vem, da bom mogla sama nekej naredit... vem, da sem sama v tem... in to je najhuje! Ampak upam in verjamem, da bom nekega dne spet sposobna iskreno verjet v to, da bom srečna z nekom...
zdej še to ne gre... zdej se mi zdi, da ni nikogar zame, da so vsi enaki... vem, da spet posplošujem, ampak drugače ne gre...
Rada bi verjela, rada bi imela upanje... veš kako rada...
Zdelo se mi je, da je samo On pravi, da me samo On razume... zdej pa tega ni več... ni več razmerja, katerega sem imela najraje, v katerega sem najbolj verjela...
Vem, da je treba it naprej... vem samo eno stvar... NI MI ŽAL! niti za sekundo preživeto z njim... ni mi žal za nič!!! Čeprav zdej boli... imela sem ga... in vesela sem za to... pa čeprav zdej jočem






. Do takrat pa...z vsakim dnevom bo lažje...življenje gre naprej, čas prekrije jok...
