sm doživela eno zlo podobno situacijo pred kratkim. ni fajn, ne, da te zignorira, ti pa se pol sprašuješ ka si mu nardila.. ne razumem tega. 
slabe izkušnje
-
Poker_face
- Sramežljivka
- Prispevkov: 12
- Pridružen: 18. Mar. 2009 23:29
Hvala vsem za mnenja.
Zelo pomaga slišat različne poglede na svet.
Seveda na zavestni ravni še vedno verjamem, da po eni
slabi izkušnji ne moreš kar tako obupat.
Problem je podzavest.
Dejansko je tko, ko te enkrat nekdo prizadane
težko pustiš komu blizu.
Sploh, če imaš zelo močna čustva kot so ponos ipd.
Mislim, da je problem, da kljub temu, da si želim uspešnega razmerja
še bolj želim ohraniti self respect...pa še ego ipd. naredijo svoje.
Verjamem pa, da si s takim pogledom na vse skupaj niti ne zaslužim nove ljubezni, pogleda pa nočem oz. se bojim spremeniti.
Sploh pa, ko boljše razmislim se mi ideja o tem, da bom še naprej in še dolgo časa samska niti ne zdi tako grozna. (pred tem sem bila zares dolgo časa samska, tako da sem navajena)
Kakorkoli, pomagalo mi je se malo izpovedat. Hvala, ker ste poslušali.
Zelo pomaga slišat različne poglede na svet.
Seveda na zavestni ravni še vedno verjamem, da po eni
slabi izkušnji ne moreš kar tako obupat.
Problem je podzavest.
Dejansko je tko, ko te enkrat nekdo prizadane
težko pustiš komu blizu.
Sploh, če imaš zelo močna čustva kot so ponos ipd.
Mislim, da je problem, da kljub temu, da si želim uspešnega razmerja
še bolj želim ohraniti self respect...pa še ego ipd. naredijo svoje.
Verjamem pa, da si s takim pogledom na vse skupaj niti ne zaslužim nove ljubezni, pogleda pa nočem oz. se bojim spremeniti.
Sploh pa, ko boljše razmislim se mi ideja o tem, da bom še naprej in še dolgo časa samska niti ne zdi tako grozna. (pred tem sem bila zares dolgo časa samska, tako da sem navajena)
Kakorkoli, pomagalo mi je se malo izpovedat. Hvala, ker ste poslušali.
Poker_face napisal/-a:Hvala vsem za mnenja.
Zelo pomaga slišat različne poglede na svet.
Seveda na zavestni ravni še vedno verjamem, da po eni
slabi izkušnji ne moreš kar tako obupat.
Problem je podzavest.
Dejansko je tko, ko te enkrat nekdo prizadane
težko pustiš komu blizu.
Sploh, če imaš zelo močna čustva kot so ponos ipd.
Mislim, da je problem, da kljub temu, da si želim uspešnega razmerja
še bolj želim ohraniti self respect...pa še ego ipd. naredijo svoje.
čas itak prinese svoje, tko ali drugače.Še usakemu je.tko, da verjamem, da se boš tud ti nekoč zopet omehčala in se prepustila.sicer ti ne more nihče garantirat, da ne boš spet prizadeta, ampak kaj naj rečem, iz napak se učimo in velik nas je dal skos mal več kot samo eno ljubezensko polomijo.pa še živimo
drugače se mi pa zdi, da je učas boljš bit mal bolj previden in bit mal pesimističen, kot pa res gledat stoprocentno pozitiuno na nekej, sploh kar je še sveže.Takrat smo potem manj prizadeti,ker nismo pustili, da nam pride čisto do živega.
ful mi je ušeč, da se vidi, da nekak stojiš z nogami na trdnih tleh in se zavedaš usega slabega in ne gledaš naiuno na svet.go girl!
