Znamki Dove in Cosmopolitan sta ženskam postavili zelo zanimivo vprašanje – kakšno zgodbo bi povedala tvoja koža, če bi lahko govorila? Koža, kot naš največji organ, je tako vsestranska in mogočna, kot je tudi specifična in izrazna. Na njej so vtisnjene markacije izkušenj in izzivov, zmag in porazov, zato vsaka tiho govori svojo zgodbo. Hvala vsem, ki ste jo delile z nami pod ključnikom #čebimojakožaspregovorila.
Natečaj je požel ogromno zanimanja. Vendarle je koža tako pomemben del našega videza, našega počutja in temu primerno tudi naše pozornosti. Zahteva nego in razumevanje, pa tudi potrpežljivost in toleranco. Nosi gube in gubice, strije in brazgotine, znamenja in spremembe. Vse to, kar nas definira in naredi unikatne.
Zato smo nadvse veseli, da se vas je odzvalo tako veliko. Da ste bile pripravljene z nami in z drugimi deliti zgodbo, ki jo piše vaša koža. Ob praznovanju naravne lepote zdaj vaše zgodbe stojijo kot spomeniki edinstvenosti neštetih obrazov vsega lepega.
Med sodelujočimi smo z Dove izbrali 3 zmagovalne zgodbe, ki bodo prejele čudovito Dove nagrado. Hvala Sara, hvala Nataša in hvala Lea, ker ste dovolile, da vaša koža spregovori in nas gane. Z veseljem še tu delimo vaša pričevanja.
Sara:
To je zgodba o koži "Roži". Nekoč je bila prožna, gladka in "mlada", koža kot se za kožo spodobi, vsi bi rekli da je bila po "standardih". Ampak ko si mlad ti je vseeno zanjo in ne znaš preveč ceniti tisto kar imaš.
Ko je koža že malo odrasla in se iz smrklje spremenila v gospodično se je odločila da je prišel čas in bi lahko koža postala mati. Po tem se je spremenilo vse, koža ni šla po naravnem procesu iz gospodične v gospo ampak kar v penzijo. Postala je popokana, suha, ohlapna, strijasta in dobila je različne bolezni (aktivirala se je luskavica, dermatitis, limfedemi, krčne žile, fibromialgija, išias, PCO, hormonsko neravnovesje in še marsikaj).
In ne to ni zdravniški leksikon knjige in naštevanje njene vsebine ampak samo zdravniški karton ene mlade kože "Rože" in je fenomen da še vedno ljubi svojo kožo, saj je tu njen dom, čeprav ni po družbenem standardu in je razpokana, z ranami, izbočenimi žilami, modricami, aknami in strijami.
Nataša:
Hmm, začelo se je ob koncu osnovne šole, dodatno okrepilo v srednji šoli, to neko sovraštvo, do moje bele kože, polno drobnih mozoljčkov po rokah( kurja koža), nato spopadanje z odvečnimi kilogrami, prve strije, rdečica na obrazu, rdeča lička. Iskreno vedno sem se skrivala, kratke hlače sem oblekla prvič pri 30 letih. Tudi, ko sem bila postavna, sem se videla debelo, vedno sem iskala napake na sebi. Rdeča lička prekrivala z tono pudra, a vedno so izstopila.
Nikoli ne bom pozabila, svojega poročnega dneva, ko sem posebaj poudarila, gospodični, ki me je ličila, da naj pazi, da skrije mojo rdečico. Dala mi je od fiksirjev, do krem z zelenim odtenkom. In čeprav je bil 16.julij je tisti dan, nenormalno deževalo. Po eni uri mojega make upa ni bilo več. Mene je bilo najbolj strah, kako bodo izpadle fotografije. In na koncu so mi te fotke najbolj čudovite. Zanimivo, dokler ne sprejmemo svojih " napak" se skrivamo in iščemo rešitve, da bi to popravili. Včasih sem si lahko celi dan, kakšen lep dogodek zaradi tega pokvarila, ker se v svoji koži nisem počutila dobro.
Očitno sem za svoje sprejemanje, potrebovala čas, zdaj pri 34letih, ko sem resnično najtežja v svojem življenju, pri dveh otrocih, me ni več sram iti v kopalke, tudi napol obrite noge me več ne motijo. 😁 Oblečem krilo, kratke hlače, in se nič več ne mažem z samoporjavitvenimi kremami. 😆Na obrazu uporabljam samo cc obarvano kremo in maskaro.
Nočem biti slab vzor svoji hčerki, da ne bo imela težav z samopodobo tudi ona v prihodnosti. Vsaki dan ji povem, da je lepa, točno takšna kot je.❤️
Zdaj se imam rada, srečna sem da sem zdrava, kljub svojim 90kg in 169cm.😁 Vedno sem skrivala koliko tehtam, zdaj me ni več sram povedati, da imava z možem iste kilograme.😆
Moj mož pravi, da sem mu ravno zaradi ličk všeč in svoje baročne postave.
Hmm, ko se sprejmeš, sprejmeš tudi pohvale ljudi, prej sem bila vedno v dvomih, če mi je kdo rekel, da mi oblačilo pristaja, da je to sploh res.
Tako, da ja, hvaležna sem svoji koži in telesu, čeprav sem jo tolikokrat prizadela, z tisoč in eno dieto in opeklinam, zaradi sončenja, čeprav sem vedela, da ne bom nikoli porjavela, da me ima moje telo še vedno rado in sem zdrava.
Lea:
Moja koža nosi in kaže mojo življenjsko zgodbo. Že kot otrok sem zbolela za kronično boleznijo. Se predno je moje telo uspelo stopiti v puberteto in se pravilno razviti, je bilo nafilano z vsemi možnimi zdravili, katera so porušila hormonsko ravnovesje. Hitra pridobitev teže, gromozanske strije po nogah in bokih, poraščenost povsod, edino po lasiscu ne, kjer bi si želela, izgled obraza, kot polna luna in noge otekle kot nosečnice v zadnjih tednih pred porodom.
Skozi leta so se nabirale fizične brazgotine od zbadanj z iglami, do posegov, operacij. Nekaj jih je nastalo zaradi nasilja (medvrstniskega in od njihovih starsev, učiteljev), katerega povod je bil moj drugačen izgled in bolezen, nekaj pa jih je nastalo tudi zaradi moje psihične stiske. Kot otrok, sem se zaradi izgleda posledično zelo obremenjevala. Skrivala se za dolgimi hlacami in rokavi sredi najhujše vročine, bila sramežljiva, brez družbe in vsak dan jokala.
Težko rečem, da sem svoje telo v celoti sprejela in se z izgledom več ne obremenjujem. Imam dneve, ko sem ok in dneve, ko se še vedno počutim kot otrok, v katerega vsi bulijo, ga zmerjajo in se v ničemer, kar oblečem ne počutim ok. Vendar teh dni je vsak dan manj. Ne pustim, da bi mi notranji kritik ustavljal življenje, se bolj kot ga bolezen. Na svoje brazgotine gledam vsak dan bolj z občudovanjem in manj z obsojanjem. V njih vidim ves maraton, ki ga je moral in ga še mora moje telo teči. Občudujem ga, da kljub vsemu še vedno stoji in lahko določene stvari dela. Brazgotine niso več sramota, ampak so moj pokal in zmaga nad določenim bojem.
Vem, da se jih bo čez leta še dosti nabralo, vendar upam, da bodo te večinoma pozitivne. Take, ki so nastale zaradi poškodb na sanjskih potovanjih, ob druženju z domačimi in prijatelji, ob rojstvu in vzgoji otrok in ob početju stvari, ki me veselijo in polnijo dušo.