Primer: prosim za avto (da bo prost), sledi vprašanje, kam pa greš (ker ga ne potrebujem pogosto), povem, da na kraj x in potem dva začudena pogleda, prvi pravi 'a, v x, ja zakaj pa v x?', ignoriram (pač je zadeva, ki se ju ne tiče, ni skrivnost, je pa 'moje' in ne bom na dolgo in široko razlagala zakaj), potem spet 'v x pa ti res ni treba' in 'x je pa predaleč' ali pa 10x 'pazi na cesti, pazi na dovoz v garaži, pazi na tisti predel, kjer obnavljajo y'. Skratka, preden kam grem, sledi milijon pojasnil zakaj in navodil. Foter mi že cel teden govori o enih rešetkah v garaži, kako naj pazim in peljem počasi, a bolj kot mu razlagam, da jaz tam VEDNO peljem počasi, bolj goni svoje. In pridem iz kraja x, sledijo vprašanja 'ja pa kje si pravzaprav bila?' in 'kako je bilo na cesti?' pa še sto takih pretkanih bedastih vprašanj, da bi izvlekli ven vsak drek, naslednje jutro isto. Se pravi, če ne povem cel zgodbe ali se ne razburim v stilu 'kaj te briga, je moja stvar' lahko sledijo vsak moj korak v stilu 'saj nas samo zanima, nič takega'. In meni gre to na živce. Ker se ne dogaja 3x na leto, ampak nonstop. In zato včasih raje kam sploh ne grem - recimo, če se mi ob 11ih zvečer zahoče iti ven, preprosto ne grem, ker vem, da bi vmes morala čez hodnik, ki meji na dnevno sobo, kjer je foter in bi vprašal kam grem, zakaj in mi 3x povedal, da mi ni treba iti, vmes prebledel od strahu, da se mi ob taki uri ja ne bo kaj zgodilo ipd. Potem raje nikamor ne grem, ker je že pot do tega, da grem tako neumna in polna vprašanj, da me v glavi že vse veselje mine.
Neumno, otročje, pretiravam? Mogoče. In vzgojena sem v stilu, da imam konstantno občutek, da sem jima nekaj dolžna, dolžna pojasnjevati, dolžna se izogibati nepredvidljivim situacijam, ker vem, da njiju doma skrbi zame in se sama potem sploh nimam fino, ker raje razmišljam, da je bolje priti prej domov in pokazati, da je vse ok. Skratka en tak pritajen občutek, da jima moram ustrezati, ker če jima ne, mi to pokažeta na neverbalne načine in si to ženem k srcu, težko ignoriram in se imam mirno lepo, če vem, da doma nekomu ni prav, da sem šla v x, čeprav si jaz v x želim. In tukaj se kreše tisto glavno - moje želje in njune želje. In potem je lažje dati moje na stran. Ko pa pride revolucionarno obdobje, pa se upiram in prostestiram, sebe potiskam naprej, a glej ga zlomka - spet začaran krog, se počutim krivo
Tega niti ne razumem kot nek starševski nadzor, ampak pač skupnost ljudi, ki živijo skupaj.
in včasih sem s tem kao ustvarjanjem zaupnosti spretno manipulirala.) Če načneš debato o tem medtem, ko ti težijo, se boste samo skregali in bo še slabše.
In mama se zave, da pretirava in potem se obe reživa.
