Želja po naraščaju

soncnca

jst sm rekla d bi mela otroka pr 25tih, moj dragi p prav pr 30tih. kar je men osebno mau pozn, k nocm met sam enga. sam mela ga bova tkt, ko ga bova lahko sama preskrbela. d nava odvisna od najinih starsov.

andrejav88

jaz nameravam zanosit tam okrog 25 leta, ker prej ne bo šlo: faks, lastno stanovanje , služba itd.

barbika_444

~NIA~ napisal/-a:ja sej.. ampak večina jih je blo tko.. prvega otroka so mele mal po 20 letu.. pa pol mogoče še enga, dva.. pol naslednga pa pr 40ih.. in se jim s tem zadnjim sploh ni dal ubadat glede ničesar..

No, ne vem kakšne izkušnje imaš ti, da si tole napisala. Jst osebno ne poznam NOBENE matere, kateri se ne da ubadat s svojim otrokom (mogoče je takih na svetu veliko, ampak jst je ne poznam).
Ker sem sama mati (rodila sem pri 22), si ne morem predstavljati, da mi se nebi dal ukvarjat z lastnim otročičkom, pa naj bo ta 2. ali 10. in naj bo pri 40, 50, 60-ih letih.... Če si bom otroka želela pri 40., ga bom imela in se mu posvetila toliko kot ostalim. Je pa res, da se ti pri drugem in nadaljnih otrocih mali problemi ne zdijo tako pomembni (ne pelješ ga h zdravniku za vsako figo, ne sekiraš se če pri enem letu še ne hodi ipd. Ampak ne zaradi manj volje ali ljubezni, ampak zaradi izkušenj.

Sicer pa, ljudje smo različni. Želim si samo, da bi bilo na svetu manj slabih mater, pa naj bo to pri 20., 30. ali 40-ih. Vsak otrok si zasluži biti ljubljen in zaželjen.

barbika_444

Pa še tole ... zadnjič sem na forumu strani Ringaraja.net brala post mlade mamice, ki je spraševala zdravnico sledeče:

Ima tri mesečno hčerko. Kljub temu, da ve, da je kajenje marihuane za otroka, ki je dojen škodljivo, je vsak dan skadila "samo" (tako se je izrazila) en joint. Sedaj ji je pa osebna zdravnica rekla, da njena hčerkica zaostaja v razvoju za drugimi vrstniki (po Denverskem testu) in se ji zdi "pasivna". In potem mula sprašuje, če se bo to popravilo ali ji je povzročila stalno škodo ....

Mislim take je za postrelit, če se mene vpraša.....ne razumem, zakaj se o škodljivosti marihuane in njenih učinkih ni pozanimala prej, preden je svojemu otroku skurila pol možganov....

PS punca ima 20 let

Tko da, otroka se ima, ko si nanj mentalno dobro pripravljen, ne
glede na leta. Otrok pač ni torbica, ki gre vsepovsod z vami (ala mamice z mini štručkami, ki nimajo več kot dva meseca, in se sprehajajo po City parku, gredo na morje in podobno). Enostavno vlačijo ubogega otročička, ki se ne more upreti, vsepovsod sabo, in to po več ur....grrrrrrrr

p!ka

^^ OK, taki pa res ne bi smeli met otroka. :eek:

~NIA~

jullia_

Pretiravat pa ravno ni treba, Nia. Moj fotr je 50+, pa se ne obnaša kot en upokojenec, ki bi jeseni na morje hodil.
Prej bi rekla, da se ljudje na splošno razlikujemo. Kar malo tukaj po forumu poglej, koliko je članic, ki jim največjo srečo v življenju predstavlja sobotno popoldne pod odejo in gledanje filmov. A se od njih lahko pričakuje, da bodo ob rojstvu otroka doživele popolno preobrazbo in se pričele ukvarjat s športom, hodit na izlete, potovat? Po drugi strani si pa kar težko predstavljam Aloho, da bi pričela čez par let preživljat dopust ob kvačkanju nogavic.

~NIA~

kr.ena

Sweet Princess napisal/-a:Hja, punce zapomnite si kaj zdej pišete...apeliram predvsem na 20 in nekaj letnice. Jaz sem pri 23 rekla da bom v roku 5ih let pa že imela otroka - mhm - sedaj je 5 let minilo in se je tistih pet let spet premaknilo za 5 let...tako da je sedaj ta meja 33 Čas mineva hitreje kot se zdi v danem trenutnu...
In mene osebno čisto nič ne gane dejstvo da je najbolj zdravo met otroka že pred 25 letom in da je nosečnost po 30-em že skoraj rizična...
Pri nosečnosti je najbolj pomembno to da si otroka želiš, vse ostalo pride samo po sebi (menda)...Tako da...dokler mi ne bo u glavi kliknilo da si otroka res želim met...bom raje brez Pa mi je glih tko fajn.

Ja, tole si zapišite za uho ... življenje prinese presenetljive stvari. In zato je tako lepo in zanimivo. :wink:

In če pogledam pet svojih prijateljic mojih let ali nekaj let plusminus ... ena je rodila prvič pri 22ih in drugič pri 32. Druga pri 33 in 36ih. Tretja prvega otroka pri 40ih - vse ok s tamalo, mamica je pa polna energije. Ostali dve nimata otrok - ena še dopušča možnost, da jih bo kdaj imela (stara je 34), druga se je odločila, da jih ne bo imela nikdar. In z vsemi se fajn razumem in so super ženske.
Se pa trendi res spreminjajo. V moji generaciji so na 10. obletnici mature imele le 3 punce od sedemnajstih že otroke. Ko sem bila jaz na faksu, sta v vseh štirih letih zanosili dve študentki in vse ostale smo pomislile, da sta imeli pač smolo (zelo verjetno sta tudi onidve mislili tako). Trenutno je skoraj moderno zanositi med študijem in tudi meni zgleda čisto simpatično videti mamice študentke.
Jaz sem prvič resno vprašala samo sebe, če želim imeti otroka pri 33ih. (prej mi še na misel ni prišlo - razen nekje v nedoločeni prihodnosti) In sem ugotovila, da zaenkrat še nimam nobene želje.

