Ne nujno, ker je smrt ljubljenega lika lahko tudi nekaj pozitivnega in ne le negativnega. Ne morem se spomniti katero knjigo sem nazadnje prebrala, ko sem bila prizadeta, da je ljubljen lik umrl, se pa spomnim katero knjigo sem nazadnje prebrala, ko mi je bilo v olajšanje, da je ljubljen lik umrl oziroma je bil tik pred umiranjem.
Te kaj prizadane, ko knjigo, ki te je navdušila, prebereš do konca?
Če lik ne umre, potem me ne prizadane nič. Kvečjemu imam bolj tisti grozen občutek, ko vem, da nebo več nadaljevanja ... sploh pri kakšni seriji. Nazadnje sem imela takšen občutek pri trilogiji Thoughtless, kjer so se liki lepo razvijali in odraščali skozi vse te tri knjige in potem, ko sem prebrala zadnji del, sem bila ono: ''kaaaaj? nič več Kellana?'' (glavni moški lik). Tak da ja ... to me bolj prizadane.
Drugače pa se spomnim, da me je malenkost prizadeto pustila tudi ena knjiga, kjer naj bi umrl moški lik, ampak se je potem izkazalo, da ni ... cliffhanger pač. In zdaj že zelo dolgo čakam na nadaljevanje.
ker je brat veliko boljše kot vsaka ostala druga vrsta spremljanja neke zgodbe. svet in osebe so najboljše, ko si jih ustvariš v svoji glavi po svoji meri. pa še sama zgodba je lahko najboljše povedana v knjigah. dober primer so filmi posneti po kjnjigah, ki so lahko skoraj točno po knjigi posneti pa so še kr lahko največ povprečni, medtem, ko je knjiga bla odlična.
ponavljam
“To be yourself in a world that is constantly trying to make you something else is the greatest accomplishment.” ― Ralph Waldo Emerson
Vse, ampak najboljši mi je pa brstični ohrovt (ga doma nimamo in ga zato ful redko jem). Vsakič ko ga zagledam v solatnem baru (la storia ali skriti kot ponavadi) je praznik
Cimer, ko se včeraj ponoči ni hotel oglasit na telefon, da bi mi prišel dol vrata od bloka odpret, čeprav je še bedel in vedel, da bom vsak čas doma, ampak bi me raje pustil čakat ob treh zjutraj na prazni ulici
to poletje je/bo obarvano bolj s krajsimi oddihi, izletki, vikendi,.. ta teden pridejo na vrsto izola, split in kolpa, potem pa doooolgo nic, enkrat septembra se grem pa za kak vikend k babici pocrtat