rojstni dan

[tmis_]

Nevem, jaz pa se neglede na 11 strani te teme še vedno strinjam z miteqom.

Razumem avtorico teme, da je žalostna/prizadeta/slabe volje/... ker fant ne želi iti z njo na kosilo. Večina ljudi bi čutila enako. Ampak jaz si sploh ne predstavljam, da bi bila potem še 4 dni jezna/zgrožena/kuhala mulo nad svojim tipom, ker se konec koncev nečesa boji, ne glede na to, ali je ta strah še tako neutemeljen oz. čuden,brezvezen iz mojega vidika oz. iz vidika zunanjega opazovalca, in bi v takem primeru držala s svojim tipom (tako da bi sprejela njegov strah in mu dala vedeti, da ga razumem) ne pa z grupico cosmo kokoši na nekem xy forumu in se z njimi zgražala nad njegovim obnašanjem.

I'm not exactly easy to live with either. Ali imam pa samo jaz tak pristop k stvari, glede na to, da vem, da bi moj tip razmišljal enako.

[Yazmeen]

Vam babam res ne bo nikoli jasno.

No pol nam pa ti razjasn, kako nej bi to po tvoje pol zgledal. Resn mislm.

Dajmo razjasnit najbolj očitno - to je forum, in tukaj ti lahko pišem cele litanije, pa se te ne bo nič prijelo. Ker je to pač forum. In preko interneta še nihče nikogar ni v nič prepričal, sploh kar se tiče mnenj. Tudi jaz ne bom mogel spremenit tvojega mnenja, ne glede na to, kako argumentiram.

Lahko pa zastopiš moje mnenje glede te teme; ne rabiš mnenja sprejet, le zastopit ga moraš.

Menim, da je mišljenje o zvezi, v kateri je treba za partnerjevo dobro (po)trpet, se odrekat sebi za neko kvazi skupno dobro, se prilagajati za vsako ceno, napačno. To moje mišljenje izhaja iz predpostavke, da je posameznik specifičen individuum, s svojimi željami, potrebami, značilnostmi, hibami, strahovi in še čem. Pretirano prilagajanje, odrekanje ali spreminjanje individuuma (npr. tipa od keri), vidim kot grožnjo integriteti osebnosti.

Kakorkoli filozofsko se to sliši, je čisto preprosto. Ljudje, ki želijo, da se jim nekdo drug prilagodi ali spremeni zaradi neke skupne dobrobiti, enostavno ne gledajo na posameznika z dovolj velikim spoštovanjem. Če bi nekdo od mene želel, da se mu pretirano prilagodim ali zanj čemu odrečem, bi se mi to kvečjemu zdela žalitev, ker me enostavno ne zna ali ne more sprejeti, takšnega kot sem. To je bistvo! Spoštovanje drugega! Da ga sprejemaš takšnega, kot je.

Nesramno je od nekoga zahtevati, da se za tvoje ali skupno dobro prilagodi. Seveda se ne pogovarjamo o spontanem prilagajanju, češ, grem si jaz prvi zobe umit v kopalnico, ti si jih pojdi kasneje, v redu?. Gre se za nekatere temeljne stvari, kot so raznorazni strahovi ali podobni neprijetni občutki, in da te drugi k temu sili (pa ne glede na to ali gre za spoznavanje staršev ali ne; jebemo gate, nekateri imajo fobijo pred perjem, pa jim verjetno partner ne gnjavi za nakup kanarčka za rojstni dan, ne?), je pa pač potrebno najti mejo, do kje sploh iti s svojo željo o prilagajanju partnerja.

Keri je šla tukaj absolutno predaleč. Ne spoštuje svojega partnerja, želi ga spremeniti in ne premore niti malo empatije, da bi se vživela v njegov, očitno velik, občutek neprijetnosti ob spoznavanju in obiskovanju tujih družin. Iz prejšnjih postov se še enkrat ponavljam - ona je tista, ki ga želi spremeniti, zato je tip žrtev, ne ona. In ni pomembno ali on spoštuje njo in se udeleži rojstnega dne in spozna njeno družino - to ni pomembno. Ona terorizira, tip se le brani stvari, ki jih očitno resnično nerad počne (kot sem že rekel, nima veze, če gre samo za spoznavanje družine; različne stvari imajo pri različnih posameznikih popolnoma različen ponder).

