kr.ena napisal/-a:Ja, to potrebo po nadzorovanju lahko razumem ... ampak zakaj je ne bi izživele recimo glede šole ali faksa. Recimo: vsak dan bom vstala ob 5h in se učila. Stranski učinki bi bili veliko bolj pozitivni ...
(saj vem, da poenostavljam, pa vseeno ... )
kar jst vem, je vecina punc, ki za anoreksijo zbolijo, perfekcionistk in odlicnjakinj..se pravi nadpovprecno pridnih v solo, faksu, v sluzbi.
je pa hrana, edina stvar nad katero mislis, da imas lahk nadzor...pri anoreksiji se gre prav zato.. zaradi premalo pozornosti, ljubezni ipd. pac najdes v boju proti hrani eno tako zmagovito kombinacijo (kao). pac ne jes, stradas, hrano skrivas, in hujsas... in to ti postane edini cilj v zivljenju..ljudje zacnejo opazat, da si shiran..to je pa teb super mega carsko, k mas obcutk, da so te opazli.. da so opazli, da obstajas.. vidis, da jih skrbi zate in zato hujsas se bolj.. ker mislis da manj kil pomeni vec pozornosti.. in vec ljubezni.
vsaj pr men je blo tko.. jst sm mela anoreksijo med 13 in 15 letom.. pri 168cm sem na koncu tehtala 37 kil. pol pa zasuk.. se mi je lucka przgala in sem ugotovila, da sm prepametna za kaj takega in se posebej vazno mi je blo pogruntat, da tud sestradana nism srecna. in da bo treba sreco in ljubezen iskat na drug nacin.
pa se ena cvetka - sm redno hodla k zdravniku na preglede... ko me je zdravnica stehtala (168cm in takrat 40 kil), je rekla, da je to super teza...k je itak tooooolk najstnikov predebelih. pa se dejmo tud mal nad doktorji medicine zamislt.
...
)
...
...