včasih je mož premalo
včasih je tudi samo hči premalo. in o tem govorim.
Skrb za starše
-
metuljčica*
- Cosmofrik
- Prispevkov: 1570
- Pridružen: 23. Jan. 2007 13:04
Združiti moči - saj zato gre.*purple* napisal/-a:če združita moči, gre lepo...pa četudi jih mož ne more, vseeno ne moreš kr pustit in rečt, da ji ti ne boš stregel..
Joj, ne ti meni o dvojnih merilih, ker niti nisi dojela mojega pointa. In že vnaprej NACI na kreganje o raznih merilih in podobnem, ki se ne tiče teme!
*purple* napisal/-a:če združita moči, gre lepo...pa četudi jih mož ne more, vseeno ne moreš kr pustit in rečt, da ji ti ne boš stregel..
joj saj ni nobena rekla, da bi mamo kar pustila no. kar se meni zdi problem je, da je punca očitno sama v tej situaciji, čeprav obstajajo ljudje, ki bi lahko priskočili na pomoč.
*purple* js nevem, daj še enkrat dobro preberi, ker kot sm js razumela avtorico teme njej ni problem skrbeti za mamo & to rada počne...
.. vendar ne vsega sama!!! Mož/oči in hči/sestra pa ne prispevata k temu nič, to je problem in ne to, da more ona skrbet za svojo mamo..
In ja, lahko je jezna, ker ne more čisto vsega sama narediti poleg službe in faxa - tudi stari in sestra naj kaj prispevata k temu, pika! Že če se malo prerazporedi bi blo po moje že dosti dosti bolje, mar ne?
edit:
vidim da sta me dve punci že prehiteli, daj si še enkrat lepo počasi preberi, pa boš tudi ti dojela kaj je tu problem
.. vendar ne vsega sama!!! Mož/oči in hči/sestra pa ne prispevata k temu nič, to je problem in ne to, da more ona skrbet za svojo mamo..
In ja, lahko je jezna, ker ne more čisto vsega sama narediti poleg službe in faxa - tudi stari in sestra naj kaj prispevata k temu, pika! Že če se malo prerazporedi bi blo po moje že dosti dosti bolje, mar ne?
edit:
vidim da sta me dve punci že prehiteli, daj si še enkrat lepo počasi preberi, pa boš tudi ti dojela kaj je tu problem
Zadnjič spremenil keya, dne 31. Mar. 2008 23:14, skupaj popravljeno 1 krat.
punkie_ napisal/-a:*purple* napisal/-a:če združita moči, gre lepo...pa četudi jih mož ne more, vseeno ne moreš kr pustit in rečt, da ji ti ne boš stregel..
joj saj ni nobena rekla, da bi mamo kar pustila no. kar se meni zdi problem je, da je punca očitno sama v tej situaciji, čeprav obstajajo ljudje, ki bi lahko priskočili na pomoč.
hehe, ne bom komentirala (
), ampak kukr jst vid tukej ni nobenga offtopica niti kreganja. 
punkie, res obstajajo ljudje, res bi lahko priskočili na pomoč, vse imaš prav.Sam če te ljudje nimajo tolk soli v glavi, pote je pač ona sama.ma to je ful težko vse skupej, sam vseeno mi pa kdaj kr mal živc potegne, ko se kšnemu reče naj pelje mamo h zdravniku pa se upre na vse kriplje.Mislm ker folk še kr ne razume poante vsega (pa tole ne leti na nobeno od tukaj).
vsekakor bi najprej treba blo v primeru avtorice, tamalo sestro našopat da če e drugega naj vsaj pomije za sabo.takega nespoštovanja pa še ne, pa da ji še reče naj crkne, ko jo prosi za pomoč
groza...
keya, pa moji posti se niso direktbno vsi glasili na avtoičin problem ampak na citirane odstavke od ostalih, ki so govorili stvar s katerimi se nism strinjala.
pa povej mi še tole...če ji noben drug ne bo pomagal, ji tud ti nebi?
Seveda ji bi, samo bi pa tud js rahlo znorela če bi mogla vse sama nardit, drugi pa zaradi lenobe nebi s prstom mignili za to, da bi mi vsaj malo olajšali..