Re: slabe izkušnje
lelija napisal/-a:Poker_face napisal/-a:pozdravljene!
imam spet preveč prostega časa pa sem se lotla introspekcije in me je začelo skrbet
sem namreč odraščala v precej matriarhalni družini in poslušala nauke v stilu, moški so pa itak prasci, samo sex hočejo ipd.
dosti časa sem v to tudi vrejela; nakar sem spoznala, da tudi ženske znajo (znamo) bit prasice in da obstajajo dobri in slabi ljudje ne glede na spol. bravo jaz !:zustimm:
v glavnem, dolgo časa je trajalo preden sem si dovolila odkrit sentimentalno plat v sebi, razmišlat o ljubezni kot o nečem uresničljivem ipd.
šlo mi je kar dobro, imam tudi par zelo dobrih moških kolegov in najbolšega prijatelja, pa tudi par (bivših) ljubimcev s katerimi sem v dobrih odnosih...
kakorkoli, začela sem obravnavat moške kot kredibilna bitja, ki imajo tudi zgornje možgane, čustva ipd.
nakar se mi zgodi mr. perfect
spoznala sva se na pubertetniški način,
a nadaljevala odraslo -
nisem naivna, a vse skupaj je blo tako krasno,
da sem dejansko verjela do nekaj bo iz tega...
(poznala sva se sicer zelo kratek čas, vendar zelo intenzivno-dosti pogovora,zabave ipd.)
končalo se je tako da je tip izginil..
mislim ne moreta dva človeka tako različno gledat na isto situacijo;
jaz vsa blažena,oh kako nama gre krasno, on pa niti tolko, da bi povedal
glej bejbi,no go in vsak naj gre po svoje...
da ne bo pomote-
ne moti me to, da mu pač nisem bla tolko všeč,
pač pa to, da tega nikakor ni pokazal (ravno obratno) in
strahopetno izginil...
zgodba je bedna, sporno je, da opažam,
da spet ne verjamem moškim, jih gledam kvečjemu kot spolne objekte,
kot nekaj brez česar brez težav živiš...
ne bi rada bila kot samantha (sex and the city),
vendar me ponovno spoznavanje, zmenkarije ipd. silijo na bruhanje,
ko samo pomislim na prejšnjo zgodbo...
kakorkoli občutek imam, da smo spet tam...
postajam čustveno nedostopna in nesposobna pristne zveze z moškimi...
sploh pa na slabe izkušnje težko pozabljam...
ima katera podobne težave?
Mislim, da bi ti koristila pomoč psihoterapevta, saj bi lahko na ta način odpravila konflikt, ki ga imaš z mamo. Vsak si sam izbere partnerja in tako si si podzavestno izbrala takšnega- če hočeš ta vzorec prekiniti ti zelo priporočam strokovno pomoč.
sori k sm se spotakinila dlih v tvoj post sam nekak se mi dozdeva da nasplosno ful preveckrat predlagate pomoč psihoterapevta. če mene prasas te psihoti sele sranje nardijo. pa vsaj jez nikol nebi sla k psihoterapevtu zarad takih problemou o katerih se vecinoma po tem forumu pogovarjamo. pac mislm da nasplosno velik bl pomaga pac zivljensko priporočilo, al pa pac kako je kera druga ravnala v podobni situaciji.
Poker_face rekla bi sam to: za use take čustvene probleme je najbolše zdravilo čas... pac si ga mors dat da pozabs, druga stvar
pa je da se izpoves
lahko tut nam tle gor kajti vsaj jez z veseljem use preberem in kaj se dopism 
Re: slabe izkušnje
nikaragua napisal/-a:lelija napisal/-a:Poker_face napisal/-a:pozdravljene!
imam spet preveč prostega časa pa sem se lotla introspekcije in me je začelo skrbet
sem namreč odraščala v precej matriarhalni družini in poslušala nauke v stilu, moški so pa itak prasci, samo sex hočejo ipd.
dosti časa sem v to tudi vrejela; nakar sem spoznala, da tudi ženske znajo (znamo) bit prasice in da obstajajo dobri in slabi ljudje ne glede na spol. bravo jaz !:zustimm:
v glavnem, dolgo časa je trajalo preden sem si dovolila odkrit sentimentalno plat v sebi, razmišlat o ljubezni kot o nečem uresničljivem ipd.
