Imate ločene starše?
Porajalo pa se mi je še nekaj vprašanj v zvezi s to temo in sicer:
Kako ste izvedeli za to, da se bosta starša ločila? Torej, na kakšen način so pristopili do vas in vam povedali? ste se skupaj pogovorili? sta bila oba starša poleg? Ste sploh izvedeli za ločitev?
Poleg tega pa me zanima še, če ste prejemali kakršno koli pomoč? Kdo vam je v težkih trenutkih pomagal, stal ob strani, svetoval? So bili to kakšni bližnji sorodniki, prijatelji, delavke na CSD, svetovalnice...kdorkoli?
Hvala in LP,
Nina
Kako ste izvedeli za to, da se bosta starša ločila? Torej, na kakšen način so pristopili do vas in vam povedali? ste se skupaj pogovorili? sta bila oba starša poleg? Ste sploh izvedeli za ločitev?
Poleg tega pa me zanima še, če ste prejemali kakršno koli pomoč? Kdo vam je v težkih trenutkih pomagal, stal ob strani, svetoval? So bili to kakšni bližnji sorodniki, prijatelji, delavke na CSD, svetovalnice...kdorkoli?
Hvala in LP,
Nina
moji starši so tud ločeni... očeta nisem nikoli poznala (ločila sta se, ko sem imela par mesecev...), niti ga nisem mela želje spoznat... od takrat naprej živiva z mami pri njenih starših (sedaj samo še ata) in tako je tud uredu... glede tega, kako sem odreagirala ko sem zvedela: ne vem, ker sem bila premajhna takrat, niti potem kasneje se mi to ni zdelo nič čudno, zame je bilo najbolj normalno, da sem imela samo mamo ata in mamo... tudi nobene pomoči nisem nikoli potrebovala, ker me vsa zadeva ni obremenjevala sploh... ni pustilo posledic, razen mogoče tega, da na moške (razen mojega ata) ne gledam kot na avtoriteto (ker pač osebe z vlogo očeta ni bilo), niti učiteljev ne preveč...
zanimivo mi je, da nekateri otroci ločenih staršeč iz vsega tega potegnejo sklep, da sami tudi ne morejo imeti normalne zveze s človekom in da bo prej alislej razpadla, ker je bilo pri starših tudi tako (poznam 2 takšna primera... seveda pa to še zdaleč ne velja za vse!!!), jaz pa sem iz tega potegnila to, da četudi si sam, lahko na noge spraviš svoje življenje, službo, hobije in celo otroka... očeta nikoli nisem potrebovala, saj mi je mami predstavljala obe vlogi hkrati in nam je tako, kot je sedaj, vredu...
zanimivo mi je, da nekateri otroci ločenih staršeč iz vsega tega potegnejo sklep, da sami tudi ne morejo imeti normalne zveze s človekom in da bo prej alislej razpadla, ker je bilo pri starših tudi tako (poznam 2 takšna primera... seveda pa to še zdaleč ne velja za vse!!!), jaz pa sem iz tega potegnila to, da četudi si sam, lahko na noge spraviš svoje življenje, službo, hobije in celo otroka... očeta nikoli nisem potrebovala, saj mi je mami predstavljala obe vlogi hkrati in nam je tako, kot je sedaj, vredu...
Z mami sma se od atija odselili ko sm bla stara 4 lete,pol sta se en let pa pol tožla za skrbništvo. Js sm bla na začetku ful zmedena in nism vedla zaka sma z mamico drugje,ati pride pa dvakrat na tecn po mene,uglavnem sm bla čist razdvojena. Ko sm šla k atiju za vikend sm jokala,ob nedelih sm jokala ko dež ko me je nazaj prpelu in ponavad sm jokala pol še par dni. Mami res ni nč čez njega govorila,fotr pa včasih kr dost čez mami. Do enga četrtga razreda sm bla še kr zmedena,kr sm atiju vrjela vse kar je reku,pr njemu je blo vse fajn,vse mi je kupval,me podkupval itd. Pol sm pa tk si gor pršla,da velik oblubla pa nč ne nrdi.V tistem času sm še očima dobila tak da je blo kr hudo.
Pol pa je ati zameru mamici da se je poročila pa je še mene mal ignoriru,očim pa me tud ni meu nevem kak rd, tk da od 10 leta naprej nism mela nobenga v življenju ku bi igral funkcijo očeta.Pač je bla mami vse v enem.
Js nism tak kot Ryu ki je iz tega najbolš potegnala. Bojim se,da bi se zalubla tk ku mami,pa si zafrčkala mladost,pa da bi se mi nrdil kej podobnega.Pa tud ni prijetno ko je tvoj edini spomin na otroštvo vpitje in razbijanje(fotr).Js sm mela dolg probleme z zadrževanjem jeze.Čeprov si mislim,da sm zard tega še močnejša in da skušam dokazat da sm boljša.Sam ni vedn čist lahk,ku pomisliš kk majo nekatere koelgice v redu atije,glupo je ku morš plesat na valeti z očimom,ko fotr ne pride na tvoje najpomembnejše dogodke kr noče.
Pol pa je ati zameru mamici da se je poročila pa je še mene mal ignoriru,očim pa me tud ni meu nevem kak rd, tk da od 10 leta naprej nism mela nobenga v življenju ku bi igral funkcijo očeta.Pač je bla mami vse v enem
.
Js nism tak kot Ryu ki je iz tega najbolš potegnala. Bojim se,da bi se zalubla tk ku mami,pa si zafrčkala mladost,pa da bi se mi nrdil kej podobnega.Pa tud ni prijetno ko je tvoj edini spomin na otroštvo vpitje in razbijanje(fotr).Js sm mela dolg probleme z zadrževanjem jeze.Čeprov si mislim,da sm zard tega še močnejša in da skušam dokazat da sm boljša.Sam ni vedn čist lahk,ku pomisliš kk majo nekatere koelgice v redu atije,glupo je ku morš plesat na valeti z očimom,ko fotr ne pride na tvoje najpomembnejše dogodke kr noče.
*urškica* napisal/-a:Js nism tak kot Ryu ki je iz tega najbolš potegnala. Bojim se,da bi se zalubla tk ku mami,pa si zafrčkala mladost,pa da bi se mi nrdil kej podobnega.Pa tud ni prijetno ko je tvoj edini spomin na otroštvo vpitje in razbijanje(fotr).Js sm mela dolg probleme z zadrževanjem jeze.
hm... mogoč je pa razlika v tem, da so tebe mal talal od enga k drugmu, oče take zganou kukr si opisala in še povrh dobila očima... jest mojga takoimenovanega očeta nikol nism poznala, niti se o njem ni govoril doma (pač ozadje ločitve je glup - pretepanje, popivanje, alkoholizem itd...), niti se moja mami ni več poročila...
ampak useen upam, da ti bo ratal nekak pridt iz tega mišljenja vn in spraut use na noge...
velik sreče ti želim-
FemmeFatal
- Kofetarica
- Prispevkov: 651
- Pridružen: 24. Nov. 2004 1:13
Moja dva sta locena. Ko sem bila v cetrtem razredu, sva sla nekega dne z ocetom k njegovi mami. Pa mi je rekel, da bo on ostal tam, jaz grem pa sama domov (da ne bo pomote, samo po hribu dol se je blo 200m za spustit). Nihce mi ni tocno povedal, za kaj se gre.
Ko sem bila v sestem razredu, sta se locila in jaz sem prevzela mamin dekliski priimek. Mama je sicer vse obrnila tako, da je to dejanje izgledalo kot moja odlocitev, v resnici pa je imela take "argumente", da prakticno nisem imela veliko moznosti. Takrat otrok se ne razmislja s svojo glavo in jaz sem se blazno trudila ustrec mami. Mami je oceta blatila, kadar ga je le lahko, v isti sapi pa drugim ljudem solila pamet, naj ne blatijo oceta/mame svojih otrok, ces da so otroci dovolj pametni, da sami presodijo, kaj je res in kaj ne. Poleg tega imam starejsega polbrata, ki ga mama obozuje, jaz pa sem bila zanjo hci mojega oceta in je bil oce do takrat moj edini zaveznik v domaci hisi. Po drugi strani pa mi oce kot shizofrenik, ki ne skrbi niti za osnovno higieno, sanjac in precejsnji egoist ni bil ravno neka blazna opora. Ampak vseeno bolje kot nic.
Nihce. Prijatelji so bili premladi, sorodnikov ni veliko, tisti, ki jih imam, pa so se rajsi delali, kot da je to nekaj najbolj normalnega in logicnega. CSD?
Ne, po mojih izkusnjah CSD ni ravno znan po tem, da z veseljem pomaga. Preden se kdo zapici v to: take so moje izkusnje.
Ko sem bila v sestem razredu, sta se locila in jaz sem prevzela mamin dekliski priimek. Mama je sicer vse obrnila tako, da je to dejanje izgledalo kot moja odlocitev, v resnici pa je imela take "argumente", da prakticno nisem imela veliko moznosti. Takrat otrok se ne razmislja s svojo glavo in jaz sem se blazno trudila ustrec mami. Mami je oceta blatila, kadar ga je le lahko, v isti sapi pa drugim ljudem solila pamet, naj ne blatijo oceta/mame svojih otrok, ces da so otroci dovolj pametni, da sami presodijo, kaj je res in kaj ne. Poleg tega imam starejsega polbrata, ki ga mama obozuje, jaz pa sem bila zanjo hci mojega oceta in je bil oce do takrat moj edini zaveznik v domaci hisi. Po drugi strani pa mi oce kot shizofrenik, ki ne skrbi niti za osnovno higieno, sanjac in precejsnji egoist ni bil ravno neka blazna opora. Ampak vseeno bolje kot nic.
Poleg tega pa me zanima še, če ste prejemali kakršno koli pomoč? Kdo vam je v težkih trenutkih pomagal, stal ob strani, svetoval? So bili to kakšni bližnji sorodniki, prijatelji, delavke na CSD, svetovalnice...kdorkoli?
Nihce. Prijatelji so bili premladi, sorodnikov ni veliko, tisti, ki jih imam, pa so se rajsi delali, kot da je to nekaj najbolj normalnega in logicnega. CSD?
Ne, po mojih izkusnjah CSD ni ravno znan po tem, da z veseljem pomaga. Preden se kdo zapici v to: take so moje izkusnje.
luna22 napisal/-a:tud jst imam ločene starše in morm rečt da so pustil negativne posledice s svojim dretjem in valenjem krivde drug na drugega
^^ja pri meni tudi. že od takrat ko sem bla še čist mala sta se drla skoz in nasploh bi bla takrat raje kje drugje. zvedla pa sem dokaj pozno(12 let) da se ločujeta, oz. takrat ko sta se že ločla.
sometimes it's better to be alone.. no one can hurt you that way
-
*QueenBitch*
- Kofetarica
- Prispevkov: 879
- Pridružen: 06. Jun. 2006 10:29
- Kontakt:
Moja dva sta se ločila pol leta po mojem rojstvu...ampak so se pol še scene dogajale, pa na primer to da oče ni hotu plačevat preživnine pa da sploh nekak nisem mela stikov z njim itd.
In ja to je pustil določene posledice, ki jih še zdaj rešujem in se z njimi spopadam.
Če te kaj več zanima pa pošlji ZS.
In ja to je pustil določene posledice, ki jih še zdaj rešujem in se z njimi spopadam.
Če te kaj več zanima pa pošlji ZS.
tudi jaz imam ločene starše in kot se razume mi je blo na začetku zelo hudo. še zdej mi ni vseeno.
Sta se ločila pri mojih 20 letih in je blo že malo lažje.
Ampak ko človek malo premisli potem razume da je bolše tako da sta ločena kot pa vsak dan poslušati kreganje, loputanje z vrati, alkohol...
Težko je poslušat pogovore kolegic ki govorijo: moji starši so šli skupaj tja pa tja pa bla bla bla...
Ampak pri meni je blo tako, zdaj živim z mamo in se z očetom veliko boljše razumem kot sem se prej, tako da ločitev nima samo negatvinih plati.
Recimo ni dober filing za božič, novo leto ko ni družina zbrana in če sem odkrita zavidam družinam k res držijo skupaj in so za take priložnosti zbrani skupaj. Tega meni ni bilo dano in nisem velikokrat izkusila, in tega mi manjka.
In ločitev pusti določene posledice, pa tudi olajša marsikatero stvar.
Lp
Sta se ločila pri mojih 20 letih in je blo že malo lažje.
Ampak ko človek malo premisli potem razume da je bolše tako da sta ločena kot pa vsak dan poslušati kreganje, loputanje z vrati, alkohol...
Težko je poslušat pogovore kolegic ki govorijo: moji starši so šli skupaj tja pa tja pa bla bla bla...
Ampak pri meni je blo tako, zdaj živim z mamo in se z očetom veliko boljše razumem kot sem se prej, tako da ločitev nima samo negatvinih plati.
Recimo ni dober filing za božič, novo leto ko ni družina zbrana in če sem odkrita zavidam družinam k res držijo skupaj in so za take priložnosti zbrani skupaj. Tega meni ni bilo dano in nisem velikokrat izkusila, in tega mi manjka.
In ločitev pusti določene posledice, pa tudi olajša marsikatero stvar.
Lp
heii =) jst mam tudi ločene starši... ločla pa sta se ko sem mela 3 leta ( zei jih mam 19) zato ker fula piu in naju pretepo... imam še danes posledice- fizične, da ne goovr+orim u psihičnih ( fula sm živčna, takoj se razjezim) po tem je mami kmalu drugega spoznala... in tega očima kličem atii... ress človek na mestu in ga imam rajši kot svojega pravega atija..mogoče se grdo sliši sam to čist iz srčeka powedano =)
l.p
l.p
ločena sta že 4 leta, pa še vedno živita skupaj, ker se ne moreta zmenit glede delitve premoženja oz. se mama noče 
pred ločitvijo je bilo huje.. sta se pretepala. To definitivno ni dobro za otroke.. ko sm bila majhna sm bla dost..žalostna, jokala sem, se smilila sama sebi.. Do poznih jutranjih ur sta se drla kot iz uma, da nisem mogla zaspati.. Ne zdi se mi pošteno do otrok. Partnerja, ki se ne razumeta se morata že zavoljo otrok ločit ali pa potrudit, da živita vsaj v prijateljskem odnosu.
Pomoje sm že zaradi vsega tega kdaj preveč občutljiva.. moj brat je čist živčen zaradi tega večnega krega v hiši (zdj je sicer bolje)- ful je nepotrpežljiv in se dere za vsako malenkost pr svojih 21ih, pa tudi js se hitro razkurim, če mi mama neki predava o svojem čisto drugačnem pogledu na življenje (nikoli ne bo razumela, sprejela, da razmišljam drugače)...pa še mamino ljubosumje, kljub temu da sta ločena.. pa še marsikaj. Vgl. komaj čakam, da se preselim.
Definitivno pa zamerim njej, ker ji ni bilo za naju z bratom nikoli zares mar in je vedno oče bil tisti, ki ga je skrbelo če smo napr. že jedli.. itd.
Mela bi sanjske starše, al pa vsaj take, ki bi bli prijatelji ane... itak sm zdj že dovolj stara in .. mi je žal samo še očeta, ker z njo zapravlja življenje.. ker je še dovolj privlačen, ker je faca človek in si zasluži boljšo žensko. (če je moja mama še ne pomeni da je idealna, ravno nasprotno..)
