- da se mi tako trapasto zdi.. po eni strani imajo večina ljudi tako velika pričakovanja v življenju, zahtevajo vse mogoče, počnejo stvari na mah, brez premisleka, hrepenijo po neki popolnosti in pričakujejo popolnost od ostalih.. po drugi strani imajo pa imajo vsi polno problemov, ker dobivajo take odzive od drugih, kot se oni sami odzivajo drugim.
vse skupaj deluje kot kup prodajalcev slabe robe, ki se pritožujejo da se povsod samo slaba roba prodaja, kadar sami nakupujejo.
včasih so bili ljudje medsebojno odvisni drug od drugega, da so preživeli. danes tega ni več, potrebuješ samo denar. imamo vse kar rabimo, hrano, pijačo, streho nad glavo, toploto. človeške bližine pa ni več, ne tiste prave. povsod samo še individualizem, samostojnost, svoboda, kjer "življenjski sopotnik" po določenem času postane samo še ovira in breme, ki se ga je treba znebit.
- da se sprašujem, kako so ljudje lahko sploh kdaj zares srečni ob vsem tem? vsi govorijo, da si želijo bit srečni, pa so doživel boga in pol.. kaj še rabiš? hollywoodarji imajo milijarde, vile, avte, jahte, žensk kukr hočeš, potovanja, zabave kukr hočeš, še drogiranje, da se bo ja najboljše počutil. in pol so, ob vsem tem, depresivni in govorijo da hočejo bit srečni in če ni overdose je pa samomor.
- da ne vem, a je bolje biti srečen, čeprav imaš dolgočasen lajf, ali nevemkaj vse doživet v iskanju sreče? a je narobe, če si sam definiraš srečo, ali je to neka univerzalna stvar ki je za vse enaka?
- da preveč razmišljam

