Odnos s starši

[_patchouli_]

Mah, njeni starši se zdijo zelo nerazumevajoči in očitno nimajo najboljšega odnosa. Dvomim, da bo en pogovor pomagal. To bi delovalo v družinah, ki so navajene neke normalne komunikacije.
rokerca, si finančno neodvisna od njih? V tem primeru ti bo dosti lažje. Naredi si načrt, korak po koraku, kako boš rešila zagato s štipendijami, če si vzameš čas za premislek, kaj bi rada počela, razmisli, kaj boš v tem času počela in kako boš dosegla, kar bi rada (magari "razsvetljenje", kaj z lajfom). Ko boš s tem na čistem, preprosto obvesti starše o svoji nameri.
Sama sem jim povedala, da sicer spoštujem njihovo mnenje in ga tudi pozorno poslušala, jim odgovarjala na njihove dvome itd, da razumem, da je njihov pogled na življenje drugačen od mojega, a sem dovolj stara, da sprejemam svoje odločitve. Sledilo je kar nekaj slabe volje in očitkov, poskusov zbujanja slabe strani s strani babice, ampak sem ohranila miren ton komunikacije in nisem popustila.
Konec koncev gre za tvoje življenjske odločitve in posledice, dobre ali slabe, boš sama nosila.

[OranGina]

pomoje pa nikoli ni prepozno, da se vzpostavi ta odnos. očitno je, da so na različnih polih, ampak če začne en gradit ta most med njimi, se trudi vzpostavit neko normalno komunikacijo, z razumevanjem tudi nasportnega pola....potem ni vrag, da s časoma ne pridejo skupaj vsaj na eni točki. sploh ko starši vidijo da se jim otrok skuša približat, pokaže da je zrel in da ima mogoče vendarle drugačne plane za sebe in ne igra samo upornika in jima skuša kontrirat v vsem. ko dobijo občutek da ji lahko zaupajo, da jidva še vedno vključuje v svoje življenje, ju obvešča o svojih planih, željah, vpraša za nasvet..
nevem pomoje je v ozaju teh nerazumevajočih staršev vedno nekaj, kar se da popravit s komunikacijo. verjetno je odvisno samo koliko truda in časa je potrebnega.

[Rollin #3]

rokerca, pa kaj bi sploh radi starsi da pocnes naslednje leto, ce se jim pa zdi nesprejemljivo da delas in odplacas dolgove?

ok zdaj to kar pride je samo moje mnenje pa niti poznam te ne:

pomoje imas ti tudi problem ker ne ves kaj bi rada... ampak tako zares kaj rada pocnes. npr. ta faks ti zgleda ocitno ogromen napor ki te psihira, nekje se mi zdi da sem vidla da si na medicini. in ker ti ne gre se pocutis se bolj slabo. ampak obstajajo tudi dosti lazji in prijetni faksi. lahko zamenjas. nevemzakaj ampak imam obcutek da imas ti smisel za lepo. da bi mogoce vse te obcutke lahko pretvorila v neko umetnost in da bi ti bolj pasal kreativen poklic. npr graficni oblikovalec. (za to ne rabis na hardcore akademijo za umetnost, lahko tudi kaksna visja sola - res ogromno lepih programov obstaja). ali pa mogoce za kaksno vzojiteljico ce te to bolj veseli. ali kelnarco. pac karkoli, samo da te veseli in da ves da bi to rada pocela.

ker sej je ok da se isces ampak pride cas ko se je treba nekaj odlocit in potem to speljat drugace to iskanje traja v nedogled. dosti ljudi poznam ki so se tako iskali in na koncu pristali v proizvodnji (kar je cisto ok ce je komu to vsec, samo vecini ni) in zivijo samo zato da dolge odplacajo in dobivajo res nizko placo. sicer ni nujno da se tebi to zgodi, ker obstaja precej poklicev.

lahko imas tudi filozofijo da zivis iz leta v leto, potujes in poskusas prezivet. kar je cisto ok, ampak meni se ne zdis tip takega cloveka. se mi zdi da se zelis vedno bolj izpopolnjevat, napredovat itd... - da si zato tudi tako nesrecna.

[Laika]

Jaz se razumem zelo dobro z mamo, večino stvari si povema, ne glede na to kakšna je tema pogovora - najbolj intimnih stvari sicer ne, ampak ve pa večino stvari. Oče ne ve veliko, niti si ne zaupama nekih takih stvari, mama je le mama.