Ne more na račun lenobe očeta in sestre kar pustit da hudič vzame tako fax kot službo (ter tudi družabno življenje, ob takšnem stresu pač rabiš en kanal za sprostitev, drugače si samo še bolj živčen itd)..
tanika* pač povej očetu (ali/in mami), da enostavno ne moreš vsega! Večkrat povej, če nebo že prvič doseglo rezultata.. neko rešitev boste pa že ja našli, držim pesti
Ne more na račun lenobe očeta in sestre kar pustit da hudič vzame tako fax kot službo (ter tudi družabno življenje, ob takšnem stresu pač rabiš en kanal za sprostitev, drugače si samo še bolj živčen itd)..
tanika* pač povej očetu (ali/in mami), da enostavno ne moreš vsega! Večkrat povej, če nebo že prvič doseglo rezultata.. neko rešitev boste pa že ja našli, držim pesti
tud jst bi znorela, ampak vseeno, odmaknila se nebi.
mah sj sm rekla to je težko, če maš take ljudi okol sebe ki še za lastno mater nebi s prstom mignil
pomoje je res tud naboljš kot si rela, da se pogovorijo in datamali tud povedo ene par krepkih da bo dojela.
držim tud jst pesti, za uspešno rešitev in za mamino zdravje
mah sj sm rekla to je težko, če maš take ljudi okol sebe ki še za lastno mater nebi s prstom mignil
pomoje je res tud naboljš kot si rela, da se pogovorijo in datamali tud povedo ene par krepkih da bo dojela.
držim tud jst pesti, za uspešno rešitev in za mamino zdravje
uff je blo ok vprašanj in dobrih pointov da nevem kje nej začnem.
kot prvo je ena vprašala, zakaj ne operirajo..problem je k nima vkleščen živc, tkega ponavadi s operacijo sprostijo, temveč ima hudo vnetje-išijas in zdaj ta živec odmira in bo bolelo, dokler ne odmre do konca. potem je pa možnost, da prmedrugi.
meni ni problem skrbeti za mami, jo mam najraj na tem svetu, zato mi je težko k znorim, k mi poč žic. to je biu point teme, da bi mogla pomagat brez pripomb, pa je to včasih težko.
fotr se itak sam krega z mami, ker ona je živčna k jo boli in mu kej pripmne, on pa znori in pol je štala v bajti. tamala pa, ma nevem, sej ma svetle trenutke, takrat ko noben frend ne piše na msn, al ko zajebe pa ji ga zaklenem, k pol se trud ga nazaj dobit. nevem kdaj je nazadne pospravlja krožnik za sabo, še skupaj imava sobo, in je njen del štala, cune po tleh, gate itd. in pol js pospravm, k me je sram, da bi fanta prpelala pa bi to vidu. sej mi je še fant reku, da nej se postavm zase, ker doma preveč po men hodjo, samo kako to nardit. so moja družina, vse bi nardila za njih, tega pa noben ne cen.
za mami sm se pa sprijaznila, da bom js skrbela za njo, pač je pršlo mal prej na vrsto k ponavad, sej tud na stara leta sm vedl, da je nebi kr v dom ostarelih vrgla pa konc. tko pač je
kot prvo je ena vprašala, zakaj ne operirajo..problem je k nima vkleščen živc, tkega ponavadi s operacijo sprostijo, temveč ima hudo vnetje-išijas in zdaj ta živec odmira in bo bolelo, dokler ne odmre do konca. potem je pa možnost, da prmedrugi.
meni ni problem skrbeti za mami, jo mam najraj na tem svetu, zato mi je težko k znorim, k mi poč žic. to je biu point teme, da bi mogla pomagat brez pripomb, pa je to včasih težko.
