Džeki napisal/-a:Če so nekje sami taki, ki mi ne pašejo, se jaz najraje kr poberem. Taki pol zame okoli govorijo, da sem dolgočasen in da pobegnem ko kurba s plesa.
Tudi jaz. Za take najbrž izpadem zadržana, pretirano umirjena ali vzvišena. V bistvu nisem nič od tega. V določenih trenutkih seveda sem umirjena, ampak večino časa daleč od tega, kar pa ne pomeni, da sem potem takem ena tistih gobezdavih babnic, ki ne utihnejo za 5 min in prekinjajo vse po vrsti.
Niti ena tistih pasivnih ljudi, ki komaj kaj zinejo, so brez svojega mnenja in samo poslušajo. Skratka, gre za kakšne znance, s katerimi sem kdaj iz vljudnosti šla na kavo, ker sem ravno čakala na predavanja ali kakšno drugo obveznost, a je seveda ostalo samo pri eni kavi, ker si nisem imela kaj povedati z njimi in sem se po hitrem postopku pobrala. Z nekaterimi pač ne zdržiš niti tistih 15 min, da bi v miru spil do konca kavo. V takem primeru ni s človekom nič narobe, če je odsoten in se ne trudi komunicirati z ljudmi, s katerimi ne čuti neke osnovne simpatije za normalno konverzacijo.
Če pa se ti to dogaja konstantno oz. tudi v družbi bližnjih oseb, pa najbrž nekaj ni okej. V tem primeru je treba iti malo globlje vase in razmisliti, kdaj se je to začelo in kaj botruje temu.