Klepetalnica

[Cryselle]

Napisala sem, da si ne izpovedujeva čustev, kako sva si všeč in kako se želiva ponovno videti, pa kako je bilo fajn na zmenku npr...če tema nanese na sex pač nanese, saj nismo otroci tudi če se pogovarjam s kolegi, včasih tema nanese na sex, kar se mi zdi čisto normalno.

Zavrnila sm ga pa zato še enkrat, ker je me spraševal, kdaj točno se vrnem v X mesto in ker je bil preveč radoveden glede nekaterih osebnih stvari, kao da se full zanima za moje probleme blabla in se mi je zdelo malo too much. Tako da mislim, da sem imela upravičene razloge za to, da mu povem, da se mi ne zdi vse čisto prijateljsko in da mu ne želim dajati lažnih signalov, kao da sem zainteresirana in da sem kar pozabila, da je zaljubljen v bivšo.

[Ananhas]

No, potem je pa rešeno.

[celjanar]

gg izi rešeno

[Exit]

-mi je zanimivo,na kako različnih poteh smo uporabniki foruma. Težave, kot so cimri in zmenki so mi postali nepoznani,
-imam sama rada zmenke, vsak teden grem na enega. Ampak na malo drugačne, ker grem vedno z istim moškim ,

res je. in hvala bogu je temu tako. mene bi recimo pri moji starosti dušilo biti poročena in imeti otroka, oz. sploh imeti otroka tko nepredstavljivo, in dead end izkušnja. precej ekstremistično mišljenje, ampak se mi zdi, da preveč stvari nisem izkusila, da bi lahko življenje dala na pavzo, da se res povsem posvetim otroku/partnerju.
preveč sem še sebična za kej takega, preveč imam rada svojo svobodo.

[hayley]

^^
Hihi, js tudi priznam, da sem čisto zadovoljna, kjer sem in ne bi niti slučajno zamenjala za zakonski stan, za otroka pa tudi ne vem, če bom sploh v lajfu dovolj zrela.

[Exit]

ok, malo glupo vprašanje, ma kje spoznavate te ljudi, s katerimi hodite na zmenke?
Js nism nikoli neki zlo na zmenke hodila (vsaj ne tko, da ne bi osebe že vnaprej poznala in bi mi bla všeč), alpa na mojem koncu niti ne uporabljamo tolk te besede zmenki..

jaz najbolj uporabljam tinder.... tudi kdaj koga spoznam, ko grem ven... so mi pa sanje, da spoznam svojega sanjskega partnerja ob iskanju knjig v knjigarni/knjižnici, pa se ponesreči zaletima, knjige nama zletijo iz naročja, jaz opazim, da bere murakamija, greva na kavo... in je to to eh sanjarije
sicer pa grem tko maks na tri zmenke, pol pa kako leto, pol leta nič ker mi vzame ogromno energije, da se pogovarjam o enih in istih stvareh (faks etc), pa meni je res redko kdo zanimiv sogovorec... eh

[emanuela]

Dokler imaš mišljenje, da to pomeni dati življenje na pavzo definitivno ni čas za to. Pa tudi če nikoli ne bo ali bo čez x let, vse je ok. Samo da ne greš mimo sebe. Sama tega kar imam ne bi nikoli zamenjala za to kar je bilo prej in odkar imam mojega definitivno več hodim okrog, doživljam več stvari, ker je on ta del prinesel v vezo. Na splošno pa tudi sama več delam na sebi, ker želim biti dober vzgled za svojega otroka.
Nikoli pa mi ni padlo na pamet, da bi koga spraševala kdaj misli imeti koga/se poročiti/imeti otroke. Ker mi je vseeno. Mi je pa tako obenem rahlo moteče, da včasih kdo (na splošno pišem, za mojo okolico) mlajši od mene in ponavadi samski misli, da je s tem konec življenja in da se ti ob nosečnosti odfrčka in da si samo doma, za ziher po rojstvu še za štedilnikom in če imaš srečo še 1 teden čez poletje na morju na Hrvaškem, kjer tip leži in pije pivo,ti pa se podiš za otroci in jamraš ker je toliko organizacije,on pa samo leži,medtem ko tamali divjajo. In obenem me moti to, da ene mamice gledajo na samske kot da jim nekaj manjka in da ne živijo polnega življenja ali da so neresni in da so one boljše.
Moj point-na obeh straneh je veliko pretiravanja. Vsakemu svoje. In nič ni samo ali črno ali belo.

