kr.ena napisal/-a:Velouria napisal/-a:Prebrala sem
Dekle iz kleti oz. zgodbo Natasche Kampusch, ki sta jo napisala dva novinarja. Pišeta o Nataschinem in Priklopilovim življenju pred ugrabitvijo, naredita profil obeh, nato opišeta, kar je znanega o tistih osmih letih, nato pobeg in zgodbo po pobegu, zakaj so bili ljudje tako negativno nastrojeni, medije itd. Vključita veliko starih člankov, pogovorom z vpletenimi ljudmi + nekaj barvih slik.
Knjige sicer ni napisala Natascha sama, vendar pa še vseeno ponuja dober vpogled v njeno zgodbo z različnih zornih kotov. Hitro in zanimivo branje.

Sem brala intervju z enim od teh dveh novinarjev pred časom ... moram reči, da mi je tip izpadel zelo antipatično. Glede sodb in "diagnoz", ki jih je podajal o Kampuschevi ... jaz sem pač proti temu. In ne vem, kako delujejo zakoni, ampak knjiga je prepovedana le v Avstriji in Nemčiji (sodno prepoved je dosegla Natascha), drugje pa se lahko prodaja. Evropska unija? Človekove pravice?

Zadeva sicer ni več na naslovnicah, na knjigo sem naletela v knjižnici in se odločila, da jo preberem.
Zanimiva zgodba, še vedno pa mislim to, kar sem napisala pred meseci. Da nam ni treba tega vedeti. Da je to njena stvar. Folk bi rad imel nežno, strto dekle, ki bi v kamere jokalo nad svojo usodo in opisovalo vse detajle. Pač ni takšna. Zakaj je takšna kot je, je pa njena stvar in stvar njenih bližnjih ter psihiatrov in psihologov, ki ji pomagajo (če to seveda želi). Nas se to ne sme tikati.
Sicer pa katastrofalen stil - zmedeno napisano, stvari se ponavljajo, pisca preskakujeta iz sedanjika v preteklik, da se prav težko bere na trenutke.
Jevgenija Ginzburg: Križev pot
To je drugi del knjige, prvega sem brala pred leti in se ne spomnim naslova.
Odlična knjiga. V knjigarnah je ne boste našle, morda v antikvariatu ali pač v knjižnici. Ni razloga, da bi zanimale današnje bralke samo resnične zgodbe obrezanih deklic iz Somalije, zažaganih mladih muslimank na Bližnjem vzhodu ali žensk, zaprtih v iraških zaporih. Pravzaprav je morda za današnjo generacijo zgodba o gulagih še večja "eksotika" kot prej našteto.
Ginzburgova je bila v 30. letih prejšnjega stoletja profesorica na univerzi. Leta 1937, v času največjih Stalinovih čistk so jo zaprli zaradi "kontrarevolucionarne dejavnosti". Sodba: 10 let prisilnega dela in odvzem državljanskih pravic.
Piše o svojem življenju v taboriščih na daljnem ruskem vzhodu. O delu na mrazu pri minus petdeset. O nelogičnosti sistema. O strahu in upanju. O pogrešanju svojih sinov. Aljoše ni videla nikoli več, umrl je med drugo svetovno vojno. Vasjo (imel je le štiri leta, ko so jo zaprli) ponovno vidi po dvanajstih letih, ko pride živet k njej v Magadan. (po odsluženi kazni se politični zaporniki niso smeli vrniti domov, ampak so jim določili kraj bivanja na vzhodu države. Da je dobila dovoljenje, da jo sin obišče, je trajalo več kot eno leto).
Že sama zgodba je zanimiva in pretresljiva, je pa tudi dobro napisana - pozna se, da je avtorica intelektualka, ki razmišlja o stvareh, ki se dogajajo okrog nje in ne le opisuje dogodke.
Priporočam.