Dovolj jasno razloženo?

Ja, ja, dovolj jasno. In s tem se tud načeloma strinjam, sam si ne predstavljam dva v zvezi, ki bi se tko obnašala in bi ta zveza lahko na ta način funkcionirala. Ker vedno pride do nekih razhajanj, on bi tko, ona bi pa tko. Recmo on bi šel na dopust, ne vem, recmo na Irsko, ona pa v Grčijo...in zdej morta spoštovat želje drugega in bosta šla vsak po svoje na dopust, al kaj. Milijon takih primerov maš v enem partnerskem odnosu.
V zvezi, kjer sta dva in se je pač potrebno mal prilagajat, ne mor eden zmer delat po svoje, oba pa sploh ne. Men ni jasn, na kašn način bi taka zveza sploh lahko dobr funkcionirala, če se noben ne bi hotu premaknt niti za milimeter, oba bi pa mogla spoštovat želje drugega in ga ne silt v neki, kar si ne želi. Zdj mi pa še to objasn, prosm .

[tmis_]

Tu ni govora o vsakodnevnih lažjih prilagajanjih in dilemah kot so ali bosta danes jedla za kosilo krompir ali riž in o tem, da si nekdo želi it na dopust v Grčijo, drugi na Tajsko ampak preprosto:

Gre se za nekatere temeljne stvari, kot so raznorazni strahovi ali podobni neprijetni občutki, in da te drugi k temu sili

In spet, tu ni govora o tem, da mož ne mara prati posode in je zato dolžnost žene, da poskrbi za umazane krožnike. Vsak desetletnik ve, da je v zvezi potrebna določena mera prilagajanja. Ampak če tvoj partner sovraži nastopanje v javnosti, ga ne boš silila, da ti na rojstnem dnevu pred vsemi povabljenci zrecitira voščilo, tudi če bi ti slednje pomenilo ogromno. Razumeš?

[jullia_]

...je pa pač potrebno najti mejo, do kje sploh iti s svojo željo o prilagajanju partnerja...

Ravno v tem je fora, mi različno postavljamo to mejo.
Ti to vidiš zelo absolutno - tipu je neprijetno, torej se ga v to ne sme silit.

Jaz imam pa nekoliko drugačno mnenje, mogoče tudi zato, ker redno berem kerijine poste in sem si o vsem skupaj že ustvarila neko sliko. Tudi v tej temi je že pisala o tem, da je njen tip izredno trmast in da glede vsake stvari fura princip my way or the highway.
Torej ne gre za to, da bi bilo ravno ob spoznavanju staršev njemu neprijetno in da je to tista stvar, kjer se ne bo premaknil niti za centimeter, pri ostalih konfliktih pa skleneta kompromis.
Ne, on ima glede večine stvari zacementirano stališče, keri pa popusti.

Zato je tukaj vprašanje, kdo v resnici terorizira koga. Ni samo ona tista, ki ima določena pričakovanja glede njega. Tudi on od nje pričakuje določeno ravnanje, samo da gre za pasivnost, ne za aktivnost, zato so njegove zahteve manj opazne.

[Yazmeen]

Tu ni govora o vsakodnevnih lažjih prilagajanjih in dilemah kot so ali bosta danes jedla za kosilo krompir ali riž in o tem, da si nekdo želi it na dopust v Grčijo, drugi na Tajsko ampak preprosto:

Gre se za nekatere temeljne stvari, kot so raznorazni strahovi ali podobni neprijetni občutki, in da te drugi k temu sili

In spet, tu ni govora o tem, da mož ne mara prati posode in je zato dolžnost žene, da poskrbi za umazane krožnike. Vsak desetletnik ve, da je v zvezi potrebna določena mera prilagajanja. Ampak če tvoj partner sovraži nastopanje v javnosti, ga ne boš silila, da ti na rojstnem dnevu pred vsemi povabljenci zrecitira voščilo, tudi če bi ti slednje pomenilo ogromno. Razumeš?

