Na modni sceni ni nič stalnega – vse se spreminja hitro in pogosto nepričakovano, a oblikovalka Sarivalenci ve, kako ujeti svoj trenutek. Z unikatno kombinacijo pretiravanja in prefinjenosti, navdihnjeno z estetiko rejv kulture, rokokojskega razkošja ter modernih pisarniških uniform ustvarja oblačila, ki so vse prej kot običajna. V ekskluzivnem intervjuju za našo revijo deli svojo pot od zgodnjih začetkov, ko je oblikovala oblačila za rejve, do dela v prestižnih modnih hišah in vodenja svoje lastne znamke.
Kdaj si se začela zanimati za svet mode?
Že v osnovni šoli sem pisala prispevke za šolsko glasilo, kjer sem delila nasvete, kako se obleči za valeto in podobne dogodke. Lahko rečem, da se je moja ljubezen do mode začela že zelo zgodaj. V gimnaziji sem prvič obiskala rejv zabave, in takrat sem začela oblikovati in šivati oblačila.
Kako si izbrala svojo študijsko smer in kakšne izkušnje si pridobila med študijem?
Ko je prišel čas študija, nisem vedela, na katero smer bi se vpisala. Sestrična se je takrat udeležila sprejemnih izpitov na smeri oblikovanja oblačil na naravoslovnotehniški fakulteti, kar se mi je zdelo zanimivo. Odločila sem se, da ta študij vpišem tudi sama. Udeležila sem se tečaja, ki ga je ponujal NTF, in naredila sprejemne izpite. Mimogrede sem se udeležila tudi izmenjave na Švedskem v Textile centru Borås, kjer sem se prvič spoznala z dejstvom, da lahko greš nekam na prakso, predvsem na prakso v tujino, kar je bilo pri njih obvezno. Moja prva želja ob vrnitvi je bila, da se udeležim prakse, tako da sem se prijavila k več podjetjem. Želela sem si najprej na Erasmus prakso, kjer ti finančno pomagajo, vendar sem poslala prošnjo tudi v atelje Jeremyja Scotta, ki ima lokacije tudi v Tokiu, Parizu in Los Angelesu. Če bi bila izbrana, sem načrtovala prakso opravljati v Parizu. Odpisali so, da se lahko udeležim prakse, ki se opravlja v Los Angelesu. Moja prva misel je bila: "Kaj pa zdaj?" Hitro sem si dejala, da moram to priložnost izkoristiti. Stara sem bila 21 let in starši mi tega niso mogli financirati, zato sem začela zbirati denar. Pisala sem celo občini za denarno pomoč, da sem lahko zbrala dovolj sredstev za udeležbo na praksi. Kjer je želja, je tudi pot.
Kakšna je bila tvoja karierna pot po vrnitvi iz Los Angelesa?
Po praksi sem prišla nazaj v Slovenijo in nadaljevala magisterij tukaj, nato pa ponovno odšla na izmenjavo – študij bi lahko nadaljevala tudi v tujini, vendar so se tudi tukaj pojavile finančne prepreke, tako da sem dokončala magisterij na NTF-ju. Po študiju sem se udeležila prakse v studiu Ottolinger v Berlinu. Po vrnitvi nisem najbolj vedela, kaj naj počnem. To je tista "kriza" po koncu študija, v kateri se zaveš, da nisi več študent, si hkrati brez službe in ne veš, kaj bi počel. Nato sem se zaposlila v podjetju, kjer proizvajajo delovna oblačila. Tam sem spoznala industrijsko plat mode, ki mi je prikazala, kako ne bleščeč je lahko v resnici svet mode. Pozneje so prišla se sodelovanja v reklamah in stiliranja, zdaj pa delam na NTF-ju kot asistentka.
Kateri so bili izzivi, s katerimi si se soočala pri ustanavljanju in vodenju lastne modne znamke?
Ne morem reči, da je SARIVALENCI zelo stabilna znamka; imam tudi manjšo znamko SALVIJA, ki se je rodila med obdobjem korone, ko ni bilo dovolj drugih projektov. Salvija je modna znamka s trajnostnimi oblačili za prosti čas in jogo. Vsa oblačila so ročno pobarvana in izdelana v Sloveniji. Z njo sem zares videla, kaj pomenita posel in marketing, saj je znamka SARIVALENCI še vedno bolj umetniški projekt kot blagovna znamka. Naslednji korak je ustanovitev spletne trgovine SARIVALENCI - po principu naročil po meri, kar pa seveda pomeni daljši produkcijski čas. Slaba stran tega je, da ljudje danes niso navajeni čakati na oblačila, saj svoj videz načrtujejo zelo hipno. Ker je vse na dosegu roke, niso pripravljeni investirati v oblačila. Imeti uspešno znamko pomeni veliko birokracije in malo dizajna.
