Jaz pa otrok nočem imeti, ker nisem takšne vrste (družinski) človek, zato se mi tudi ni potrebno ubadati s tem ali bi bil moj otrok dobro vzgojen, če bi ga imela. Vem samo, da bolj kompliciraš pri vzgoji, uvajaš neke stroge zapovedi ipd., bolj oddaljiš otroka od resničnega stanja življenja, ki je tam zunaj in s tem tudi stopnjuješ odtujitev otrok od staršev. Mene sta starša večkrat izolirala od resničnega življenja in me "zavijala v vato" kot temu pravimo, zato sem morala sama toliko bolj delati na sebi, na svoji samopodobi, samozavesti, prepričanjih itd. Ustvarila sem si nek svoj svet in poskušala najtežje trenutke prebroditi, pretekle pa pozabiti in čim bolj ponosno iti naprej. Še moji sestri, ki bo kmalu stara 25 let, komplicirata praktično pri vsem, še najbolj nasprotujeta njeni dolgoletni zvezi s fantom, ker sta materialista in hočeta imeti popolnega zeta v "družini" in mi je žal, da je tako, ker si želim, da se v življenju ne bi toliko prepirali, sekirali za vse (onadva, jaz sem precejšen egoist), ampak hočeta imeti vpliv na otroke kar v največji meri. Z marsikakšno napako, ki sem jo naredila v življenju, bi jima lahko prizanesla, če ne bi imela vsa ta leta moje mladosti strog pristop kar se tiče vzgoje, s čimer sta marsikdaj le še bolj potencirala probleme, jih vzela preveč resno ali jih še doprinesla. Ravno zato sem že od ranih let bila navajena ostati dolgo časa na kakšnih počitnicah, tečajih, kampiranjih itd. poleti, ker sem se vedno veselila odhoda od doma in novih doživetij, vračala pa se ne tako navdušeno.

In medtem ko so moji vrstniki v otroštvu imeli grozno domotožje in so jokali, ko so klicali domov, sem jaz dejansko živela. Tako je bilo tudi vsa prihodnja leta in še danes je tako. Dobra stran njune vzgojne strategije je edino to, da se me doma prav rada znebita za par tednov poleti in me pošljeta v tujino (vsaj financirata, če že drugega ne, glede na to, da se ne razumemo najbolje in zato tudi ne preživljamo dopusta skupaj).