šlo mi je kar dobro, imam tudi par zelo dobrih moških kolegov in najbolšega prijatelja, pa tudi par (bivših) ljubimcev s katerimi sem v dobrih odnosih...
kakorkoli, začela sem obravnavat moške kot kredibilna bitja, ki imajo tudi zgornje možgane, čustva ipd.
nakar se mi zgodi mr. perfect
spoznala sva se na pubertetniški način,
a nadaljevala odraslo -
nisem naivna, a vse skupaj je blo tako krasno,
da sem dejansko verjela do nekaj bo iz tega...
(poznala sva se sicer zelo kratek čas, vendar zelo intenzivno-dosti pogovora,zabave ipd.)
končalo se je tako da je tip izginil..
mislim ne moreta dva človeka tako različno gledat na isto situacijo;
jaz vsa blažena,oh kako nama gre krasno, on pa niti tolko, da bi povedal
glej bejbi,no go in vsak naj gre po svoje...
da ne bo pomote-
ne moti me to, da mu pač nisem bla tolko všeč,
pač pa to, da tega nikakor ni pokazal (ravno obratno) in
strahopetno izginil...
zgodba je bedna, sporno je, da opažam,
da spet ne verjamem moškim, jih gledam kvečjemu kot spolne objekte,
kot nekaj brez česar brez težav živiš...
ne bi rada bila kot samantha (sex and the city),
vendar me ponovno spoznavanje, zmenkarije ipd. silijo na bruhanje,
ko samo pomislim na prejšnjo zgodbo...
kakorkoli občutek imam, da smo spet tam...
postajam čustveno nedostopna in nesposobna pristne zveze z moškimi...
sploh pa na slabe izkušnje težko pozabljam...
ima katera podobne težave?
Mislim, da bi ti koristila pomoč psihoterapevta, saj bi lahko na ta način odpravila konflikt, ki ga imaš z mamo. Vsak si sam izbere partnerja in tako si si podzavestno izbrala takšnega- če hočeš ta vzorec prekiniti ti zelo priporočam strokovno pomoč.
sori k sm se spotakinila dlih v tvoj post sam nekak se mi dozdeva da nasplosno ful preveckrat predlagate pomoč psihoterapevta. če mene prasas te psihoti sele sranje nardijo. pa vsaj jez nikol nebi sla k psihoterapevtu zarad takih problemou o katerih se vecinoma po tem forumu pogovarjamo. pac mislm da nasplosno velik bl pomaga pac zivljensko priporočilo, al pa pac kako je kera druga ravnala v podobni situaciji.
Poker_face rekla bi sam to: za use take čustvene probleme je najbolše zdravilo čas... pac si ga mors dat da pozabs, druga stvar
pa je da se izpoves
Zadnjič spremenil lelija, dne 19. Apr. 2009 23:44, skupaj popravljeno 1 krat.
^^oprosti nism hotla bit žaljiva samo pač imam zelo slabe izkušnje z psihiatri, nism pa vedla da je razlika med psihiatri in psiho terapevti! sm misla da je to pač eno in isto. zaradi psihiatrov mam pa zato slabe izkušnje ker je njihova najpogostejša ugotovitev depresija in dobis tablete po katerih se ti pa res zmeša in pristaneš pol v Polju!!
drgač pa kr se tiče vzorcou iz družine mislm da se najpogosteje kažejo okoli 40 leta starosti in uprašanje če je sploh možno pri tej starosti zdravit vzrok ko mas že totalnoma izoblikovano osebnost.
drgač pa kr se tiče vzorcou iz družine mislm da se najpogosteje kažejo okoli 40 leta starosti in uprašanje če je sploh možno pri tej starosti zdravit vzrok ko mas že totalnoma izoblikovano osebnost.
