pomoje bi vecina ljudi 4x bolj zadepresirala kot si ti. mogoce se pa lahko z ocetom malo zblizas. meni se definitivno ne zdi premalo da obiskujes 1x na mesec, glede na to kaksno stanje imate doma.Manjvrednostni kompleks zaradi socialnega statusa
-
..Evelyn..
- Cosmopsiho
- Prispevkov: 4757
- Pridružen: 04. Apr. 2008 18:32
*Abby** napisal/-a:Evelyn: Ja, prosto po Freudu: Nihče ni sam za nič odgovoren, vse je krivda drugih, vampirska mati in zlobni oče itd. v nedogled do tja, kjer je vsak samo produkt tistega, kar so naredili drugi, lutka, tako rekoč. Mimogrede: si vedela, da je Freud lep del svojega prostega časa preživljal na pokopališčih, kjer je spremljal pogrebe svojih pacientov? Nekako zato, ker jim je povedal kaj je z njimi narobe in zakaj ... in rešitve ni podal nobene!
Ma kašn Freud ženska, ne beremo vsi sam Freuda
( pa vem, da ne bereš sam Freuda blabla..samo ko skoz samo njega mečeš naprej, ko pride do kakršnikol osebnostnih teorij). Jz sm na to situacijo pogledala striktno in čisto s pedagoškega vidika. To o čemur ti govoriš je sploh čisto druga tema.
Pri njej je sitaucija čisto jasna, še posebaj zdaj, ko je dodala zadnja dva posta..samo ti zadnje čase prehitro naskočiš ljudi s svojimi sklepi in analizami, ki so nemalokrat preveč nesramni in cinični, brez da bi vedela podrobnosti...
lara.kova, nekako sčasoma s takšnimi ljudmi ugotoviš, da se je dejansko najbolje distancirati in sprejeti dejstvo, da so pač takšni ljudje kot so in jih spremeniti ne moreš..Boleče pa je, ko so ti ljudje tisti, ki bi morali biti tebi vzor.
It was forever..but it didnt last long..
^^To, kar si opisala, je Freud v osnovah in to nima z mojimi branji nobene zveze. In največja ironija je to, da si zdajle v zadnjem odstavku napisala točno isto, kot sem jaz napisala v prvem postu - naj se distancira in čustveno odlepi od staršev.
Ampak ja ... očitno sem imela prav, pa če so vam moje analize še tako zoprne. Larina mama je v depresiji in bi nujno potrebovala pomoč. Lara sama ji seveda ne more pozdravit bolezni, potrebno bi bilo, da se za to zavzame njen oče in ženo pelje k psihiatru. Lara pa tega ni sposobna razumet (okej, ni povedala vse zgodbe, vzamem nazaj, da je razvajena, očitno je nesamozavestna), zadevo pa jemlje osebno, čeprav ni osebna.
Lara: Vem, kako je, res. In še vedno mislim, da lahko sama veliko narediš na ta način, da poskušaš mamo čim bolj razumet. Bolna je in potrebuje pomoč. Lahko dojameš to? Te ne provociram, resno te sprašujem, ker vem, da je težko dojeti, da je nekdo od bližnjih psihično bolan.
V prvi vrsti moraš delat na sebi; moraš vzpostaviti kar se da objektiven odnos sama do sebe, svojih lastnosti, svojih čustev in tako dalje. Na ta način te bo sčasoma vsaka pripomba doma manj bolela, v kolikor bo neupravičena in znala se boš odzvat in naredit nekaj na sebi, če bo upravičena.
Ni pa način, da se izogibaš domu, ker na ta način nič ne rešiš, samo pretvarjaš se, da problemi ne obstajajo.
Še vedno pa mislim, da je naslov teme povsem zgrešen in zavajajoč ...
Ampak ja ... očitno sem imela prav, pa če so vam moje analize še tako zoprne. Larina mama je v depresiji in bi nujno potrebovala pomoč. Lara sama ji seveda ne more pozdravit bolezni, potrebno bi bilo, da se za to zavzame njen oče in ženo pelje k psihiatru. Lara pa tega ni sposobna razumet (okej, ni povedala vse zgodbe, vzamem nazaj, da je razvajena, očitno je nesamozavestna), zadevo pa jemlje osebno, čeprav ni osebna.
Lara: Vem, kako je, res. In še vedno mislim, da lahko sama veliko narediš na ta način, da poskušaš mamo čim bolj razumet. Bolna je in potrebuje pomoč. Lahko dojameš to? Te ne provociram, resno te sprašujem, ker vem, da je težko dojeti, da je nekdo od bližnjih psihično bolan.
V prvi vrsti moraš delat na sebi; moraš vzpostaviti kar se da objektiven odnos sama do sebe, svojih lastnosti, svojih čustev in tako dalje. Na ta način te bo sčasoma vsaka pripomba doma manj bolela, v kolikor bo neupravičena in znala se boš odzvat in naredit nekaj na sebi, če bo upravičena.