fotr se itak sam krega z mami, ker ona je živčna k jo boli in mu kej pripmne, on pa znori in pol je štala v bajti. tamala pa, ma nevem, sej ma svetle trenutke, takrat ko noben frend ne piše na msn, al ko zajebe pa ji ga zaklenem, k pol se trud ga nazaj dobit. nevem kdaj je nazadne pospravlja krožnik za sabo, še skupaj imava sobo, in je njen del štala, cune po tleh, gate itd. in pol js pospravm, k me je sram, da bi fanta prpelala pa bi to vidu. sej mi je še fant reku, da nej se postavm zase, ker doma preveč po men hodjo, samo kako to nardit. so moja družina, vse bi nardila za njih, tega pa noben ne cen.
za mami sm se pa sprijaznila, da bom js skrbela za njo, pač je pršlo mal prej na vrsto k ponavad, sej tud na stara leta sm vedl, da je nebi kr v dom ostarelih vrgla pa konc. tko pač je
*purple* napisal/-a:metuljčica, če je moja mami bolana, tukej ne obstaja nobena šola, služba, družabno življenje.Najprej bom poskrbela za njo, za njeno zdravje, udobje, potem pa gledala na take pristranske stvari.Šolo lahko naredim tdi drugo leto, na kavo grem lahko tudi čez en mesec, če pa mami umre, jo pa nikoli nikoli več ne bom imela zraven.In zame v tem primeru ni bolj pomembnega od staršev, fanta in bližnjih.Ostalo lahko vse počaka.
In še manj, da bi ob bolani materi ki bi potrebovala nujno mojo pomoč, razmišljala o tem kako trpi moje družabno življenje.upam, da vas matere ne poslušajo....
S temle se pa ne strinjam ravno. Na kratek rok to že gre, da spustiš vse iz rok in se preleviš v negovalko, če gre pa za kronično bolezen, moraš pa prej ali slej poiskat eno srednjo pot, kjer ne boš samo visel v bolnici in čakal, ker se ti utegne zmešat.
In tudi dvomim, da bi se njena mama strinjala s tem, da hči pusti faks in službo, da jo bo vozila naokrog.
Ne govorim na pamet, imam dva primera resne bolezni v šlahti. In takrat je pač treba angažirat več ljudi, od ožje družine pa do sosedov. En človek ne zmore vsega, dva pa tudi ne.
Če si pa več ljudi deli prevoze, pomagajo pri večjih delih, potem pa nekako gre in življenje lahko teče naprej, sicer bi se pa vse ustavilo, kar tudi za bolnika ni dobro, ker potem tako čudno pesimistično vzdušje vlada, ker se nič ne dogaja.
^ Točno tako! Ne rečem, če gre za kaj prehodnega ipd., pri boleznih, ki se vlečejo leta in leta pa niti približno ni doložnost le enega človeka, da se vsemu odpove in postane negovalec (sploh pa imamo ljudi, ki so za to usposobljeni). To ne more človek zahtevati niti od svojega partnerja, kaj šele od otroka.
Pristajati na povprečnost pomeni pristajati na poraz.
Pa ravno to se dogaja, da celotna skrb pade samo na enega človeka!Imamo doma primer, ko moj oče že 8 let skrbi za svojo nepokretno mamo (mojo babico). Pa ima kljub temu še 2 brata in eno sestro, vendar je pač vse padlo na mojega očeta. In lahko povem, da to ni lahko. Vsako leto se odpove dopustu in prostega časa u bistvu sploh nima. Mora biti vedno 24 ur na razpolago in zaradi tega trpi vsa družina.
jullia_ napisal/-a:*purple* napisal/-a:metuljčica, če je moja mami bolana, tukej ne obstaja nobena šola, služba, družabno življenje.Najprej bom poskrbela za njo, za njeno zdravje, udobje, potem pa gledala na take pristranske stvari.Šolo lahko naredim tdi drugo leto, na kavo grem lahko tudi čez en mesec, če pa mami umre, jo pa nikoli nikoli več ne bom imela zraven.In zame v tem primeru ni bolj pomembnega od staršev, fanta in bližnjih.Ostalo lahko vse počaka.
In še manj, da bi ob bolani materi ki bi potrebovala nujno mojo pomoč, razmišljala o tem kako trpi moje družabno življenje.upam, da vas matere ne poslušajo....
