Sama sem vedno zavestno zavračala druženje oz. nisem hotela imeti prijateljev - res, še danes nikogar nočem imenovati z nazivom 'moj/a prijatelj/ica'
... Spustim jih največ do ravni znancev oz. kolegov... Že kot otroku se mi je zdelo najbolj grozno, če me je kdo kam povabil, ali še huje - ko se je par sošolk pojavilo pri vratih, ker so se prišle igrat z mano 
... Kar za vrata sem se skrila in zadrževala solze 
...
No, z leti sem se malce omehčala, in ko osebo res dodobra spoznam & ji bolj zaupam, se zdaj že z veseljem družim z njo (pa še to ne vedno
)... Je pa res, da ko neko osebo 'sprejmem' v svoj krog, potem mi nikakor ni vseeno zanjo...
Tako da sem za to, da me ne obkroža kup ljudi, v bistvu kriva večinoma sama... Pravzaprav me to niti ne moti, le občasno me malo presune in se začnem smiliti sama sebi
... Ampak to mine, ker vem, da bom lahko to spremenila, ko bom razčistila vse stvari pri sebi & si z oblikovanjem osebnosti pridelala malo samozavesti... Ravno danes sem bila v knjižnici in privlekla s sabo celo vrečo knjig na to temo 
...
Me pa včasih tudi malo potre, ko ugotovim, da si na koncu itak vedno sam
... Redko kdo se tako iskreno zavzame za človeka oz. mu stoji ob strani, kot se trudim sama (in tudi pričakujem od drugih; večinoma neuspešno)... Tudi tisti, ki imajo na kupe prijateljev / znancev, imajo pogosto z njimi le površinske, bežne odnose oz. vezi, tako da o njih vedo komaj kaj več od njihovih imen - pa jih vseeno vse po vrsti ponosno prištevajo med svoje 'prijatelje' 
... Ne vem, meni se zdijo takšna poznanstva 'brez veze' in bi raje razvijala oz. negovala vezi le z nekaj ljudmi, da bi bile kvalitetne 
...
...
... Tudi to se dogaja 
Torej ja sem osamljena, ker je sobota zvečer js pa nimam prave prijateljice s katero bi ga šla ven žurat 
in vcasih prav pase. pride pa kaksen dan, ko se pocutim prevec sama... pac zamotiti se moramo pa gre.