[Cryselle]

Kar se tiče zmenkov: se sliši grdo, ampak meni so bili zmenki v SLO full bolj dolgočasni kot v tujini (Berlin). Paleta ljudi je pri nas neprimerljivo manjša pa tudi ljudje se mi zdijo bolj dolgočasni in vedno z istimi cilji (konec faksa pri 25ih->služba->otroci pri 26ih->moški: sedenje na kavču, ženske: skrb za otroke, jamranje( ))

Ooook, sem malo posplošila, NISO vsi taki, ampak moj splošen vtis je, da v SLO vse drugače funkcionira, ker smo tako majhni in posledično se temu prilagodi mišljenje ljudi. Nimamo praktično nič novih priseljencev, noben se ne zanima za nas in ostajamo v nekem svojem milnem mehurčku.
Medtem ko po mojih izkušnjah so ljudje v velikih mestih že skoraj prisiljeni biti malo bolj zanimivi (da nekako izstopajo iz množice), z višjimi cilji (konkurenca je neprimerljivo večja), da ne govorimo o tem, da so priseljenci po navadi tisti, ki konstantno iščejo družbo, prijatelje (ker pač si morajo na novo ustvariti krog ljudi) in mesto živi, nonstop. Po pravici povedano mi je v SLO kar težko spoznat koga novega, zanimivega...je full manj zanimivih dogodkov pa se mi zdi da je večina nekako pasivna, večina žensk hodijo ven itak samo ko so frišno samske in še bi lahko naštevala. Je pa SLO raj za ljudi, ki se radi ukvarjajo s športom (v naravi) in na ta način koga spoznajo preko društev al kaj jaz vem kje.

Sem malo zašla, torej point je takšen: v tujini sem šla na veliko zmenkov (eni dolgočasni, eni čisto normalni), večina zaradi obiskovanja raznih dogodkov. Družbo za ven sem si našla v roku enega tedna, ker vsaj v Berlinu je teh facebook/whatsapp skupin za druženje malo morje (pri nas smz (moja izkušnja), da vsa povabila za druženje bolj kot ne pridejo od zaprtega kroga prijateljev ). Tako da ko imaš enkrat družbo samo povabiš koga zraven in hodiš na razne dogodke in se tam zaklepetaš z novimi ljudmi.

Kar se tiče tinderja: sem ga uporabljala 2 tedna, izkušnja čisto ok, vsi zmenki čisto normalni, nobenih freakov. Se mi zdi, da ženske (tudi moški) delajo to napako (govorimo o ljudeh, ki iščejo kaj resnega), da ne napišejo v svoj opis, da ne iščejo ONS/fuck buddyjev, in potem dobijo malo morje nepotrebnih matchov in posledično namigovanja na sex po pozdravnem sporočilu. mi je pa smešen ta predsodek glede date aplikacij...to je postalo že tako normalno, da si večina povsem normalnih ljudi raje naloži na telefon aplikacijo, kot pa da bi šli zvečer v klub, ker se jim praktično ne da ali pa nimajo pametne družbe. Samo tinderja trenutno ne uporabljam že par mesecev, ker nisem imela časa sploh za zmenke in so mi vzeli ogromno časa. Mogoče spet enkrat v prihodnosti.

kar se pa tiče poroke/otrok, sem pa čisto istega mnenja kot Exit. Sploh tisti stavek o svobodi mi je všeč. Nimam nobene želje bit čustveno navezana na nekoga, ker bi to porušilo vse moje trenutne načrte, žal. Je pa tudi moj problem ta, da se hitro stvari naveličam, zato mislim, da sploh nima smisla, da bi trenutno razmišljala o ustalitvi.

[Ananhas]

Tujina na splošno odpira več vrat, na vseh področjih.
------------

Pri 25-ih sem tudi jaz podobno razmišljala kot Exit. Saj mnogi.