Ne, ne razumem. Oz. razumem, sam zdj tle mešate vse živo.
Ok, on sovraži spoznavanje z novimi ljudmi, bla, bla...Ampak, for god's sake, gre se za njene starše, ki so pač del njenga življenja. Pa to zdj ne pomen, da morjo vsako nedeljo hodit skupi na kosila in se videvat vsak drug dan, ampak včasih pač tko nanese, da se je treba 'srečat' z njimi, na rojstnem dnevu, na poroki, kar kol pač. Ne vem, bosta že 10 let poročena, imela družino in njega ne bo doma, ko bo imel otrok rojstn dan, ker bi pač mogu spoznat njene starše?! Se bo mogu enkrat soočt z njimi, če so del nje! Sj ga ne pros, nej gre z 12. štuka z marelo skočt, no, ne bit smešni!

Se pa strinjam z julči

[tmis_]

Ampak ali ne razumeš, da ni važno, če se tip boji mačk, solate ali samo enega triurnega kosila s starši, in da ni važno, če se tebi zdi ta strah brezvezen, nepomemben itd. Ti nisi s tem tipom. Ampak ona JE. In če se je ona odločila biti njegova partnerica bi morala poskušati ta strah razumet in sprejet. S takim milim in nevsiljivim pristopom bi lahko na dolgi rok celo stvar rešila. Ampak da ga ne more razumet in sprejet (razumem da je žalostna, ampak 5 dni jeze in kuhanja mule?)- kaj sploh počne z njim? To, da je nekdo trmast, da sovraži avtoriteto + da ne namerava hoditi po tujih hišah ne ugotoviš šele po dveh letih zveze in pred poroko. Greš zavestno v zvezo s takim in takim človekom, ga skušaš spremenit, potem je pa tip kriv in grd, ker se ne prilagaja. Logično, res.

[keepsake]

Jez se tule sprašujem če ste tisti, ki zagovarjate tipa kot ubogo terorizirano žrtev, sploh prebrali ostale poste?

Skupi sta sto let, v vsem tem cajtu je na hitro spoznal starše, nikooooliiiii (!) bil na kakih družinskih scenah in keri glede teh zadev ni utrujala.
Ima pa rojstni dan, ki ji je malce pomembnejši od ostalih (okrogla?) in si želi združit svoje bližnje na enem simple kosilu.
Eno kosilo, ne 76 familjarnih fešt na katere mu bo še treba it, ne sili ga spoznavat stare tete in sestričen... Ubistvu tud okol tega kosila ne tečnari, ampak jo je, logično, prizadelo njegovo neumno obnašanje.

Jez res nisem za spreminjanje in precopatkanje naših partnerjev, ampak tole je pa tumač. Resno bi razmislila če sm prpravljena delit življenje s tako trmastim osebkom okoli takih stvari.
Kot je bilo že napisano, resni nameni (poroka, otroci) in tole debilno obnašanje v kompletu pač ne pride skozi.

Tud sama nisem ljubitelj familjarnih fešt, ubistvu precej deleč od tega, zadeva mi je bolj kot ljuba, mučna. Nikoli se nisem udeleževala rojstnodnevnih praznovanj od svojih nesojenih tašč in fantovih stricov, ker mi to totalno ne sede. Niti nisem toliko družabna oseba da bi mi bilo tovrstno druženje mala malca in nekej kar bi se mi zdelo samoumevno v kompletu s partnerjem. Ne maram vsega tega.
Sem pa preživela družinsko večerjo na fantov rojstni dan, v krogu njegove družine, z vsemi načičkanimi pogrinjki, penino, govori o tem kako je bil fletn otrok in torto vred.

edit:
Aja... kolikor sem jaz razbrala iz pisanja se tip ne boji triurnega kosila z bodočo taščo, ampak na podlagi nekih bednih principov in izmišljenega nesoglasja med njo in njim zavrača celotno zadevo.
Velika razlika. Če ima tip socialno fobijo in strah pred družinskimi člani, razumem. Če fura princip samo zato ker se njemu neki zdi, ne razumem. In niti ne toleriram.