js sicer ne vem kakšna je razlika med njimi, ampak tut js sm neki časa obiskovala psihologa in pršla do ugotovitve, da lahk najbol pomagam sama seb. pomoč psihologov/psihiatrov/psihoterapevtov je po moje tista skrajna opcija, ko vidiš da ti pogovor s prjatlom, sorodnikom ipd. in razmislek o tem, kaj bi rada od življenja, več ne pomaga..
nikaragua napisal/-a:^^oprosti nism hotla bit žaljiva samo pač imam zelo slabe izkušnje z psihiatri, nism pa vedla da je razlika med psihiatri in psiho terapevti! sm misla da je to pač eno in isto. zaradi psihiatrov mam pa zato slabe izkušnje ker je njihova najpogostejša ugotovitev depresija in dobis tablete po katerih se ti pa res zmeša in pristaneš pol v Polju!!
drgač pa kr se tiče vzorcou iz družine mislm da se najpogosteje kažejo okoli 40 leta starosti in uprašanje če je sploh možno pri tej starosti zdravit vzrok ko mas že totalnoma izoblikovano osebnost.
Psihiater je zdravnik.
Zadnjič spremenil lelija, dne 19. Apr. 2009 23:44, skupaj popravljeno 1 krat.
Hja, psiholog in psihoterapevt sta bolj nedolžne zadeve. Gre večinoma za pomoč in pogovore. Pri psihologu malo več pri terapevtu pa je bolj poudarek na akciji.
Psihiatri so pa seveda druga zgodba, pa tudi tu se dogaja kar se je pred časom pri nas na področju antibiotikov - prekomerno predpisovanje zdravil.
Od psihiatričnih zdravil se ti lahko zmeša, lahko postaneš odvisen, lahko ti pa celo pomagajo. Gre pač za to, da vse je vse kar vpliva na psiho zelo nepredvidljivo. Pa ponavadi imenujejo snovi s psihološkim vplivom za droge (za katere pa tudi veste, da lahko različno vplivajo na posameznika - recimo alkohol in marihuana).
No pa pustimo to. Komentar na avtoričine ugotovitve (bolj meditacija, ni mišljeno kot napad ali karkoli, mogoče kaj pomaga):
Najprej sem se vprašal, te je mogoče strah življenja kot takega? Te je strah še drugih reči v življenju. Ali gre samo in izključno za to, da si prepričana v zahrbtnost moških?
Meno osebno se tudi ženske (sploh med sabo!) zdite kar dosti zahrbne. Sploh v posameznih momentih. Pa kljub temu ne projeciram tega na svoje partnerke (punce). Če pričakuješ že vnaprej vse najslabše na soljudeh to ni dobro, ker jim enostavno ne daš možnosti.
Glede te tvoje avanture z mr.Perfect težko kaj ker si podala bolj malo dejstev. Praviš da je bilo kratko, 1 mesec, 2? Večina kraktih vez propade po tem času - to je ravno obdobje ko se odločaš kako in kaj.
Praviš da je tip izginil, kasneje pa dobimo namig da je verjetno bil vsaj 1 sms, imam prav? Če je bil vsaj 1 sms v obe smeri tip ni izginil in sem prepričan da bi lahko dobila zaključek če bi si zelo želela. Mogoče lahko sedaj ko je preteklo nekaj časa razčistiš z njim?
Seveda je pa možno, da te je dokončno zignoriral ali pa da je vmes višja sila. V tem primeru pač se sprijazni. Vsi smo pač ljudje, reči se dogajajo. Pri vseh ostalih rečeh lahko razmišljaš "mehanično" samo pri ljudeh, pa ne. Ker smo si zelo različni. Vsaj v takih detajlih. Mogoče imamo iste temeljne potrebe, vse ostalo pa ne nujno.
Po tej tvoji logiki, če dobiš enkrat las v hrani (v restavraciji), ne boš več zaupala nobeni restavraciji? Tudi ista restavracija lahko menja kuharja in postane boljša ...