Ni pa način, da se izogibaš domu, ker na ta način nič ne rešiš, samo pretvarjaš se, da problemi ne obstajajo.
Še vedno pa mislim, da je naslov teme povsem zgrešen in zavajajoč ...
-
..Evelyn..
- Cosmopsiho
- Prispevkov: 4757
- Pridružen: 04. Apr. 2008 18:32
torej je problem pravzaprav samo v mami? oče je okej?
verjetno se tako počuti ravno zaradi tega, ker si nikoli nič ne privošči. kako jo prepričat, naj se sprosti žal ne vem, za to se mora sama odločit, da bo uvidela, če si kdaj kaj lepega privošči, da ji ne bo nič hudega.
moji starši sicer niso taki, ampak poznam situacijo, ker sem sama šparala vsaki cent, zato ker tudi pri nas nimamo denarja. in se spomnim, da sem si v trgovini želela kupit vodo z okusom, ampak vedno ko sem prišla do nje in videla, da stane tistih 60 centov, sem začela razmišljat ali je res tako nujno potrebna in na koncu prišla do zaključka, da je ne bom vzela. to se je lahko zavleklo tudi na več mesecev in posledično je tudi razpoloženje šlo na slabše, ker če si non stop nekaj odrekaš, se ti podzavestno zdi, da si manjvreden.
poleg tega pa zgleda, kot da je mama zabredla že mnogo globje, kot samo v ''slabo voljo''
verjetno se tako počuti ravno zaradi tega, ker si nikoli nič ne privošči. kako jo prepričat, naj se sprosti žal ne vem, za to se mora sama odločit, da bo uvidela, če si kdaj kaj lepega privošči, da ji ne bo nič hudega.
moji starši sicer niso taki, ampak poznam situacijo, ker sem sama šparala vsaki cent, zato ker tudi pri nas nimamo denarja. in se spomnim, da sem si v trgovini želela kupit vodo z okusom, ampak vedno ko sem prišla do nje in videla, da stane tistih 60 centov, sem začela razmišljat ali je res tako nujno potrebna in na koncu prišla do zaključka, da je ne bom vzela. to se je lahko zavleklo tudi na več mesecev in posledično je tudi razpoloženje šlo na slabše, ker če si non stop nekaj odrekaš, se ti podzavestno zdi, da si manjvreden.
poleg tega pa zgleda, kot da je mama zabredla že mnogo globje, kot samo v ''slabo voljo''
Oce je okej... Ja, zdaj se zavedam, da ima ona probleme, cesar se takrat, ko se je to dogajalo nisem najbolj zavedala in vso odgovornost prelagala nase. Krivila sem se, ker nisem mogla narediti nicesar, ce sedaj pogledam, sem bila otrok, ki je hotel resit probleme odraslih ljudi, ki jih niti nocejo resiti ali pa ne znajo. Oce glede tega ni naredil nicesar, niti ni vedel, kaj bi.. Mamo sva zelela prljati k zdravniku, vendar sama ni hotela iti. Jaz sem po tistem za pou leta pristala na antidepresivih, sedaj pa ze eno leto hodim na terapijo, ker se ne znajdem v odnosih z deugimi ljudmi, k sebi spuscam skodljive ljudi in se pocutim, kot da nisem sposobna ziveti normalnega zivljenja.
Zdi se mi, da si drugi znajo zivet, jaz pa ne. V casu, ko je mama pila, sem sla narazen tudi s fantom, s katerim sem bila dve leti, ker sem postala le se zivcna razvalina in sem avtomatsko tudi njega zelo obremenjevala s stvarmi, ki so se midogajale doma. Poleg tega je bil enkrat pri meni, ko se je to dogajalo...
Od takrat naprej sem kot zgubljena kokoska, popustila sem na faksu, postala sem zelo zivcna, neskoncentrirana, mocno sem se zredila... Pocutim se kot najbolj grozna oseba, ki si ne zasluzi, da jo ima kdo rad.
Ceprav me doma tudi podpirajo glede vseh ostalih stvari, razen kar se druzinakih problemov tice, me ze najmanjsi prepir doma ali pa kaksen znan vzorec takoj vrze nazaj v te obcutke in bi najrajse zbezala dalec stran. Pocutim se kot najmanjsa pikica na svetu... Kot da nikamor ne spadam.
Zdi se mi, da si drugi znajo zivet, jaz pa ne. V casu, ko je mama pila, sem sla narazen tudi s fantom, s katerim sem bila dve leti, ker sem postala le se zivcna razvalina in sem avtomatsko tudi njega zelo obremenjevala s stvarmi, ki so se midogajale doma. Poleg tega je bil enkrat pri meni, ko se je to dogajalo...