[jullia_]

A on pa ni šel zavestno v zvezo z žensko, ki si želi kosila z družino?
Saj pravim, vsi vidite samo to, kako ona od njega nekaj pričakuje in ga spreminja, čeprav glede tega obstaja popolna simetrija.

In če se zdaj navežem (na sicer neumno) analogijo s strahom pred mačkami. Če se partner boji mačke, pač ne bosta imela mačke, ane. Verjetno pa to ni dovolj utemeljen razlog, da bi ponoči pobijala sosedove mačke. Pa čeprav se jih on boji in bi bil svet brez teh malih kosmatih kep zanj veliko lepši in boljši.
Vsak človek mora enkrat odrast in takšna rigidna stališča, od katerih ne odstopiš niti za korak, niso ravno znak kakšne posebne zrelosti.

[fun]

No no; jullia_, sosedove mačke in družina se mi en zdi ravno primerljivo...

No dobro; jaz pa še vedno mislim, da bi lahko tut tip kdaj popustil in naredu kej za svojo punco, in ne bo ga konec če gre za tisto uro na kosilo z njo...

Načela gor ali dol; stvari so veliko bolj preproste, in tle sploh ni neke hude filozofije... Nobenmu ne bo krona dol padla če se bo kdaj malo prilagodil...

Če bi mel vsak svoja načela in nebi bil pripravljen od njih odstopat tut za milimeter; ne vem če bi se kakšna veza ohranila...

[softTouch]

pismo,če se že tko boji( ) spoznavat nove ljudi,kako je pa potem njo spoznal?kako je pa preživel vsa leta šolanja,ko je na vsake 4 leta dobil nove sošolce s katerimi je moral preživeti mnogo ur v istem prostoru?kako bo pa v kakšni novi službi? kle ne gre za fobijo,ker bi ga drugač že pobral od napadov panike vsak dan, ampak za trmo

[a_pikica_a]

To, da se fant vsakotolko prilagodi, si vzame dve uri časa in gre na kosilo s tabo in tvojimi starši za tvoj rojstni dan, c c c, hujšega zatiranja svobode posameznika pa še ne
Hlapec! Škoda, da je Cankar mrtev, bi ziher kako novelo napisal na to temo: Kosilo, zatiranje svobode posameznika!

[fun]

To, da se fant vsakotolko prilagodi, si vzame dve uri časa in gre na kosilo s tabo in tvojimi starši za tvoj rojstni dan, c c c, hujšega zatiranja svobode posameznika pa še ne
Hlapec! Škoda, da je Cankar mrtev, bi ziher kako novelo napisal na to temo: Kosilo, zatiranje svobode posameznika!

+ vdiranje v zasebnost posameznika
+ vsiljevanje njenjih prioritet
+ pod "prisilo" bi se mogu soočat z lastnimi strahovi...

katastrofa...

[mia_mia]

Dajmo razjasnit najbolj očitno - to je forum, in tukaj ti lahko pišem cele litanije, pa se te ne bo nič prijelo. Ker je to pač forum. In preko interneta še nihče nikogar ni v nič prepričal, sploh kar se tiče mnenj. Tudi jaz ne bom mogel spremenit tvojega mnenja, ne glede na to, kako argumentiram.

In zakaj ti vsiljuješ svoje mišljenje?

Forum gor ali dol, vsak ima pravico do svojega mišljenja in ti greš na zelo nizek nivo, ko kdo ni tebi enako misleč? Keri si ne zasluži tako nizkih besed, pa četudi je drugače misleča oz. avtorica tega problema. Sorry, neko spoštovanje bi tudi tukaj lahko obstajalo.