[s0nckic4]

jaz bi jih vprašala, kaj bi pa oni naredili na tvojem mestu?

ker najlažje je bit general po bitki. tudi jaz ne razumem tega problema, da ne bi smela delat. drugače pa tvoja starša razumem. situacija ni rožnata in bojita se, da boš "zabluzila" in ostala nesrečna. faks je trenutno en tak hudič, da če ga imaš, ti kaj dosti ne pomaga, imet ga je pa treba.

razumem tudi tebe, ker sem tudi jaz bila v situaciji, ko se moja želja o moji prihodnosti ni skladala z njihovo. porabila sem več let, da sta se končno sprijaznila, da moje življenje ne bo potekalo po njunih željah in spoznala, da pa moj plan niti ni bil tako napačen in me zdaj podpirata, čeprav ne razumeta, kaj sploh je moje področje .

gre pa za tvoje življenje. razmisli, kaj te veseli in se usmeri na tisto. 2 zabluzeni leti nista nič, če se ne bosta nadaljevali v tretje, četrto, peto itd. potem ko boš ugotovila, kaj je tisto, kar te veseli, pa stoj za tem. in pričakuj, da bo trajalo in bo potrebnega še pa još pregovarjanja, kreganja in tihih maš.

[rokerca]

Vsekakor razumem to, da ju je strah, kaj bo z mano... ker mene je tudi in točno to me je oviralo in me loči od uspeha oziroma poti naprej. Faks je se v planu, ker me zanima, se je pa zgodilo točno to, česar se še najbolj bala - čist sem padla iz sistema in ritma.... ker mi ne manjka kaj dosti do napredovanja. Letos sem porabila za to, da sem se sestavljala skup glede določenih stvari.... delala in živela na svojem. Starša bi rada samo, da jaz nekaj končam....seveda je to tudi moja želja... ker nesposobna nisem, sem si pa dolgo časa sama metala polena pod noge in onemogočala lasten uspeh. Vseeno bom jeseni šla se poskusit naredit, kar mi manjka na faksu...ampak sama vem, kakšno je stanje. Rollin, si prav napisala, ni mi cilj luftati par let in se še iskati...glede na to, da pa imam dolg, je delo neizogibno. In če pride do situacije, da ne bom dalje na faksu jeseni, kar verjetno bo tako, potem raje grem v tujino za nekaj časa delat. Sem razmišljala o drugih faksih, vse alternative so UNI program, kar pa se ne morem prepisati s svojo situacijo. Za izredn faks mi je pa spet dodaten strošek....poleg štipendij...potem nanese že lep kup denarja, ki ga moram nasparati. Je se opcija prehoda na sorodno fakulteto.... ampak je samo 1 mesto na program. :S Btw, moja starša me podpirata, dokler bi študirala redno.

[maniac]

če starša podpirata to, da študiraš, bi se jaz na tvojem mestu usedla z njima, jima povedla, da si študij želiš nadaljevat, ampak da si zabredla in moraš vrnit štipendijo in te to tako obremenjuje, da ne veš kako nadaljevat. potem bi jima povedala, da se učiš za jesenske izpitne roke, ampak nisi prepričana, če ti bo uspelo. mogoče ti lahko pomagata z načrtom ali celo denarjem?

ampak ne glede na starša in njuno (ne)podporo rabiš načrt. meni pomaga, če si recimo kar narišem vse opcije kot miselni vzorec. npr. kaj se zgodi, če ti ne uspe z izpiti, kaj se zgodi, če naslednje leto ostaneš doma in kaj, če greš v tujino itd.

[Rollin #3]

mja jaz bi jim tudi povedala, tako bi vsaj razumeli zakaj zelis it delat. (samo nevem kako mate doma - to se rabis ti odlocit).

in ce ti ne manka dosti do napredovanja se pa usedi in nauci ta predmet, ker imas cisto dovolj casa. vse se da ce se zeli. ce delas se pa uci zvecer in ob vikendih. ponavljaj ko se tusiras, ko telovadis, ko delas, preden gres spat. ne it poskusat naredit ampak naredi, ne razmisljat o b planih in se kregat zardi nekih opcij - to bos potem ce bo treba. enostavno vklopi trmo in odlocnost in spravi skupaj ta izpit.