Potem pa kasneje spoznala moškega, ki je vse kar sem si želela. Kaj se je spremenilo odkar sem civilno poročena? Nč. Še vedno sem ista oseba, še vedno delam na karieri, še vedno imam družabno življenje. In imam partnerja, ki ga ljubim.

Sem zagovornica tega, da vsak dela stvari v skladu s sabo in svojimi željami in prioritetami - se popolnoma strinjam z zapisom Emanuele.
Problem je, ker se večina ljudi ne zna postavit v kožo druge osebe in večinoma gledajo skozi svoje oči, svoje želje itd. Potem pa imaš vezane, ki pomilujejo samske in jim govorijo, da sami sebi lažejo, da uživajo v samskosti. Pa mamice, ki imajo do 30. že 2 -3 otroke in se jim samske 30-letnice zdijo "boge reve", saj imet otroka je pa res največji dar na tem svetu. Taki ponavadi znajo tudi največ povedat glede tega "kaj vse je kao narobe, da so samski še vedno samski". Na splošno mi gre na živce mišljenje nekaterih, da je poroka ali naredit otroka nek življenski dosežek, ki določa vrednost neke osebe. Brrr. Potem imaš pa na drugi strani samske ljudi in pare brez otrok, ki počnejo isto - govorijo kako utesnjeni, dolgočasni in brez lajfa so vezani in kako je konec uživanja, ko so otroci.
Obe taki strani sta zgrešeni.

Logično, da so določene spremembe pri prehodu samski - vezan - otroci, ampak poanta vsega je, da če se stvari zgodijo ob času ko si TI pripravljen, teče vse naravno in z lahkoto.

V glavnem, ko kdo kaj hoče pametovat o kakšnih poznanih ljudeh in kaj bi kdo moral po njihovem mnenju, vedno spremenim temo. Alergična.

[saarijarvi]

ok, malo glupo vprašanje, ma kje spoznavate te ljudi, s katerimi hodite na zmenke?
Js nism nikoli neki zlo na zmenke hodila (vsaj ne tko, da ne bi osebe že vnaprej poznala in bi mi bla všeč), alpa na mojem koncu niti ne uporabljamo tolk te besede zmenki..

Tudi jaz hotela rect: tujci na tinderju poleti Ljubljana mrgoli s turisti, lahko samo izbiras, kaj ti pase tisti teden Mislim, da sem bila samo z enim slovencem na tinder zmenku in mi je bilo relativno mlacno. Drzi pa kar je Cryselle napisala: ko si doma se nekako manj trudis, ko hodis po tujini je vse bolj novo in exciting.. temu primerni so tudi zmenki.

Damn, vcasih kar malo pogresam dejtanje. Tisto neznano, novo.. plus tisti zacetni sexual tension x10000, ko ze oba vesta, kako se bo vecer koncal mjav!

[hayley]

Samo a niso na tinderju bolj tipi, ki pač iščejo sex?
Sem pa ugotovila, da od moje družbe noben ne uporablja tinderja, razen ena frendica ga je enkrat, ki je šla na zmenek z enim tipom, ki je prišel iz Zagreba v Lj in je bil pol na koncu cel šokiran, ko je ugotovil, da se ona ne misli dat z njim dol, še očital ji je nekaj v smislu, da je prišel samo zaradi nje in da ni prišel zato, da ne bo nič dobil..

[Cryselle]

A v klubu (primer) pa niso?
Seveda, da je 95% takih, ki iščejo samo sex, zato pa napišeš v opis: NO ONS
problem solved
Predvidevam, da če bi to tvoja prijateljica napisala v svoj opis, še do matcha s tem tipom ne bi prišlo, kaj šele do zmenka.

[hayley]

Lol, v bistvu nism bla že ful časa v klubih in sm že skor malo pozabla kako zgleda
Za njo nimam pojma, je blo to v bistvu že ful časa nazaj. Je spoznala fanta od takrat.. ne ker bi ji blo bad in ga zato ne bi več uporabljala. Mislim, da ona bolj hotla spoznavat folk v svoji stroki za kake skupne projekte, pa jo je potem malo šokiral odziv na koncu..
Če prav pomislim sploh ne vem a je to res tista zgodba povezana s tinderjem al s čim drugim, mogoče sem tudi kaj zamešala, pa to niti ni bil tinder.