Lahko pa zastopiš moje mnenje glede te teme; ne rabiš mnenja sprejet, le zastopit ga moraš.

Tvoje mnenje razumem, ampak ti imaš mnenje za določen model, brez modifikacij. Enostavno togo razlišljaš o problematiki, brez upoštevanja drugačnih predpostavk.

Menim, da je mišljenje o zvezi, v kateri je treba za partnerjevo dobro (po)trpet, se odrekat sebi za neko kvazi skupno dobro, se prilagajati za vsako ceno, napačno. To moje mišljenje izhaja iz predpostavke, da je posameznik specifičen individuum, s svojimi željami, potrebami, značilnostmi, hibami, strahovi in še čem. Pretirano prilagajanje, odrekanje ali spreminjanje individuuma (npr. tipa od keri), vidim kot grožnjo integriteti osebnosti.

O čem že govoriš? A si ti ziher prebral vse kar je ona napisala? A si izpustil, da je on tisti, ki vleče vse niti in dela sebi v prid... verjetno nisi in zato vidiš tipa kot žrtev.
Moram pa reči, da dobra miselnost in lepo povezovanje, ampak žal napačen model za uporabo.

Kakorkoli filozofsko se to sliši, je čisto preprosto. Ljudje, ki želijo, da se jim nekdo drug prilagodi ali spremeni zaradi neke skupne dobrobiti, enostavno ne gledajo na posameznika z dovolj velikim spoštovanjem. Če bi nekdo od mene želel, da se mu pretirano prilagodim ali zanj čemu odrečem, bi se mi to kvečjemu zdela žalitev, ker me enostavno ne zna ali ne more sprejeti, takšnega kot sem. To je bistvo! Spoštovanje drugega! Da ga sprejemaš takšnega, kot je.

Bravo, lepo napisano!
Ampak kdaj bo tip sprejel keri? Kdaj bo on to dojel? A si se to vprašal?! Mislim, da ne... ti vidiš samo eno, keri ga želi prepričati, da pride na njen rojstni dan, njemu ni. Posledično ona njega sili. Ženska, ki tipa sili v stvari, ki mu ne pašejo je...
Prosim, preberi še enkrat kaj vse je napisala keri in pomisli kolikokrat je on njo izsilil, povozil njene želje, njeno osebnost, njen interes,... potem pa na glas sodi o krivici in pravici.

Nesramno je od nekoga zahtevati, da se za tvoje ali skupno dobro prilagodi. Seveda se ne pogovarjamo o spontanem prilagajanju, češ, grem si jaz prvi zobe umit v kopalnico, ti si jih pojdi kasneje, v redu?. Gre se za nekatere temeljne stvari, kot so raznorazni strahovi ali podobni neprijetni občutki, in da te drugi k temu sili (pa ne glede na to ali gre za spoznavanje staršev ali ne; jebemo gate, nekateri imajo fobijo pred perjem, pa jim verjetno partner ne gnjavi za nakup kanarčka za rojstni dan, ne?), je pa pač potrebno najti mejo, do kje sploh iti s svojo željo o prilagajanju partnerja.

Ja, nesramno je zahtevati... v bistvu sploh ni prav zahtevati in nihče nima te pravice, pa čeprav si jo kdo lasti ali želi lastiti... maš poanto, ampak hodiš v ekstreme, da bi pokepil svojo trditev, ki v osnovi sedi na majavih nogah...

Keri je šla tukaj absolutno predaleč. Ne spoštuje svojega partnerja, želi ga spremeniti in ne premore niti malo empatije, da bi se vživela v njegov, očitno velik, občutek neprijetnosti ob spoznavanju in obiskovanju tujih družin. Iz prejšnjih postov se še enkrat ponavljam - ona je tista, ki ga želi spremeniti, zato je tip žrtev, ne ona. In ni pomembno ali on spoštuje njo in se udeleži rojstnega dne in spozna njeno družino - to ni pomembno. Ona terorizira, tip se le brani stvari, ki jih očitno resnično nerad počne (kot sem že rekel, nima veze, če gre samo za spoznavanje družine; različne stvari imajo pri različnih posameznikih popolnoma različen ponder).