Od takrat naprej sem kot zgubljena kokoska, popustila sem na faksu, postala sem zelo zivcna, neskoncentrirana, mocno sem se zredila... Pocutim se kot najbolj grozna oseba, ki si ne zasluzi, da jo ima kdo rad.
Ceprav me doma tudi podpirajo glede vseh ostalih stvari, razen kar se druzinakih problemov tice, me ze najmanjsi prepir doma ali pa kaksen znan vzorec takoj vrze nazaj v te obcutke in bi najrajse zbezala dalec stran. Pocutim se kot najmanjsa pikica na svetu... Kot da nikamor ne spadam.
Očitno nas je veliko takih s podobnimi problemi.
Moram ti čestitat, da ti je do sedaj uspevalo in upam, da ti bo tudi v naprej. Nekaj podobnega se je tudi meni zgodilo oz se mi še kar dogaja. Samo ne gre za mamo, ampak za celo družino. Gre za to, da ko pridem 2x na mesec domov, vedno imam točno določeno 'delo' za počet. Po moje že več kot 8 mesecev ni bilo tako, da bi prišla za vikend domov in se imela fajn s starši. Pa ne glede na delo. Rada delam, tudi zunaj na njivi. Gre bolj za pogovor med starši in mano. Za tisto vez, ki smo jo zgubili nekje, še sama ne vem ne kdaj ne kje. No in tako se je začelo, da sem na začetku bila jezna in besna na vse. Ko sem ugotovila, da nisem s tem nič naredila sem potlačila vse v sebi in rezultat je tukaj. Glavoboli, oslabelost telesa, izguba teka in kilogramov, živčnost, nihanje krvnega tlaka,... Zaenkrat sem na zdravljenju zaradi živcev, nadaljnji izvidi pa bodo pokazali če je še kaj hujšega. So pa na srečo osebki v mojem življenju, ki me razumejo in mi dajejo podporo, samo se bojim da jih ne bom razočarala in jih na koncu izgubila.
Žalosti me to, da si me doma podajajo kot pink ponk žogico, pa ne vidijo nobene spremembe na meni. Žalosti me tudi to, da ni več pogovora med nami, kot recimo 3,4 leta nazaj. Tudi bolj osebnih stvari jima ne morem več zaupat. Trenutno se trudim, da bi se z mamo malo pogovorile, sam rabim dosti poguma. En dan ga bom zbrala.
Sem optimist in vem, da se bo tudi to rešilo. Trudim se, da bi dala sebe na prvo mesto. In počasi mi bo uspelo. Tebi pa tudi lara.
Moram ti čestitat, da ti je do sedaj uspevalo in upam, da ti bo tudi v naprej. Nekaj podobnega se je tudi meni zgodilo oz se mi še kar dogaja. Samo ne gre za mamo, ampak za celo družino. Gre za to, da ko pridem 2x na mesec domov, vedno imam točno določeno 'delo' za počet. Po moje že več kot 8 mesecev ni bilo tako, da bi prišla za vikend domov in se imela fajn s starši. Pa ne glede na delo. Rada delam, tudi zunaj na njivi. Gre bolj za pogovor med starši in mano. Za tisto vez, ki smo jo zgubili nekje, še sama ne vem ne kdaj ne kje. No in tako se je začelo, da sem na začetku bila jezna in besna na vse. Ko sem ugotovila, da nisem s tem nič naredila sem potlačila vse v sebi in rezultat je tukaj. Glavoboli, oslabelost telesa, izguba teka in kilogramov, živčnost, nihanje krvnega tlaka,... Zaenkrat sem na zdravljenju zaradi živcev, nadaljnji izvidi pa bodo pokazali če je še kaj hujšega. So pa na srečo osebki v mojem življenju, ki me razumejo in mi dajejo podporo, samo se bojim da jih ne bom razočarala in jih na koncu izgubila.
Žalosti me to, da si me doma podajajo kot pink ponk žogico, pa ne vidijo nobene spremembe na meni. Žalosti me tudi to, da ni več pogovora med nami, kot recimo 3,4 leta nazaj. Tudi bolj osebnih stvari jima ne morem več zaupat. Trenutno se trudim, da bi se z mamo malo pogovorile, sam rabim dosti poguma. En dan ga bom zbrala.
Sem optimist in vem, da se bo tudi to rešilo. Trudim se, da bi dala sebe na prvo mesto. In počasi mi bo uspelo. Tebi pa tudi lara.
"Life's a journey, not a destination."
I feel this, moja mama je grozna, pa vem da je nekaj preživela v življenju ampak ona jamra za vse, vse ji gre na živce, jaz ji grem na živce, če hočem kaj dosečt moram izsilit ker pomena besede pogovor ona ne pozna. In jasno mi je, da si nikdar ne bova blizu
How quickly jealous I become of the wind when it, and not I, gets the privilege of properly messing up your hair.