Saj navsezadnje nekaterim ljudem čisto ustreza, da gredo skozi življenje sami. Si prepričana, da si zadovoljna sama, ali si samo tako navajena? Ne trdim da leti za prvim tipom - treba je bit odprt. Praviš da imaš težave zaupat ljudem, ja jim pač ne zaupaj takoj. Začni počasi.
Vedno se najde pot samo če želiš. Lahko se odločiš, da ti je ok bit sama, lahko se odločiš da boš ostala kot želva v svojem oklepu celo življenje. Lahko pa poskusiš znova. Tudi hodit se ne naučiš v prvem poskusu. Večkrat padeš. Izkušnje štejejo tudi pri medčloveških odnosih. Pa malo sreče.
Pa mr. Perfect ... to ne obstaja. Marsikateri tip se ustraši če preveč pričakuješ od njega. Logično, takšni smo. Konstanten pritisk v življenju te stre.
Nisem sicer ženska, ki bi povedala svoje izkušnje, vendar mogoče ti pa lahko pomagam. Vidim da glede tega imaš voljo, kar je zelo dobro. Marsikdo nima niti volje, da bi se rešil in si pomagal. Predvsem in sprva pa, kot že veš, moraš naredit stvari sama.
Psihiatri so pa seveda druga zgodba, pa tudi tu se dogaja kar se je pred časom pri nas na področju antibiotikov - prekomerno predpisovanje zdravil.
Od psihiatričnih zdravil se ti lahko zmeša, lahko postaneš odvisen, lahko ti pa celo pomagajo. Gre pač za to, da vse je vse kar vpliva na psiho zelo nepredvidljivo. Pa ponavadi imenujejo snovi s psihološkim vplivom za droge (za katere pa tudi veste, da lahko različno vplivajo na posameznika - recimo alkohol in marihuana).
No pa pustimo to. Komentar na avtoričine ugotovitve (bolj meditacija, ni mišljeno kot napad ali karkoli, mogoče kaj pomaga):
Najprej sem se vprašal, te je mogoče strah življenja kot takega? Te je strah še drugih reči v življenju. Ali gre samo in izključno za to, da si prepričana v zahrbtnost moških?
Meno osebno se tudi ženske (sploh med sabo!) zdite kar dosti zahrbne. Sploh v posameznih momentih. Pa kljub temu ne projeciram tega na svoje partnerke (punce). Če pričakuješ že vnaprej vse najslabše na soljudeh to ni dobro, ker jim enostavno ne daš možnosti.
Glede te tvoje avanture z mr.Perfect težko kaj ker si podala bolj malo dejstev. Praviš da je bilo kratko, 1 mesec, 2? Večina kraktih vez propade po tem času - to je ravno obdobje ko se odločaš kako in kaj.
Praviš da je tip izginil, kasneje pa dobimo namig da je verjetno bil vsaj 1 sms, imam prav? Če je bil vsaj 1 sms v obe smeri tip ni izginil in sem prepričan da bi lahko dobila zaključek če bi si zelo želela. Mogoče lahko sedaj ko je preteklo nekaj časa razčistiš z njim?
Seveda je pa možno, da te je dokončno zignoriral ali pa da je vmes višja sila. V tem primeru pač se sprijazni. Vsi smo pač ljudje, reči se dogajajo. Pri vseh ostalih rečeh lahko razmišljaš "mehanično" samo pri ljudeh, pa ne. Ker smo si zelo različni. Vsaj v takih detajlih. Mogoče imamo iste temeljne potrebe, vse ostalo pa ne nujno.
Po tej tvoji logiki, če dobiš enkrat las v hrani (v restavraciji), ne boš več zaupala nobeni restavraciji? Tudi ista restavracija lahko menja kuharja in postane boljša ...
Saj navsezadnje nekaterim ljudem čisto ustreza, da gredo skozi življenje sami. Si prepričana, da si zadovoljna sama, ali si samo tako navajena? Ne trdim da leti za prvim tipom - treba je bit odprt. Praviš da imaš težave zaupat ljudem, ja jim pač ne zaupaj takoj. Začni počasi.