Vidiš kake lepo znaš napisati kaj misliš o keri. To je tvoje mišljenje, prav ga sprejmemo kot tako, ampak drugi imajo drugačno mišljenje.

Recimo moje mnenje je, da v določenih primerih imaš popolnoma prav, tokrat pa sama nisem na tvoji strani in mislim, da je keri izigrana, da je njen tip tipična trmoglava, ki ne pogleda 3 metre pred sabo in misli, da bi mu krona z glave padla, če bi enkrat za spremembo bilo po željah njegove partnerice.

Dovolj jasno razloženo?

Sama sem te že v začetku razumela, vendar pristop je bil ... saj sam veš kaki ... vendar se s tabo ne strinjam in od tebe ne pričakujem, da se strinjaš z mano, kar pa ti že na nek način vsiljuješ.

In ne vzami tega kot napad.

[Yazmeen]

Ampak ali ne razumeš, da ni važno, če se tip boji mačk, solate ali samo enega triurnega kosila s starši, in da ni važno, če se tebi zdi ta strah brezvezen, nepomemben itd. Ti nisi s tem tipom. Ampak ona JE. In če se je ona odločila biti njegova partnerica bi morala poskušati ta strah razumet in sprejet. S takim milim in nevsiljivim pristopom bi lahko na dolgi rok celo stvar rešila. Ampak da ga ne more razumet in sprejet (razumem da je žalostna, ampak 5 dni jeze in kuhanja mule?)- kaj sploh počne z njim? To, da je nekdo trmast, da sovraži avtoriteto + da ne namerava hoditi po tujih hišah ne ugotoviš šele po dveh letih zveze in pred poroko. Greš zavestno v zvezo s takim in takim človekom, ga skušaš spremenit, potem je pa tip kriv in grd, ker se ne prilagaja. Logično, res.

Od kje teb informacija, da se on tega boji, oz. da ima strahove pred tem??? On tega pač noče, ker je (po njegovi razlagi) z njo, ne z njenimi starši. Ampak njeni starši so del njenga življenja in tud njegovga, če bosta ostala skupi ane. Kašni strahovi, lepo te prosm, gre se za ena (nelogična!) načela. Še zdj mi ni noben odgovoru, kako naj bi ta zveza/zakon delovala, če on ne misl spoznat njenih staršev, ker se mu to zdi odveč. Jst si to res težko predstavlam no.
In zdej, ker je keri z njim, ga mor sprejet tazga kot je, po vašem...Kaj pa ona?! A to pomen, da pol mor vse svoje želje zatirat in se sam njemu podrejat in prilagajat, ker mor spoštovat njegove želje, ker to je pač on in ga tazga mor sprejet?! Se prav, kdo je v tem odnosu žrtev?
Ja, ja, načeloma je že tko, da mormo partnerja sprejet tazga kot je, upoštevat njegove želje, ga ne poskušat spreminjat itd, ampak v teoriji je pa to mal težje. Oz. je to izvedljivo sam na način, da en enga spoštuje, ga sprejema, upošteva njegove želje..., sam sebe pa s tem zatira in je un, ki, po domač rečen, najebe v zvezi.

mia_mia, super povedano

[klorči]

Jst bi mogoče eno drugo stvar izpostavla. Keri, ni nam treba povedat, kaj, ampak tisto ko si napisala, da ti je mami na začetku vajine zveze povedala neko govorico o njem. A je to, kar se govori nekaj takega, česar se lahko on ful sramuje in ga je posledično sram stopit pred tvoje starše, ker ve, da vejo? Mojemu fantu je to takoj padlo na pamet, ko sem mu razlagala, kaj sem prebrala.
Če pa niso te govorice nič groznega, potem pa res ne vem, kaj mu ni jasno...