Cosmolog

Naj tvegam in ga zatožim...

Ugotovila sem, da eden od sodelavcev na delovnem mestu goljufa. Če povem nadrejenim, bo vedel, da sem bila jaz tista, ki ga je zatožila. Bojim se tudi, da bom ob zaupanje drugih sodelavk in sodelavcev, saj v podjetju do nadrejenih ne vladajo ravno najboljši odnosi. Sodelavčevo goljufanje pa neposredno ne vpliva na nobenega od nas.

Odgovor strokovnjaka:

Znašla si se v kar težki moralni dilemi. Odločiti se moraš med dvema možnostma in vsaka pomeni neke vrste poraz. Če poveš, si v bistvu zelo zagreniš življenje v službi, kar je polovica tvojega budnega življenja, če ne poveš, delaš v nasprotju s svojimi moralnimi prepričanji. Mislim, da bi v hipotetičnem primeru vsi radi verjeli, da bi na tvojem mestu ravnali moralno in v prid pravičnosti. Ampak to so pravljice. V resnici se prej ali slej naučimo, da se ne splača tiščati glave iz množice in se po nepotrebnem izpostavljati, še posebej če neko slabo ravnanje na nas nima neposrednega vpliva. Nihče v resnici ni ponosen na to svojo lastnost, a naše hrbtenice so že preveč ukrivljene, da bi se še lahko dvignili nad druge glave. Zato si boš na svojo dilemo lahko odgovrila le sama. Kakšna si pa ti? Kako si do zdaj živela življenje? Si vedno ravnala v prid pravičnosti in resnici? Si se bila za to vedno pripravljena žrtvovati? Če ja, potem delaj tako naprej. To je super lastnost in premalo je takšnih, ki jo še premorejo. Če nisi takšna, se vprašaj, ali ni morda zdaj čas, da tudi v resnici začneš živeti tako, kot misliš, da je prav. Za spremembo na bolje ni nikoli prepozno. Lahko pa seveda tudi molčiš in nihče ne bo mogel prvi zalučati kamna vate, ker smo vsi nepravične, boječe, le za svojo rit skrbeče reve.