Če si jih bom zaželela šele po petdesetem pa pač - bad luck. Da bi ga samo zato imela zdaj, da ne bom potem kdaj obžalovala, mi je pa čisto mimo.

trapa

barbika_444 napisal/-a:
No, ne vem kakšne izkušnje imaš ti, da si tole napisala. Jst osebno ne poznam NOBENE matere, kateri se ne da ubadat s svojim otrokom (mogoče je takih na svetu veliko, ampak jst je ne poznam).
Ker sem sama mati (rodila sem pri 22), si ne morem predstavljati, da mi se nebi dal ukvarjat z lastnim otročičkom, pa naj bo ta 2. ali 10. in naj bo pri 40, 50, 60-ih letih.... Če si bom otroka želela pri 40., ga bom imela in se mu posvetila toliko kot ostalim. Je pa res, da se ti pri drugem in nadaljnih otrocih mali problemi ne zdijo tako pomembni (ne pelješ ga h zdravniku za vsako figo, ne sekiraš se če pri enem letu še ne hodi ipd. Ampak ne zaradi manj volje ali ljubezni, ampak zaradi izkušenj.

Sicer pa, ljudje smo različni. Želim si samo, da bi bilo na svetu manj slabih mater, pa naj bo to pri 20., 30. ali 40-ih. Vsak otrok si zasluži biti ljubljen in zaželjen.

Lahko upaš, da se ti bo pri 40h dalo ubadat z novorojenčkom, ni pa rečeno. Ne moreš zagotovo vedet kaj se bo dogajalo. Lahko samo upaš.

Žal poznam osebni primer, ko se 37 letni mamici ni dalo preveč ubadat s svojim otročkom in sta tako zanj po večini skrbela tudi babica in njegova starejša sestra.

kr.ena

Tudi ni rečeno, da se bo vsaki dalo pri 22ih ubadati z otrokom. :wink:

Poznam kup primerov, ko otroke vzgajajo stari starši, mlada mamica pa študira in žurira.

jullia_

trapa napisal/-a:
Žal poznam osebni primer, ko se 37 letni mamici ni dalo preveč ubadat s svojim otročkom in sta tako zanj po večini skrbela tudi babica in njegova starejša sestra.

Glede na to, da je babica skoraj nujno še starejša od mame (

), bi rekla, da tukaj niso bila leta problem.

red_rose

kr.ena napisal/-a:Tudi ni rečeno, da se bo vsaki dalo pri 22ih ubadati z otrokom. Poznam kup primerov, ko otroke vzgajajo stari starši, mlada mamica pa študira in žurira.

ja tut men se zdi to po eni strani se bolj logicno. in mam pr sosedih ziv primer - puncka je stara zdaj mislim da 8 al 9 let, in se mama prakticno ne briga za njo :roll:

tamala je odrascala z starimi starsi in na pol pri sosedih :roll:

mama pa studira in se dobesedno ''kurba'' naokol (itak ze zdavnaj ni vec z deklicinim ocetom, menja fakse (med tednom je sploh doma ni tak kjer zivi ta deklica!!) ipd.) groza res...

Aloha

jullia_ napisal/-a:Prej bi rekla, da se ljudje na splošno razlikujemo. Kar malo tukaj po forumu poglej, koliko je članic, ki jim največjo srečo v življenju predstavlja sobotno popoldne pod odejo in gledanje filmov. A se od njih lahko pričakuje, da bodo ob rojstvu otroka doživele popolno preobrazbo in se pričele ukvarjat s športom, hodit na izlete, potovat? Po drugi strani si pa kar težko predstavljam Aloho, da bi pričela čez par let preživljat dopust ob kvačkanju nogavic.

Aham, se strinjam (vključno z zadnjim staukom

... kvačkanje, uf).

Leta ne igrajo tok pomembne uloge, kt si nekatere predstaulate.

Jst lahko dam za primer svojga fanta, k je pr 36-ih bl aktivn kt usi 20-letniki skp, ma energije za tisoč in eno obveznost, uslugo, šport, podvig, odkar ga poznam, niti za trenutek nism pomisnla, da bi biu za karkol "prestar", še mnj bi se bala, da bi bli najini otroc za karkol prkrajšani, ne, prej obratno, dogajal bi (se) jim sto na uro.

In lih tko poznam pare mojih let, k ne počnejo drucga kt u prostem cajtu na velko izležavajo pred tevejem, sedijo po kavicah u lokalih in "use", kar se jim "velikega" zgodi, je sm in tja kšn krog po mestu, če je sreča, špancir izven njega ... In tut otrok tega ne spremeni bistveno.

*purple*

barbika_444 napisal/-a:
Tko da, otroka se ima, ko si nanj mentalno dobro pripravljen, ne
glede na leta. Otrok pač ni torbica, ki gre vsepovsod z vami (ala mamice z mini štručkami, ki nimajo več kot dva meseca, in se sprehajajo po City parku, gredo na morje in podobno). Enostavno vlačijo ubogega otročička, ki se ne more upreti, vsepovsod sabo, in to po več ur....grrrrrrrr

kaj pa je narobe če greš z mejhno štručko na morje ali v citipark?
sicer pa nekateri žal nimajo varstva za dobit, nevem kaj naj nardijo, naj se zabubijo v bajto do konca lajfa al kaj?