1 Moja kolegica je imela tudi precej hudo obliko. Nekaj časa je sina zavračala, pa ga spet oboževala, pa spet tema,..in to se je vlekolo če se ne motim kar nekaj mesecev. Še dobro da ima čudobvitega moža, super najboljšo prijateljico, starše,ki so ji v teh groznih trenutkih neomajnostali ob strani. In je šlo skozi. Pri drugem sinu, pa se m zdi da ni imela teh problemov. In to me zelo veseli

In mene je tega tudi full strah. Še posebej,ker si otroka full želim. In da bi ga potem zavračala,...si ensotavno ne znam predstavaljat. In da o tem ne bi razmišljala, je težko. Ker vem da to je, da do tega skoraj vedno pride, če ne drugače v milejši obliki, kot poporodna otožnost, ki sicer v parih dneh izgine, pa kljub temu.