S temle se pa ne strinjam ravno. Na kratek rok to že gre, da spustiš vse iz rok in se preleviš v negovalko, če gre pa za kronično bolezen, moraš pa prej ali slej poiskat eno srednjo pot, kjer ne boš samo visel v bolnici in čakal, ker se ti utegne zmešat.
In tudi dvomim, da bi se njena mama strinjala s tem, da hči pusti faks in službo, da jo bo vozila naokrog.
Ne govorim na pamet, imam dva primera resne bolezni v šlahti. In takrat je pač treba angažirat več ljudi, od ožje družine pa do sosedov. En človek ne zmore vsega, dva pa tudi ne.
Če si pa več ljudi deli prevoze, pomagajo pri večjih delih, potem pa nekako gre in življenje lahko teče naprej, sicer bi se pa vse ustavilo, kar tudi za bolnika ni dobro, ker potem tako čudno pesimistično vzdušje vlada, ker se nič ne dogaja.
jah to je res, če je nekod kronično bolan za dolgo, da ne boš zmogu sam.sam pač gre se za to, da jih je velik, pomaga pa samo eden, ker so drugi nesposobni.Potem pa ni ravno fajn, da še tist eden roke u flut dvigne..
mislm nevem, to so težke situacije, ampak vseeno, jst vem d abi mojim staršem stala ob srani na vse kriplje.
moji mami se je ponovu išisas pred osmimi leti po 17 letih "mirovanja". takrat je blo kar hudo. mama je bla 8 mescov na bolovanju, od tega je bla 2 mesca popolnoma nepokretna u bolnici.
glede operacije...mami so rekli, da jo lahko operirajo, vendar s tem tvegajo, da bo lahko ostala na vozičku. takrat ni šla na operacijo in tudi po moje ne bo šla.
zdej jo še vsake tolko prime, ma nikoli v tako hudi obliki kot pred osmimi leti.
in ravno takrat oz 1 mesec preden se je vse začelo z mamo si je tata zlomil nogo, na drugo pa ni smel stopit. no tata je bil 6 mesecev na bolovanju.
takrat smo s sestro skrbele po najboljših močeh za oba. js sm bla stara 14, sestra 21... vendar če nam ne bi pomagali sorodniki, sosedje in prijatelji ne bi šlo.
vse to je blo ekstremno naporno. noben človek česa takega ne zmore sam.
še neki... moja starša sta rekla, da gresta rajši v dom, kot pa da bi mogle midve s sestro skbet zanje. menim, da sta se odločla na podlagi tega, ker je nono invalid, in more bit nekdo nenehno z njim. sicer ne živi z nami ampak z maminim bratom, ampak vseeno. ogromno je prilagajanja glede zdravnikov, pa če hočejo oni kam it... na splošno vse.
in še enkrat... za enega človeka je skrb za bolnega vsekakor prevelik napor. tako psihični kot fizični.
glede operacije...mami so rekli, da jo lahko operirajo, vendar s tem tvegajo, da bo lahko ostala na vozičku. takrat ni šla na operacijo in tudi po moje ne bo šla.
zdej jo še vsake tolko prime, ma nikoli v tako hudi obliki kot pred osmimi leti.
in ravno takrat oz 1 mesec preden se je vse začelo z mamo si je tata zlomil nogo, na drugo pa ni smel stopit. no tata je bil 6 mesecev na bolovanju.
takrat smo s sestro skrbele po najboljših močeh za oba. js sm bla stara 14, sestra 21... vendar če nam ne bi pomagali sorodniki, sosedje in prijatelji ne bi šlo.
vse to je blo ekstremno naporno. noben človek česa takega ne zmore sam.
še neki... moja starša sta rekla, da gresta rajši v dom, kot pa da bi mogle midve s sestro skbet zanje. menim, da sta se odločla na podlagi tega, ker je nono invalid, in more bit nekdo nenehno z njim. sicer ne živi z nami ampak z maminim bratom, ampak vseeno. ogromno je prilagajanja glede zdravnikov, pa če hočejo oni kam it... na splošno vse.
in še enkrat... za enega človeka je skrb za bolnega vsekakor prevelik napor. tako psihični kot fizični.
Če ne moreš pomagati, nagajaj. Važno je sodelovati...