Tysia napisal/-a:Sharona 05:
Ti pa nisi nagnjena k nobeni obliki samoškodovanja? Kadiš? To je destruktivno vedenje. Piješ? To tudi? Se "igraš" s prehrano ( anoreksija, ortoreksija, bulimija, prenajedanje, razne sezonske diete,...)? To je destruktivno vedenje. Si nenehno stiskaš in praskaš mozolje? Redno menjavaš partnerje? Rabiš non stop žurati? Si jezna sama nase in agresijo prenašaš na druge? Tudi slednje je destruktivno vedenje, mogoče celo "slabše", ker ne škoduješ samo sebi, ampak tudi ostalim na direktni način.
Večina ljudi ( če gledamo npr. Slovenijo, da se omejimo) je samodestruktivnih, se samopoškodujejo, preko vedenjskih vzorcev, trenutnega obnašanja, izvajanja navad,... So pa različne stopnje, eni si škodujejo manj, drugi bolj.
Imamo škodovanje samemu sebi (direktno) in škodovanje drugim ( neposredno + obenem škodovanje sebi). Nobeno ni slabše oziroma bolj vredno obsojanja, ker je oboje patetično ( To ne pomeni, da se morate tisti, ki to izvajate/ se npr. režete počutiti patetično in da bi vas moralo biti zaradi tega sram!). Vseeno pa samoškodovanje načeloma manj agresivno ogroža tudi okolico, kot pa škodovanje, usmerjeno navzven.
Elvis je dejal: " Nikoli ne sodi nikogar, dokler ne prehodiš vsaj milje v njegovih čevljih."
Pri nekaterih je bolečina večja, pri drugih manjša. Nekateri si jo blažijo na ta način, drugi pa na drugačen.
Aja, pa še nekaj za Sharono05: Preberi si bolj natančno, kaj je napisala sporty girl. Bila je pri psihiatru.
vidim, da si me zelo pozorno prebrala, in če te tako zanimam, naj ti odgovorim:
da, kadim, da, pijem, ne, ne igram se s hrano (to je šele bolano), ne, ne praskam mozoljev, mam rednega fanta, ne žuram nekaj blazno (1x na mesec), nisem jezna nase-prav fajn se mam,
čeprav včasih pridejo težki dnevi in problemi, ampak si rečem KO JE*E-je moj lajf in zarad drugih se pač ne mislim sekirat !
mislim, da sem v tem, kaj sem napisala, precej povprečna oseba in mislim da tudi tile ki tukaj pišejo o rezanju, niso nič manj povprečni (predvsem pa mladi), zato res ne vem, kaj bo ta folk počel čez 10 let, ko bodo prišli hujši problemi, kot je to da te v šoli ne sprejmejo ali pa te mama ne razume- kaj bodo pa potem naredili? se obesli?
kaj jim naj rečem drugega kot da se naj spravi k psihiatru al pa se sama porihta, to, kaj so ji že vse druge povedale? ali misli, da bo tukaj našla čudežno besedo? NE! tu bo našla precej podpore in nekaj kritike, in oboje je treba sprejet. počasi se pač ljudje naveličajo non stop jamranja. štejejo pa na koncu samo dejanja, ne besede!
p.s. ja, in, če je bila pri psihiatru? potem pa ji priporočam, da si najde boljšega