem, ampak Harry je resnično rasel z mano. Od otroških neumnosti v prvih knjigah, preko "awkward" najstniških let, pa do krize na prehodu v odraslo življenje v zadnjih dveh knjigah - vse to sva s Harryjem preživela skupaj

.
Mislim, da je ravno to tisto, kar je pri Harryju največ vredno - raste s tabo. Po mojem mnenju, je Rowlingova tu razturala v primerjavi z ostalimi knjigami za mladino.
Je pa tudi res, da moraš Harryja začeti brati v mlajših letih. Ko sem mojega pri 20 poskušala prisiliti da bi se tudi on navdušil nad njim, se je upiral z vsemi štirimi

. Prve tri knjige je sicer prebral, bile so mu všeč, ampak še vedno ni razumel zakaj sem jaz tako navezana nanje

.
Ko/če bom kdajkoli imela otroke, bodo Harryjeve zgodbe definitivno obvezno branje pred spanjem