Vedno se najde pot samo če želiš. Lahko se odločiš, da ti je ok bit sama, lahko se odločiš da boš ostala kot želva v svojem oklepu celo življenje. Lahko pa poskusiš znova. Tudi hodit se ne naučiš v prvem poskusu. Večkrat padeš. Izkušnje štejejo tudi pri medčloveških odnosih. Pa malo sreče.
Pa mr. Perfect ... to ne obstaja. Marsikateri tip se ustraši če preveč pričakuješ od njega. Logično, takšni smo. Konstanten pritisk v življenju te stre.
Nisem sicer ženska, ki bi povedala svoje izkušnje, vendar mogoče ti pa lahko pomagam. Vidim da glede tega imaš voljo, kar je zelo dobro. Marsikdo nima niti volje, da bi se rešil in si pomagal. Predvsem in sprva pa, kot že veš, moraš naredit stvari sama.
nikaragua napisal/-a:sori k sm se spotakinila lih v tvoj post sam nekak se mi dozdeva da nasplosno ful preveckrat predlagate pomoč psihoterapevta.
men se tud tko zdi.Mislm ok, v nekaterih skrajnih primerih je res potreben, ampak dons se že za usak drek hod h psihoterapeutom, psihiatrom, se zapravi nevemkolk denarja, in na koncu ej rezultat še vedno isti.
za takole stvar, ki jo je opisala uporabnica jst nikol nebi šla h terapeutou, ker je problem čist splošen.Logično je, da se večalimanj usakemu zgodi po propadlih zvezah,da ne zaupa takoj nekomu drugemu.To je čist logična naravna stvar.In pač ker nekdo tako čuti in trenutno misli, to še ni potrebno za neko strokovno pomoč.Pač usak gre čez to in slej kot prej spet zaupaš.če pa ne, pa če si res skrajno potolčen in podrt zarad tega, potem šele kakšna strokovna pomoč.
pač, kako bi zgledalo, da bio usaka ki konča zvezo šla h terapevtu?Nevem no, filanje vrst za brezveze in tisti ki zares potrebujejo tako pomoč, bi čakal še trikrat dlje kot čakajo.Zadnjič sem se lih z zdravnico o tem pogovarjala, pa je rekla, da ona sploh ne izdaja napotnic če res ne vidi, d aje z nekom res nekaj pishično narobe.Povedala je tudi, da dobiva use od pacientou, ki bi radi psihiatra ker jim je umrl hrček, do takih ki bi radi samo preizkusili to metodo ker ne vejo več s katerim prstom bi u rit utaknl.
Nevem, pa tud tko je, sami strokovnjaki znajo res nardit več škode kot koristi.če nekdo ni rojen psiholog,pač ne more pomagat tko kot je treba.
In da ne omenjam, kakšne use nasvete je kolegica dobila pri njenem psihologu.take, da je en tedn skupi jokala, da o grdih besedah in grdem ravnanju ne govorimo.In ne, nč ni prou povedu.
nevem no, po mojem mnenju so skrajna sila, sploh pa kemija-tablete.To je sploh tazadnje.In še vedno sem mnenja, da od iskrenih prijateljev in staršev lahko dobiš stokrat boljši nasvet!Ker te najbolj poznajo in najbolj vedo kaj je dobro zate, kaj čutiš, kako čutiš, kako stvari sprejemaš, itn...In noben psiholog te ne more zgruntat tako kot te zgruntajo tisti, ki so stalno ob sebi.Sam ljudje se tega premalo zavedajo, kar je žalostno, da se raje obrneš h nekomu x po pomoč,po možnosti še h nekoncesijarju, ki bo na tebi amstno zaslužil.Ampak pomoč, tisto pravo, čutno, maš pa pred očmi...
glede problema pa, kukr sm rekla, čas bo pozdravil stare rane in prinesel novo veselje ins tem tudi zaupanje.Gre se čist za eno normalno stvar in verjamem, da bo tudi pri tebi tako.