* Na drugem srečanju mi ni več ničkaj bila všeč, proti koncu čedalje manj, se vidi da je psihologinja po osnovni izobrazbi - vedno sem imel fetiš na te psihologinje, samo najlažje z njimi se "skregam"
* Saj OK, ozavestil sem, kar itak že vsak ki me malo bolj spremlja ve. Da u bistvu v življenju nimam nobene opore. Edina opora bi mi lahko bila Bog, vsi ostali so pa odsotni. Verjetno mi najbolj manjka prisotnost staršev. Zato se je tudi tako preprosto zgodilo, da me je lahko sestra izrinila, ker če tile starši ne bi bili odsotni, (ji) nikoli česa takega ne bi pustili
* Ugotovil sem, da mi je pomembno, da se me prijatelj izogiba za rojstni dan, ker ima neko slabo izkušnjo (iz mojega rojstnega dne - vsaj jaz mislim, da je tako). Eni na forumu sem jamral o tem, pa je rekla, da pretiravam, pa mi je čist narobe rekla. Mi je terapevtka razložila zakaj me to boli, da pač je to moteč faktor v najinem odnosu, in da glede na to kaj si jaz želim od tega odnosa, me to boli, zelo boli
* Mah zafrustriral sem jo s svojim psihičnim stanjem. Upsi and downsi - po mojem mora zdaj tole predelati oz. jo skrbi.
* Sam mi pa gre na k***c, da me zdaj daje v nulo zaradi tega - tako pač čutim. Kot da sem pokvarjen. Pač psihologinja, ki ne mara neuspehov.
* Me bo morala peljati po robu. Ne, ne bom se zaradi potencialne nevarnosti izogibal klubom. 1 leto sem čist lagodno funkcioniral. Ne, ne bo mi razlagala, da tam ni pravega veselja in ostalih
krščanskih for. Sej ga ni, vem da ga ni, ampak kdaj mi ful paše, kdaj me pa precej na tla spravi
* Ne vem, pač privlačijo me
bad girls. Ne zgolj seksualno. Privlači me nevarnost, hoja po robu. Tudi sam postajam
bad boy.
* Tudi bivša me je dajala v nulo, da nisem sposoben za to. Imela je prav, vsi so rekli, da nisem sposoben. Cenim to, da je pravilno ocenila, da nisem sposoben. Očitno ima nek uvid. Lahko bi mi bila prijateljica še naprej, ker je to ocenila. Bila je pa kaznovana. Zapustil sem jo kot partnerico, šel sem stran. Edini, ki me je pri tej odločitvi podprl notranje psihično, je oče. Imam veliko nepredelanih čustev v zvezi z njim tudi - bilo ga je strah zame, ampak me je podpiral. Ne moti ga, da zvečer ponočujem. Na nek način me občuduje
Vsaj tako se mi je nazadnje zdelo, ko me je ob petih zjutraj klical (kao po pomoti - a jih tolk skrbi, da me že kontrolirajo?
), jaz pa še nisem šel spat (niti doma še nisem bil)
In sm se normalno pogovarjal z njim
* Tako da ne vem. Od terapevtke ne pričakujem, da spreminja moj življenjski slog. Pričakujem pa, da mi pomaga uravnavati negativna čustva, preden pridejo predaleč. Seveda sem ji dal težko nalogo, saj sem rekel, da ne vem kaj se mi dogaja. Da ne vem kje je meja in kdaj grem čez njo. Da me skrbi, ker sem blizu dogajanja pri 18. letu, ko sem se zrušil. Verjamem, da sem jo z vsem tem prestrašil - ampak to je njen problem, ki ga ne sme dajati name.
* Drugače je pa res, da sem zdajle med tednom kar stabilen, da mi je služba občasno težka, občasno pa me lepo drži gor. Da dobivam tam potrditve in da tudi zaradi morebitnega napredovanja nekoč v službi ne bom pustil, da me bodo potem petki zvečer spravili na kolena.
"Tema je tvoja svetloba.
Tvoje omejitve so tvoje iskanje." (Rumi, 42)
) sem drugače bil fant od saarijarvi (tako zelo zelo bežno, je bilo bolj bežno omenjeno, niti ne vem kako zgleda oz. ni bila v sanjah nikjer prikazana)
Jaz sem pa imela v spominu od krvodajalske pri 18. letih, da sem B, sele ko so mi testirali kri v zacetku nosecnosti, sem zvedla, da sem v resnici A+ 
)
in da moram brisat po miljon postov.
sem še zdaj vsa mehka ko pomislim na to