Ok, bila sem kar preveč pridna, evo rezultat, če se komu SLUČAAJNOO ljubi prebrati.
Sprejela sem izziv in danes žrtvovala dve uri za nekaj, kar sem počela morda enkrat v življenju, to pa je bilo tudi popolnoma dovolj za ugotovitev, da tega nočem početi nikoli več. Sprejela sem nekoliko nepremišljeno izzvani izziv soforumaša in frenda, ki mi je zabil precej težjo nalogo, kot sem sprva pričakovala.
Moj izziv je bilo spremljanje tekme med Domžalami in Gorico, ki se je odvijala danes, 26. septembra ob 7.55 na stadionu Športni park Domžale. To je bil prvi dvoboj Domžal in Hit Gorice v tej sezoni, ki pa je kljub 'pomembnosti' na tribune privabil le 350-400 več ali manj zagretih gledalcev. Kakorkoli že, tudi malo grl je lahko neverjetno glasnih in v to sem se prepričala že po približno 10ih minutah, ko so se mi udarci po bobnu že dodobra zažrli globoko v možgansko nagubanost in mi je kričanje: »Dajte gol!« postalo nekako tako prijetno kot zgodnja jutranja budilka.
Enivej, potrudila sem se in imela oči zalepljene na mali ekran. Rumene in modre figure so bežale malo v desno, pa spet v levo, nekje vmes brcnile nekaj belega in tako dalje, spet levo, desno, prekršek, desno levo blabla. Zanimivo. Ste gledali kdaj risanko Tom&Jerry, kjer si je nabriti mačkon, zato da ne bi zaspal, veke podprl z zobotrebci? Daa.... you feel me?
Prva sorazmerno zanimiva poteza, ki je komentatorja skoraj vrgla iz stola od navdušenja, se je zgodila v 25. minuti derbija. Takrat je (očitno nekoliko zbediran) sodnik spregledal očitno 11metrovko v prid Domžalam, kar je povzročilo serijo počasnih posnetkov in precej slabe volje s strani Domžal. Vsekakor super za Gorico, so se fajn izmazali...
Tri dni pozneje, torej nekje v 40. minuti srečanja, si je Gorica prislužila prvi rumeni karton srečanja. Imena ubogega rumenčka se žal ne spominjam, vem pa, da poba sploh ni tako napačen, mm...
Še 6 min in – BUM – prvi gol! Milan Osterc, blabla slavni in dober nogometaš in to, je po krivdi vratarja Nemca zadel gol. Jupi za Gorico! In še en down za Domžale, ki jim na tej tekmi sreča očitno ni bila naklonjena. In to je začutilo še nebo, ki se je v vsej svoji bolečini razprlo in začelo zlivati ogromne količine mokrih solza na že tako razmočeno prizorišče spektakla.... Ali nekaj takega, zeh.
Enivej, bek on trek, 2. polčas, igrišče dodobra razmočeno, igralci padajo ko lutke. Hah!

Zdaj je šele postalo zanimivo. In potem... se prične festival zadetkov, kot se je izrazil zagreti komentator. V 51. minuti si Goričani prislužijo 2. rumeni karton, Domžale pa 11metrovko, ki jo tudi dodobra izkoristijo in izenačijo v 52. minuti. Zadetek očitno dvigne moralo Domžalam in nekoliko zmede Gorico, saj se v prid Domžalam tehtnica prevesi že v 56. minuti, ko Ljubijankič zadane nesrečni gol. Gorica pa se ne da in Demirovič po dobri podaji Osterca postavi rezultat na 2:2 takoj v naslednji, 57. minuti. Napeto. Rabim čokolado da se umirim (lol).
Ok, pojem tablico čokolade (who cares če je ura 21.30, ok??), in z (umiranjem) velikim navdušenjem spremljam tekmo dalje. A sem že kdaj rekla, da sem lahko reees trmasta, če je le nuja? Vmes sledi še menjava Gorice in dokaj predvidljiva igra obeh strani še naprej. Btw, mislim da bi moral nekdo glavnemu navijaču Domžal prijazno skušati dopovedati, da pač nima tako bleščečega glasu, kot si poba očitno domišlja... Zvija me v gube zaradi tuljenja: »Ooooo-o-o-ooooo-o-o-ooooo-o-o Dom-žaaleee!« Drugače pa kapo dol za voljo.
74. minuta prinese novo akcijo, Osterc, očitno izredno razpoložen na tej tekmi (it's the rain), znova zadane gol. Bravo Milan, Goričane si spet popeljal v prednost s 3:2! V 15. min do konca si Gorica pribori še en rumeni karton, Domžale pa se odločijo za menjavo igralca, nekoliko kasneje to stori še Gorica. Komentator sedaj zatrjuje, da tekma postaja resnično napeta. Verjetno nekaj takega kot razvlečen pulover, but that's just me.
Igra se nevarno bliža h koncu in kljub odločnim zahtevam Domžalskih navijačev o golu (»Dajte gol, dajte gol, dajte goool!«), do le-tega ne pride. Igralci postajajo vidno napeti, prav tako živčna postajata trenerja, meni pa se vedno bolj spi. Damnit, če se mi to noč ne bo sanjalo o veliki kotaleči krogli, ki kriči »Domžale!« se mi nikoli ne bo! Sodnik me očitno nima rad, zato po 'koncu' tekme le-to podaljša še za 4 minute. Vendar tudi to presenetljivo hitro mine, in »tekma preobratov« se tako navsezadnje konča, seveda z zmago Gooriiiceee, wuupiiii! Jaz pa lahko ponosno sporočim, da sem zdržala do konca.
In sedaj lahko zaključim, da končno razumem vse zagrete moške, ki srčno igrajo to svetovno najbolj znano igro z žogo in da končno razumem vse še bolj srčno zagrete moške, ki to igro spremljajo preko malih ekranov s pivo v roki, ali še raje v živo s trumo frendov... NOT!