Ali je praksa v oblikovalski ekipi Jeremyja Scotta vplivala na tvojo lastno oblikovalsko estetiko?
Ja, zelo. Nekateri že od nekdaj poznajo svojo estetiko; meni je bila zmeraj všeč rejv kultura in pa roza stvari – sem zelo "girly girl", ko pa sem začela hoditi na fakulteto, pa je bila popularna bolj gotska estetika z izčiščenimi silhuetami. Kot začetnik se želiš prilagoditi temu, kar je popularno, ampak ko sem prišla v atelje Jeremyja Scotta, je bilo ponovno vse rožasto, v stilu estetike Tumblr. To je bil kar velik preboj zame, saj sem sprejela to, kar sem. Ob vrnitvi v Slovenijo sem lahko ustvarila kakovostno kolekcijo. Ta je postala tudi moja diplomska naloga. Zdi se mi, da tako na vsaki praksi prevzameš delček njihove estetike, ker gre za izjemnao izkušnjo.
Kolekcija Marie Antoinette in an office združuje elementi rokokoja in pisarniške mode. Kaj je bil ključni navdih za to kombinacijo in kakšno sporočilo želiš z njo posredovati?
Kolekcija Marie Antoniette in an office (S/S 2024) se poigrava s kontradiktornostjo pretiravanja iz obdobja rokokorja na francoskem dvoru in resnostjo in uniformiranostjo poslovnih oz. pisarniških oblačil. Je humorističen in seksi odgovor na konzervativnost. Pisarniška moda je trenutno zelo popularna zaradi znamke Miu Miu – zelo mi je všeč, kaj Lotta Volkova ustvarja s stajlingi, zato verjamem, da se mi je ta estetika nekoliko podzavestno vcepila v misli. V vsaki kolekciji do zdaj sem imela del oblačil, ki so bila precizno krojena, in del zabavnih, manj resnih oblačil, ki so izstopala predvsem zaradi zanimivih vzorcev in barv. Vedno gre za spajanje nekaj sproščenega in nekaj uniformiranega. Tako so nastali vsi ravni suknjiči, nedrčki in naborki.
Kako se spoprijemaš s pritiski modne industrije, ki pogosto spodbuja hitre spremembe in površnost?
Ne vem, ali se ravno strašno spoprijemam s temi pritiski. Delujem po svojem principu in se zavedam, da ne morem konkurirati znamkam, kot sta COS in Zara; delati si želim kakovostnejše in dolgotrajneše kose. Rada bi, da ko si ljudje kupijo moj kos, da jim ta predstavlja nekaj posebnega in se ga ne želijo znebiti že čez pol leta. Rada bi, da so moji kosi umetniško delo.
Redno sodeluješ z glasbeniki, kot sta Senidah in Sahareya. Kako oblikuješ za umetnike z močnimi individualnimi stili?
Z obema omenjenima sem sodelovala ravno zato, ker imata kameleonski videz in se jima ni težko preleviti v nekoga drugega. Zanimivo se mi je zdelo, da se lahko malo izživljam in naredim nekaj bolj odštekanega, česar se na navaden dan mogoče ne bi lotila. Pred tem sem delala predvsem kolekcije za moške, tako da sem takrat prvič po začetku študija začela ustvarjati tudi za ženske. Moja naslednja kolekcija, ki jo bom predstavila na prihajajočem tednu mode, bo prvič v celoti ženska.
Ali imaš najljubši kos ali kolekcijo, ki si jo oblikovala do zdaj?
Na to vprašanje je trenutno zelo težko odgovoriti, saj ravno ustvarjam novo kolekcijo, za katero sem ravno včeraj dejala, da bo najboljša kolekcija do zdaj. Morda ima zelo visoko sentimentalno vrednost plašč, ki sem ga pokazala na natečaju za mlade oblikovalce Mercedez-Benz tednu mode, s katerim sem tudi zmagala in posledično zaradi njega dobila prvo samostojno modno revijo.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost tvoje znamke?
Trenutno svoj trud usmerjam v delo na faksu na smeri za oblikovanje tekstilnih oblačil, kjer sem asistentka, si pa nekega dne želim postati profesorica. Izjemno se mi zdi to, da si vsak dan v stiku z mladimi, okolje je navdihujoče in te res sili, da boš do konca življenja ustvarjal. Hkrati gre tudi znamki SALVIJA zelo dobro, vendar v tem trenutku še nisem prepričana, da sem pripravljena narediti korak naprej. Trenutno sem še v fazi razmišljanja.
Če bi lahko svetovala mlajši verziji sebe, ki šele začenja svojo pot v modnem svetu, kaj bi ji rekla?
Delaj napake, ker se iz njih najboljše naučiš. Predvsem pa ne razmišljati preveč.
Pripravila: Lejla Kruško
Fotografije: Mario Zupanov, Sunčica Žurković, osebni arhiv Sarivalenci
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču