Bla mi je kolegica, stara 25 in ima otroka. Res živimo čisto v drugem svetu, ona se pogovarja samo še o otroku... To ni več to, prioritete se spremenijo, samo v otroka gledaš (?)
Meni pa otrok ni logičen korak po poroki. Kaj če ga dva ne morta imet ali si ga ne želita? Sej ni konc sveta. Niti je otrok smisel življenja.
Nisem ravno materinski tip ženske in me vpitje tujih otrok spravlja ob živce. Pačenje in ljubkovalne besedice, gugu, gigi, kak se pogovaraja z nami (otrok pri 10-ih mesecih, a ste normalni?), no meni je vse to zelo mimo...
Po vsej verjetnosti jih ne bom nikoli imela, če pa že, pa max. enega.
Tudi sama razmipljam da bi raje posvojila, če bo želja po otroku. Preveč sem egoistična, da bi se bla pripravljena zbujat, previjat... in vse ostalo kar sodi zraven... Zakaj bi, če mi tega res ni treba

Več mi pomeni moja komoditeta, da spim kadar mi paše in dokler mi paše, da si privoščim potovanja in potepanje ko meni ustreza. Ne pa da s trebuhom do zob, ne morem niti kozarec vina spit, da o kakem športu niti ne govorim. Nisem rosno mlada, sem 25+ in za otroka imam realno čas še ene 10 let.