lollypop-@ napisal/-a:Ljubezen je definitivno odločitev, se povsem strinjam s celotnim napisanim Emanuela. Tudi samoumevno ne sme biti, ker čez čas lahko hitro postane, če se ne stalno trudiš. Ampak kako veš da se »pravilno« odločiš? Itak nikoli ne moreš vedeti, kaj bo čez xy let.
Zame je npr. nakup skupnega stanovanja / iti v skupen posel / poroka itd. velik resen korak naprej in za to moram biti 100%, mora mi biti to to, si moram to res želeti, če ne, se je itak brezveze spuščati v kakršne koli take stvari.
Trenutno sem leto pa pol v zvezi in se mi zdi da bi morala biti že prepričana ali je to to ali ni. Pa sem nekje vmes in to me ubija. Je veliko res velikih plusov in so tudi kar veliki minusi. Vidim pa nek potencial, da bi nekoč lahko bilo, ČE BI … in ravno to me muči. Ali se splača vlagati v nek »ČE«, če pa sedaj nisem ravno najbolj »srečna«, in s tem »izgubiti« še xy časa. Po drugi strani pa se zadnje čase sprašujem ali dejansko jaz nikoli ne bom srečna, ker ne znam biti srečna? Pa to ne pomeni, da mislim da bi morale biti samo rožice in samo lepo, ampak si predstavljam da v odnosu čutiš nek mir, sproščenost, neko povezanost, da si na isti valovni dolžini, in hkrati da ti daje energijo in podporo za ostale stvari, vsaj po večini časa. Na kratko, poleg tistih osnovnih, seveda. Ker krize so itak povsod, v vsakem odnosu. Se pa sprašujem ali res hočem nemogoče in lovim nek ideal, ki ga dejansko ni.
ne razumem, kako je ljubezen lahko odločitev - bistvo odločitve je namreč to, da je zavestna. ljubezen je pa čustvo, subjektivna stvar, ki nima veze s tvojo voljo - lahko se odločiš samo glede tega, ali boš dopustil možnost, da se razvije, ali ne, ostalo je pa na odnosu. za mmm bi bilo zelo praktično, če bi se lahko "odločil" ljubit žensko, s katero si je že gradil prihodnost.
drugače pa mislim, da je osnovna napaka to, da eni gledate na partnerja kot neko investicijo in na "srečo" kot dobiček ki izhaja iz tega.
čustva so preveč komplicirana in nezanesljiva, marsikdo hoče odkrit neko univerzalno formulo kako najt sorodno dušo in garantirat uspeh z njo. ampak tako ne gre - človek ni stvar, ampak bitje, smo si različni in preveč kompleksni.
zato pa je konec koncev tudi tak čar ljubit osebo, ker je v nasprotju z neko stvarjo vedno nepredvidljiva, zanimiva, te preseneča pozitivno in negativno, ti daje izzive in za to se moraš tudi trudit in premagovat razne ovira - sprejemanje vsega tega je ljubezen. in potem družina - novi izzivi, novi problemi, nove ovire in nove ljubezni.
in to v bistvu sreča tudi je - rešuješ nove izzive in ceniš kar si dosegel do te mere, da iščeš nove.
najti neko skoraj-popolnost in potem stat na mestu je pa največja nesreča.
Ne, to niso moški za zabavo, ampak realni ljudje. Kdo sploh govori o moških za zabavo? Oz kako si sploh prišel na to idejo, sama niti ne predalckam moskih/ljudi na ta način.