Za sabo imam tri resna razmerja a so se vsa končala na mojo pobudo, ker narava razmerja ni bila takšna, da bi vzdržalo. Raje sem sama, kot da vztrajam v kvazi odnosu, ki je na pogled brez težav, znotraj pa gnil, kar opažam predvsem v svoji okolici. Par zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ostaja skupaj, vsak po svoje pa se goni okoli in tega je žal vse več.
Verjetno sem naivna, ker verjamem v dolgotrajen, ljubeč in čustven odnos, kjer imata dva podobne poglede na življenje, gledata v isto smer in ju družijo podobni interesi. Ravno zaradi tega nikoli nisem vztrajala v odnosu in upala, da bo boljše, raje čakam sama na osebo, s katero bova skupaj funkcionirala kot zadrga.
Prav tako ne verjamem v rek, da se nasprotja privlačijo. Kvečjemu je v takih odnosih ogromno kreganja okoli brezveznih stvari...in bognedaj podrejanje enega.
Sama si prav tako ne želim otroka in glede na to, da se do sedaj nikoli ni pojavil materinski občutek, imam na sumu, da se tudi v prihodnje ne bo. Pač ne čutim, si ne želim in se ne vidim v tej vlogi, čeprav imam otroke drugače zelo rada in mi njihova prisotnost ni odveč, tako kot nekaterim. Seveda me okolica obsoja, češ da je imeti otroka nekaj naravnega...pa je res? A je potem nenaravno, da nimam te želje?
Se mi zdi, da pri moškem pro et contra razlogi lažje vzdržijo, kot pa pri ženski. Ženska-ali ima materinski čut, ali pa ga nima.
Prenaseljenost in neodgovornost rojevanja potomcev v današnji krut svet pri ženski ni dovolj dober razlog proti rojevanju. Mislim, da takšna ženska enostavno ne čuti želje in nima materinskega čuta.
Ampak, če to izusti, je deležna neodobravanja okolice, v srednjem veku pa jo bi itak zažgali

"Sanje vsakomur od nas dovolijo, da smo tiho in varno nori vsako noč svojega življenja"