[mastermind]

Če pristavim še svoj pogled, predvsem glede neštudija na faksu.. Sam sem v zelo podobni situaciji, od 12ih izpitov imam zaenkrat narejenih v celoti 2. Še ene par jim imam jeseni, ostale pa ali imam narejeno na pol, na 80% ali pa pač sploh nič. Nimam interesa, niti volje, enostavno se mi ne da. Sem se pa odločil, da letnika ne bom ponavljal, ker bi si tako zaprl vrata za kasnejši redni študij, pač pa poskusil z vpisom na kako srednjo strokovno šolo, poskušal našparat v treh mesecih čimveč in odšel nekam v tujino za min. pol leta do dveh let. Po dveh letih se lahko še vedno redno vpišeš na isti program, če te do takrat ne sreča pamet, te tako nikoli ne bo.. Nevem, to je moj plan. Neumno se mi zdi študirati nekaj na silo, samo da študiraš, sej ni hudega če pavziraš, dokler ne ležiš doma pred tvjem.

Sicer pa nekateri, ki ste mnenja, da se da glede vseh stvari graditi most do nasprotnega mnenja staršev, jemljete nekatere odnose prelahko. Pri meni je situacija taka, da neglede na to, koliko in kako bom razlagal, da se iščem in mi je potrebno leto off, ne bom razumljen. Enostavno bo treba jeseni postavit zadeve na mizo, seznanit vse s planom in narediti brez kakšnega hudega prepričevanja in pregovarjanja. Na koncu koncev sem mnenja, da je večina ljudi pri 20ih toliko zrela, da se zaveda posledic nekaterih dejanj in se bo sposobna soočiti z njimi čez eno, dve, deset let.

[Inaa**]

js šele zdej vidim, da se s svojimi starši razumem zelo dobro. ravno vsega jim ne zaupam, ampak ne da ne bi mogla - tega le ne želim, ker nisem takšna oseba. če pa jim zaupam, pa so vedno zelo skulirani in ok glede vsega. se res super razumemo, skupaj zafrkavamo, je vedno kr zabavno pri nas doma.

[emanuela]

Ce sem ze prisla malo pogledat, sem rekla, da se se malo oglasim v gl. Bi rekla, da si veliko problemov ustvarjas sama-stipendijo se da vrniti v obrokih, to se dogovoris na centru za socialno delo, ki je pristojno za tvoje zadeve. Glede izpita- ce se prav spomnim, se to ucis za izpit prvega letnika. Verjemi ali ne, prakso sem imela s studenti medicine in ce se stresiras ze prvo leto in ti ne gre, mogoce le nisi na pravem faksu (tu bi mogoce razmislila o dejanski odgovornosti tega poklica, trajanju studija in o tem, da prinese veliko vec stresiranja kot izpit iz anatomije). In sreco imas, da bi te starsi podpirali v primeru rednega studija. Enim starsem to ni samoumevno,.Pri meni je bilo nekako podobno in sem bila res srecna, da mi je mami lahko financno pomagala, medtem ko mi oce ni niti malo. Pa sem delala pol dneva za faks, pol dneva na eni firmi, da je slo skozi mesec in mi ni niti na pamet prislo, da bi za to krivila svoje starse. Vcasih pac moras nehati za vse kriviti starse, jih imeti za svoje sovraznike in sploh najhujse, medtem ko so ti dejanski pripravljeni pomagati. Meni je nekako samoumevno, da me po prenehanju studija v redni smeri ne bodo podpirali, ker le nismo vec otroci. Vcasih eni res ne veste, da imate vseeno luksuz v primeru vsaj financne podpore in da obstaja veliko hujsih stvari na svetu kot je neodobravanje luftanja in izmisljevanja pri taksni starosti.

[spice girl]

Jaz si nisem bila blizu s starąi, vse dokler nisem dobila otroka...takrat se je vse spremenilo... Z mamo sem se dost prepirala, kot se povečini vse, predvsem najstnice...Res sej je spremenilo, ko sem rodila...zdaj se praktično vsak dan sliąiva, včasih, če je kaj specifičnega, tudi večkrat. Zdaj, ko je na dopustu sta varuąki Tudi vpraąam jo za nasvet, ker je ľe tolk dala v ľivljenju skozi, da bo verjetno njen nasvet premiąljen in verjetno najbolj pameten, ki ga bom dobila. Ker je hčerka moj prvi otrok, jo vpraąam za nasvet tudi kar se nje tiče, kako se pol s partnerjem odločiva je pač na naju. Je pa res, da nikoli nisem imela veliko prijateljic oz vsaj ne take prave, da bi z njio delila stvari, ki jih npr z mamo.
Mi je pa enkrat ena zdravnica rekla, da je zanimivo, kako so ponavadi moąki tisti, ki se matere za krilo drľijo, ľenske pa tiste, ki se z materjo kregajo...pol pa na smrtni postelji ľenska mamo kliče, moąki pa ľeno Sam tako, malo za ąalo, malo zares