Firestorm napisal/-a:-se večkrat sprašujem, kako človek ve, če je srečen ali ne. in ali sreča pride le v nekih majhnih valovih, ostalo je pa bolj neka konstantna sredina. bi težko rekla zase, da sem imela prav konkretna obdobja sreče.
Nam je terapevt govoril o
zadovoljstvu.
Sreča je preveč hipno čustvo,
zadovoljstvo je nekaj konstantnega.
Nekih "izbruhov"
sreče tudi sam nisem imel. Sem pa do pubertete uspešno živel v Matrici. Kot introvertiran računalničar ali pa "piflar", ki se kaj veliko sicer ni učil, z malo socialnimi stiki, sem nekako preživel do pubertete. Bil sem
zadovoljen s tem, da sem računalničar in da kdaj igram igrico. Poletne počitnice so mi bile težke, ker sem se bal družiti zunaj, ampak obrambni mehanizmi so mi delovali - tega niti nisem rabil.
Preobrat se je zgodil, ko je zbolela sestra
Potem je bil incident z očetom, ker oče pač ni zmogel tega, da je sestra zbolela
Vse eno malo za drugim. Sam nisem imel opore. Obrnil sem se od intro- k ekstravertirani osebi, čez noč sem se spremenil, v razredu med sošolci hlastal po pozornosti, zlasti sošolkami, filozofiral kot zmešan, se začel zanimati za psihologijo, filozofijo, teologijo oz. religijo.
Hkrati je verjetno v tem času udarila ven še potlačena puberteta. Prva (nesrečna) zaljubljenost, ornk nesrečna. Nisem zmogel. Ostal sem sam. Noben me ni razumel. Nobene opore nikjer ni bilo. Noben niti ni zaznal moje stiske.
Ko sem odšel študirat me je zabilo na dno. Od tega, da ne vem če me je napadel duhovni svet ali je to bila neke
pred-psihoza. Nevarne stvari
To so zelo močni negativni občutki, s tem se ne moreš sam spopadati.
Do tega, da ko sem se "končno" zrušil kot študent... dobil prva zdravila, sem padel v tako depresijo, da sem eni na "dejtu" govoril (ne vem kako sem jo sploh spravil na pijačo, ampak mi je celo nekako šlo
). Da tudi če zadanem na loteriji, da ne bi bil
srečen, da ne vem kaj bi s tem. Sedaj, no problem. Dajte mi denar, se bom znašel, užival
(
Žal mi noben ne da denarja. )
Zelo malo ljudi mi je takrat pomagalo. In to ni narcisizem. Niso znali, niso mogli, preveč energije bi jim šlo za to. Itak sem sam moral obrniti svojo paradigmo.
No, od takrat nisem več
srečen. Kot otroku so mi delovali obrambni mehanizmi, ko so popustili, sedaj nimam več mašila, čutim svojo bolečino, iščem tisto mamo, ki bi me potolažila, morda bolj Marijo, ki bi mi rekla, da bo vse OK, ali pa kar Boga.
Se mi je
srečen zdelo bližje
zadovoljnemu, zato sem uporabil ta izraz. Kaj bom sedaj? Imam nove hobije, hodim po meji zasvojenosti, izkušam ekstatična čustva (drog se še vedno otepam, drog pa ne - vsaj nekje mora biti meja
) - ne vem kam me bo odneslo. Veliko čustev izkušam. Ampak še vedno je notranja ura pokvarjena. Ranjena. Ne vem, če se bo duša v tem življenju še nazaj popravila. Vem, da zveni čustveno, že včeraj sem bil ful čustven. Če katera kanček empatije premore ali se mal odpre, me bo čutila
Kljub temu sem takšen, kakršen sem, Bogu všeč. Obstaja nek namen zakaj se je zgodilo vse kar se je. Bog je občasno preizkušal svoje najzvestejše ljudi. Joj se ne spomnim imena tistega v Svetem pismu, ki ga je ornk preizkušal.
Nisem več resen
To me ne odvrača od tega, da moram v življenju najti nek balans in omejiti svoje ekstaze. Ne smem živeti preveč v potuhah. Pa vendar kdaj si je treba (kaj) privoščiti
Upam, da ti ne zvenim preveč pesimistično. Sem ranjen in začenjam to sprejemati. Sem drugačen in začenjam to sprejemati. Morda ne bom nikoli
zadovoljen v življenju in začenjam to sprejemati. Kar pa ne pomeni, da sedaj (ta hip, tile trenutki ko odpisujem) ko ti odgovarjam nisem
srečen.
Morda če se ne bi v družini zgodilo kar se je, bi živel mirno življenje introvertiranega računalničarja. Morda bi celo punco - v tem času verjetno že ženo, družino - imel, ne izkazoval preveč čustev. Morda bi celo bil overall s takim življenjem
zadovoljen. A v življenju bi videl bistveno manj barv, kakor jih vidim sedaj v tem razburkanem, nihajočem življenju.
Morda me ne razumeš, ker imaš zdaj druge poglede, probleme. Mislim, da si vseeno lahko iz te moje izkušnje deloma začneš odgovarjati na to kar ti doživljaš.
(
Ali pa morda kdo drug)
P.S. Še to da pojasnim.
Čez psihoterapijo sem se naučil jezika, filma, igre - se pretvarjati oz. se naučiti jezika življenja. Da je pač treba namesto da jamraš, kar še vedno preveč, hoditi v službo, si urediti življenjske stvari. Nisem se pa dotaknil svojega nezadovoljnega bistva. Gre za zamegljevanje, lahko se pretvarjam da sem zadovoljen oz. govorim isti jezik kakor zadovoljni, a praznina je tukaj in zdaj (ni več tako močna, da bi bila močnejša od mene, a še vedno je). Biva, živi z mano."Tema je tvoja svetloba.
Tvoje omejitve so tvoje iskanje." (Rumi, 42)
,
), danes bi imel možnost iti drugič z njo, pa sem jo preložil, ker... vidim, da je itak neodločena oz. vprašanje kaj sploh išče. Morda zlobno oz. nečustveno od mene, ampak se mi zdi, da morda celo enega od sponzorjev - čeprav me je po Tinderju našla - zdej me svet že pozna 
u bistvu mi laska 
) pa kot kaže bo bebica sitkana. Moram ležat z njo pri igračkah da je zadovoljna.
Si s šolanjem na domu (ki itak ni dovoljeno v vseh državah) nekateri verjetno prihranijo marsikatero tegobo.