Ponavadi mi je ob strani stala prijateljica, ki je imela podobne probleme.. pa še eni sm vse zaupala, sm prvi sm lažje povedala, ker me je bolj razumela..
pred ločitvijo je bilo huje.. sta se pretepala. To definitivno ni dobro za otroke.. ko sm bila majhna sm bla dost..žalostna, jokala sem, se smilila sama sebi.. Do poznih jutranjih ur sta se drla kot iz uma, da nisem mogla zaspati.. Ne zdi se mi pošteno do otrok. Partnerja, ki se ne razumeta se morata že zavoljo otrok ločit ali pa potrudit, da živita vsaj v prijateljskem odnosu.
Pomoje sm že zaradi vsega tega kdaj preveč občutljiva.. moj brat je čist živčen zaradi tega večnega krega v hiši (zdj je sicer bolje)- ful je nepotrpežljiv in se dere za vsako malenkost pr svojih 21ih, pa tudi js se hitro razkurim, če mi mama neki predava o svojem čisto drugačnem pogledu na življenje (nikoli ne bo razumela, sprejela, da razmišljam drugače)...pa še mamino ljubosumje, kljub temu da sta ločena.. pa še marsikaj. Vgl. komaj čakam, da se preselim.
Definitivno pa zamerim njej, ker ji ni bilo za naju z bratom nikoli zares mar in je vedno oče bil tisti, ki ga je skrbelo če smo napr. že jedli.. itd.
Mela bi sanjske starše, al pa vsaj take, ki bi bli prijatelji ane... itak sm zdj že dovolj stara in .. mi je žal samo še očeta, ker z njo zapravlja življenje.. ker je še dovolj privlačen, ker je faca človek in si zasluži boljšo žensko. (če je moja mama še ne pomeni da je idealna, ravno nasprotno..)
Ponavadi mi je ob strani stala prijateljica, ki je imela podobne probleme.. pa še eni sm vse zaupala, sm prvi sm lažje povedala, ker me je bolj razumela..
moja sta ločena od mojega drugega razreda. takoj po poroki si je moj foter našel drugo. včasih se mi zdi, da eh, saj ni na meni to pustilo nič posledic. ko pa se ni hotel udeležiti meni pomembnih dogodkov-maturantski npr, ma sem pše vedno dobila solzne oči. očitno mi je do tega še vedno več kot sem si pripravljena priznati.
-
Sweet Princess
- Kofetarica
- Prispevkov: 877
- Pridružen: 11. Dec. 2007 20:53
- Kraj: Ljubljana
-
Cokolinojedober
- Sramežljivka
- Prispevkov: 3
- Pridružen: 10. Jul. 2008 22:05
- Kraj: Obala
Ko je pri nas oče končno priznal (to kar smo že dolgo slutili), da ima drugo in da odhaja, se mi je zdelo kot, da bi umrl. Kot, da je del mene, del očeta v meni umrl.
Sicer živim brez očeta že od malega...to je name vplivalo tako, da sem v primerjavi z drugimi puncami bistveno bolj nesamozavestna, samokritična, črnogleda ... po drugi strani pa sem bila prisiljena hitro odrasti in sama poskrbeti zase (finančno), tako da sem že od 15 - ga leta, kar se tiče financ, popolnoma samostojna.
Sem veliko bolj prilagodljiva in podredljiva v primerjavi z ostalimi puncami....
Sicer živim brez očeta že od malega...to je name vplivalo tako, da sem v primerjavi z drugimi puncami bistveno bolj nesamozavestna, samokritična, črnogleda ... po drugi strani pa sem bila prisiljena hitro odrasti in sama poskrbeti zase (finančno), tako da sem že od 15 - ga leta, kar se tiče financ, popolnoma samostojna.
Sem veliko bolj prilagodljiva in podredljiva v primerjavi z ostalimi puncami....