hayley napisal/-a:- se spomnin, ko sem se z mojim pogovarjsla o specializaciji psihiatrija, je rekel da je to bolj ena slabsih, vsaj zanj, mi je povedal, da eno njegovo znanko ali da je slisal za eno, da jo je pacient na kliniki - skalpiral, sem bila tako, ta beseda mi je neki znana, ampak kaj tocno pomeni? Potem mi je razlagal, kaj pomeni ta beseda( no sej ni smeano v resnici).
Saj razumeš, da bi tvoj oz. v tem primeru ti morala argumentirati zakaj je psihiatrija ena slabših specializacij (zanj).
Ker "skalpiranje" je tukaj vzeto iz konteksta.
Torej če prav razumem je ena specializantka ostala brez las, ker jo je pacient skalpiral? Bizarno.
Kaj naj rečem.Ampak ponovno - knjiga.
Na poziciji moči so ustanove - psihiatrične bolnišnice.
Pacient je šibek. V knjigi je lepo napisano kako so hoteli iz odpisanih ljudi/pacientov poskrbeti, da se vsaj nekateri lahko vrnejo nazaj v življenje. Da so prve psihiatrične bolnice bile odlagališče ljudi, da je družba mirno živela ob njih in kako je pač znanost ugotavljala kako te ljudi zdraviti in jih vračati nazaj v družbo.
Tudi zlorabe so načeloma v kontra smeri. Psihiatri oz. drugi delavci tam so na poziciji moči, pacient je šibek. Prepuščen "samicam", elektrošokom (ki jih nekje še imajo, v Sloveniji ne - ni to kazen za pacienta, ampak pač ena izmed stvari, ki lahko pomaga, v kolikor zdravila ne), temu da strokovni delavci odločajo o njegovi usodi. Ima manj pravic. Kakor v zaporu npr. To sedaj govorim o zaprtih oddelkih, so tudi bolj odprti oddelki, ampak dokler je pač pacient tam, se je tako ali drugače odločil za zdravljenje, je pač tam, ima obveznosti do bolnice. Čeprav iz odprtega oddelka lahko gre ven z enim podpisom.
Psihotičnih je bolj malo nevarnih, če so že nevarni, so nevarni sebi (samomorov je itak v Sloveniji veliko - še vedno). So pa primeri nevarnih, vsekakor. Tudi kriminalcev, ki lahko s psihiatrično diagnozo zmanjšane prištevnosti, pač končajo na zdravljenju, namesto v zaporu. Dr. Mrevlje je bil tudi sodni izvedenec za take stvari.
* Sem se pa zadnjič družil s sorodnico, niti je nisem poznal, ki dela specializacijo iz klinične psihologije. Je proti koncu. U bistvu kroži po različnih ustanovah. To kroženje opisuje prav tako doktor v knjigi, kako pač gre.
* Rekla mi je tudi kolk draga je ta specializacija, amazing.
* Se mi zdi, da sva se kar fajn pogovrjala, potem sem jo našel na Facebooku, hahaha, mmm ji je itak že 1x v preteklosti poslal "friend request", huje pa je to, da ga ni sprejela
* In pol tam jaz zelo confident ugotavljam, da ne, ne poznam je, nimam pojma kdo je, nikoli je nisem videl, a friend request 1x pa sem ji poslal, zakaj. Ker zgleda dobro, al ker je 1x mama nekaj "opravljala" in sem jo hotel mal prečekirat
* Je pa poročena in z otroci... no, res se je bilo prijetno pogovarjat z njo
-----
Drugače pa medicina postaja bolj tko.
* Moja osebna doktorca gleda v računalnik, namesto da bi gledala mene v oči in pred mano tipka v sistem zapiske. To je Mrevlje napisal za nedopustno, doktor ne more tako. Ji bom povedal ob priliki, morda že naslednjič
* Je pa Mrevlje za časom. Neki med socialistom in kapitalistom. Mi smo pač v kapitalizmu.
* In to je zibelka vseh problemov zdravstva. Zato se je pri Covid cepivu vse vrtelo okoli dobička.
* Potem sem z enim debatiral o tem niti ne tako dolgo nazaj. Rečem: "OK, kapitalizem v zdravstvu/farmaciji rabi bolnega človeka, da ga lahko nenehno zdravi. OK, tukaj se razumemo."
* Nadaljujem: "Samo, kapitalistična družba rabi zdrave delavce, ne bolnih ljudi."
* On mi reče: "Saj si pameten, samo nočeš videti. Premisli malo. Živimo v kapitalizmu."
Zato u bistvu zdravstvo deluje zelo parcialno, skoraj nič več nočejo naslavljati sistemsko, to je vpliv kapitalizma nanj. In to da je doktorjem vseeno za paciente, vidijo pač številke ali pa "znanstvene poskuse" namesto ljudi.
Bo že pediater povedal kako zdraviti svojega otroka 
)