[Led Zeppelin]

Mene resnično boli k***c kje je kdo s svojim zasebnim življenjem in kariero.

Verjamem da ima vsak od nas vlogo v širši sliki, verjamem v ravnovesje in noben nima prav.

Če delaš nekaj s čimer se počutiš zapolnjenega in da imaš občutek pomena in namena, kdo sem jaz da bom nekomu predaval da hej, zdej moraš iti pa ne vem, potovati v daljne dežele.

Vsi smo si zelo podobni v potrebah, a se zelo razlikujemo po načinu in poti kako jih akumuliramo.

Sam zase vem da se moram izpostaviti novim situacijam in extremom, nekaj kar je stacionarnega in zahteva 10-20 let postopnega vlaganja, je extremno škodljiv zame. Biti mojster ničesar je trenutno nekaj kar je zelo dobrega zame, bil sem vojak, pogrebec in še marsikaj, in enkrat mi bo vse prišlo prav.

Glede teh porok in otrok je pa tako, mislim da so čudovite stvari, in jih ne bi smeli manjšati, ker so obveze, in to da ustvariš novo življenje in si tam vsak dan, uro in minuto da ga vzgojiš v osebo ki je sposobno spremeniti tok življenja na planetu in družbi, je čudovita stvar.
Sam sem neizmerno hvaležen da so ljudje ki imajo otroke, in naj jih bo čimveč..ker bo mojo hišo kupil kak mlad par, tako da čimveč tega da grejo cene gor, da imam jaz potem čimveč keša za svoj naslednji projekt .

Enako je naporen tudi trud ki je vložen v dosego ciljev na kariernemu področju, sledenje svojim norim sanjam, vse ima svojo težo.
Vse odočitve vredne našega časa in življenja pridejo s svojo ceno, če si mlada mamica se ti življenje konkretno spremeni, in če si 40 letnik ki se boji obveze in se skriva za svojim načinom življenja.

Tudi v to da je boljše zaporedje kako bi ti moralo teči življenje sem čedalje bolj skeptičen, ker smo drugačni, zakaj bom jaz nekomu govoril o kulturah, plemenih in naravi ki jo moramo videti, in enako, zakaj bi on meni govoril o nečem kar meni ni?
Saj vem, dialog pa razumevanje in podoben bulšit, samo pač, brigajmo se zase in vsi imejmo dovolj razumevanja in potrpežljivosti da lahko vsi delamo po svoje, če imamo dobre namene, imamo vsi lahko veliko od tega.

Moje življenje trenutno sledi moji viziji, v dvajseta bom porabil zato da sem prijel za vse stvari, da bom uresničil svoje sanje, da bom videl morja, gore, videl kulture in da se bom izpostavil dobremu stresu, ter da si bom vzel čas in rešil stvari in prepričanja ki me zadržujejo do še večje sreče in produktivnosti.
Potem bom prodal svojo hišo, potovanje bo poplačano, kupil manjši kos zemlje, psotavil manjšo brunarico z očetom, in potem bom star 31, 32 in bo čas za družino.
Imam svoje zaporednje, in nič in noben mi ga ne bo sfukal.

[Cryselle]

Ja saj cilje in načrte je že ok imeti, ampak točno določiti, kdaj se bo nekaj zgodilo, se meni zdi malo pretirano, sploh kar se tiče družine (razen če že imaš dolgoletnega partnerja in sta oba zmenjena katerega leta bosta imela otroka ). Jaz se z otrokom vidim tudi tam nekje pri 32ih, ampak to je želja (če bom seveda pripravljena, to je prvi pogoj), nihče mi pa ne garantira, da bom ravno v teh letih spoznala moškega, s katerim si bom želela ustvariti družino. Bi bila pa tudi pripravljena posvojiti in iti čez celoten postopek, če bi bila želja res močna in zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne bi imela svojih bioloških otrok.

Moj point pa je, da zaporedje se še kako lahko s*uka tekom življenja, ker pač na veliko stvari ne moremo vplivati, ne glede na to, kako zelo si nečesa želimo.