Definirajmo kaj je to bolečina, da bomo lahko razpredali dalje, ali bi lahko po kakšnem izračunu rastlina doživljala bolečino.
1. Kaj je bolečina, kako jo prepoznamo in zakaj jo izberemo
Duševnost je celota duševnih pojavov, zavednih in nezavednih, in zajema
čustvene, motivacijske in spoznavne pojave ter procese. Čustva so duševni procesi in stanja, s katerimi doživljamo značilen vrednostni odnos do stvari, oseb in dogodkov (ugodje in neugodje, prijetnost in neprijetnost, privlačnost in neprivlačnost).
Bolečina je v medicini pomemben pojav, ker določa bolnikov odnos do bolezni in zdravljenja. Bolečina je bio-psiho-socialni fenomen , kjer psihološki dejavniki, ki so na vseh ravneh v interakciji z fiziološkimi, ustvarjajo njeno doživetje. Bolečina je neprijetno občutje, ki spremlja travmatični ali bolezenski proces, zato jo uvrščamo med stresorje.
Doživljanje bolečine je torej psihosomatsko dogajanje, saj gre za povezanost telesnih in duševnih dogajanj. Če izvzamemo fiziološko dogajanje, je doživljanje bolečine, se pravi kako in koliko je doživimo, odvisno od vsakokratnih duševnih razmer, ki senzibilizirajo senzibilnost za bolečinske dražljaje; npr: močna čustvena doživetja jeze, strahu ali spolnega vzburjenja povzročajo analgezijo z mehanizmom nehotnega odtegovanja pozornosti.
Po internacionalni klasifikaciji prakse zdravstvene nege (ICNP-beta verzija, 1999) je občutenje vrsta funkcije s specifično lastnostjo: ali subjektivno občutenje telesnega stanja, ki je rezultat spodbujanja senzoričnih receptorjev in prenos živčnih dražljajev po aferentnih živcih do možgan in je doživljanje duševnega stanja, ki je lahko ali pa ne odgovor na zunanje dražljaje.
Bolečina je vrsta občutenja s specifično lastnostjo in pomeni naraščanje
senzoričnih občutkov v določenih delih telesa pogosto povezano s
subjektivnimi izkušnjami močnega trpljenja. Bolečina se odrazi na obrazu,
oči so tope in brez leska, pogled je izmučen, izraz obraza se spreminja,
grimasira, mišični tonus je spremenjen od najnižjega do rigidnega, pojavi
se samozaščitno obnašanje, spremlja ga zoženo polje pozornosti, spremenjeno je dojemanje časa, zmanjšajo se socialni kontakti, oslabljen je miselni proces. Obnašanje je zbegano, spremlja ga ječanje, jokanje, brezciljna hoja, nemirno iskanje, odtujitev od drugih ljudi, in aktivnosti. Občutki bolečine so odvisni od trajanja bolečine. Poznamo akutno in kronično bolečino. Nepričakovani napad bolečine nastopi zaradi akutne poškodbe tkiva, ki ga označujejo samohotni odzivi, kot so zvišanje krvnega pritiska, pulza, pospešeno dihanje, znojenje, mrzli znoj, bledica, povezana z napetostjo mišic, izguba teka in anksioznost- tesnoba. Občutke akutne bolečine lahko oseba omeji, saj so le ti zaščitni mehanizem, ki trpečo osebo pripravi do tega, da se umakne od mesta bolečine in s tem omeji nadaljnjo poškodbo.
Akutna bolečina je stanje, je intenziven oster občutek bolečine ali mučenje, ko oseba doživlja in izraža močno neugodje in neprijetne občutke, povzročene zaradi bolezni, poškodbe, bioloških, kemičnih ali fizikalnih sredstev ali zaradi psihične travme. Stalnih in vračajočih se občutkov bolečine ne spremljajo avtomatični odzivi. Zelo pomembno je zmanjševanje akutne bolečine z različnimi metodami. Če načrtujemo posege, je zelo pomembna informiranost o načrtovanem posegu, ki zmanjša strah in tesnobnost pred operacijo ali postoperativno bolečino.
