Živjo!
Pišem zato,ker mi je težko in ker (mogoče) želim slišati vaš pogled na vse skupaj (na najino zvezo).
Fant me ima za samoumevno... on nima službe je doma (ne živiva skupaj ampak sva blizu) in dela cez dan vse kar se njemu hoče (beri: ima cel dan čas zase). Vidiva se le zvečer par urc. Ok to me še ne moti moti me ker gre s kolegi pit (niso prijatelji ampak kolegi) in nima niti toliko vesti,da bi mi en sms napisal ali poklical,da ga ne bo. Od njega ni glasu... in zanj je tako početje normalno.
Imam me za samoumevno,ker ve da jaz sem njemu vedno na razpolago.
On počne kar hoče niti se ne vpraša ali mene to moti .. njegovim hobijem se posveča tudi kar njemu paše ... Če opišem svoja čustva se jaz počutim nepomembno in na zadnjemu mesti,pride k meni kadar nima kaj početi (ni ravno dobesedno ampak tako se počutim). Meni samo obljublja,da bova kam šla pa ni nič od tega. Imam občutek,da sem mu odveč oz,da ga celo oviram pri njegovi svobodi. On se v najini zvezi obnaša še vedno kot ,da je samski ... ne gleda na oba dva ampak le nase. Dela kar njemu paše in se ne prilagaja.