Kronična bolečina je topa, boleča in skeleča, neznosna in zbuja strah. Je
stanje, ko ima oseba stalne bolečine več kot 6 mesecev. Povezana je s
težavami pri spanju, z vzdržljivostjo, s strahom, brezupom, nemočjo in
depresivnostjo, fizično in socialno izolacijo, zmanjšano sposobnostjo za
opravljanje dnevnih aktivnosti, pomanjkanjem apetita, spremembo telesne teže in motnjami v gibljivosti. Kronična bolečina se opisuje tudi kot
bolezensko doživetje, ki ga ni mogoče po vrsti intenzivnosti in znosnosti
(neznosnosti) somatsko utemeljiti in ga je mogoče opisati s posameznimi
psihodinamičnimi značilnostmi.
Doživljanje bolečine kaže povezanost telesnih in duševnih dogajanj in vsako doživljanje bolečine je subjektivno. Duševne razmere za doživljanje bolečine opredeljujejo: bolnikov sočasni življenjski položaj in duševno stanje, ki je odvisno od razpoloženja, preteklih izkušenj, bojazni in napetosti ter utrujenosti, od bolnikove osebnosti, se pravi od osebnostne strukture in obrambnih mehanizmov, ki določajo način predelave trenutnega življenjskega ali zdravstvenega položaja in ne nazadnje tudi od socialno - kulturne pripadnosti, ki določa kulturno pogojena stališča do bolezni in prenašanja težav.
2. Duševna bolečina
Čustvovanje je vrsta zavedanja samega sebe s specifično lastnostjo: nagnjenje k zadrževanju ali opuščanju dejanj zaradi prijetnih čustev ali zavedajoče se bolečine. Čustva so zavestna ali podzavestno izražena ali neizražena. Elementarna čustva pogosto naraščajo v času izrazitega stresa pri mentalnih motnjah ali bolezni in v različnih prehodnih obdobjih življenja. Duševne obremenitve in stresi so pomemben osebnostni izvor telesnih težav in motenj.
Psihosocialni stresi in duševne obremenitve so povezane s telesnimi
motnjami in celo obolenji, zlasti s t. i. psihosomatskimi obolenji.
Po ICNP (1999) je duševna bolečina vrsta čustvovanja s specifično
lastnostjo, ki se izraža v globoki žalosti, povezani z dejansko ali grozečo
izgubo in smrtjo s šokom, nezaupanjem in telesnimi znaki: tesnobo v prsnem košu in v grlu, z občutkom dušenja in pomanjkanja zraka, z abdominalnim stresom(faza šoka). Kaže se z izčrpanostjo, izredno utrujenostjo, in odrevenelostjo, otrplostjo(letargijo), in zaskrbljenostjo, lahko je to reakcija na žalovanje: jokanje , žalost, razburjenje in nesposobnost sprejemanja dejstev, kot faza reakcije, ki se kaže kot jeza z zanikanjem, prilagajanje, sprejemanje ter preusmeritev. Duševna bolečina, ki je izražena kot občutek izgube s podoživljanjem vodi v realiteto in sprejem izgube, odsotnost telesnega stresa, zmanjšano usmerjenost k izgubi, delitev izgube z drugimi, človeku pomembnimi osebami ter izražanje pozitivnih pričakovanj za bodočnost.
Duševna bolečina se lahko pojavi kot naslednje vrste čustvovanja:
zaskrbljenost, osamljenost in zapuščenost, žalovanje, umiranje, duševna
stiska, duhovna stiska, frustracija, trpljenje, tesnobnost, obupanost, občutki krivde, sramovanje, bojazljivost, zavist, ljubosumnost, jeza, nemoč, nebogljenost in negotovost, sumničavost, duševne obremenitve, duševna kriza ob zlorabah, po stresnih in travmatičnih dogodkih …
), kakšne grozote preživlja solata? Koliko agresivne energije potem mora biti v njej? ( V primerjavi z živalmi, ki jih ubijejo za meso - in za katere produkte pravijo, da so škodljivi za človeka iz stališča negativne in agresivne energije, ki se prenese na njega. Kar je seveda logično, ampak nekaj tukaj manjka. In to verjetno ni "bližina" živali človeku (podobna zgradba in višji status na hierarhični lestvici). Ta solata se nekam agresivno vsiljuje notri. 
In potem dalje: je sploh možno za človeka, da se prehranjuje in torej preživi brez da bi prizadel kogarkoli (ali karkoli)?
) njene energije, morajo za to "plačati" neke vrste davek za "samostojno" življenje. Človek, živali, rastline, celo kamni plačujejo svoj davek inteligenci. Ali nekoliko drugače povedano( + delček odvzeto): tam kjer narava nekaj da, nekaj drugega odvzame.
, potem je to čutenje. Služi temu, da se rastlina ubrani, da preživi.
