V času, ki mu vlada ego, se – ironično– najde presenetljivo veliko ljudi, ki ne zmorejo biti ponosni nase.
Ko sem bila še veliko mlajša, sem očeta, ki je v svojem podjetju iskal nove kadre, vprašala, kakšna vprašanja zastavi tistim, ki se prijavijo za delovno mesto.
V spominu mi je ostalo tole:
Na kaj si najbolj ponosen?
Čeprav takrat še nisem iskala zaposlitve, sem odgovor nanj pri sebi iskala vse odtlej. Ko sem odrasla, sem pred vsakim razgovorom za delo ali projekt in celo pred sprejemnimi izpiti brskala za najbolj posodobljeno različico najbolj iskrenega in hkrati primernega odgovora na to vprašanje.
Pogosto sem ga vključila tudi med vprašanja, ki sem jih sama postavljala v intervjujih. Na moje začudenje mi tega, zame tako pomembnega vprašanja nihče ni postavil. Morda je bilo tako tudi najbolje, saj še danes iščem nanj.
Zakaj je vprašanje pomembno? Za delodajalca je gotovo pomembno iz dveh razlogov.
Opis dosežka pomaga tistemu, ki sprašuje, oceniti tvoje sposobnosti in značaj, na podlagi česar ugotovi, ali si primerna za delovno mesto.
Tvoj izbor pa predstavi tudi tvoje ozadje, zanimanja in vrednote ter ponudi uvid v tvojo osebnost. Vendar se mi zdi poznavanje tega, na kar si v življenju najbolj ponosna, pomembno predvsem zate.
Sploh kadar ne sprašuješ izključno po dosežkih in uspehu, ampak preprosto o čemerkoli, na kar si pri sebi ponosna.
Tako se lahko bolje spoznaš, neguješ občutek samozavesti in celo zbližaš z drugimi.
Ponos res ni vrlina, ki jo propagira naš sistem vrednot.
Verjetno se strinjamo, da je še posebno lepo videti ljudi, ki so skromni. To pa ne pomeni, da ne bi smela, kadar si ponosna sama nase, to tudi glasno priznati sebi in svetu. Od ljudi, ki te imajo radi, pričakuješ, da so ponosni nate. Zakaj torej ne bi bila tudi sama ponosna nase?
Če ne drugega, vsaj za to, da uravnovesiš negativne občutke do sebe. Ponos te ne nazadnje osrečuje, ti daje zagon, ti pomaga postavljati višje cilje in povečuje tvojo samozavest.
Pred nekaj tedni sem po skoraj dveh letih v roke končno dobila papirje, ki potrjujejo, da sem dosegla univerzitetno izobrazbo. Številni mladi, ki zaradi svoje starosti še nimajo veliko kariernih dosežkov, za največji ponos izberejo ravno zaključek šolskega izobraževanja. Zdi se kot družbeno zaželen in sprejemljiv odgovor, a morda ni primeren za vsakogar.
Seveda sem ponosna, da mi je uspelo končati faks, vendar obstaja preveč drugih, morda manj splošno cenjenih dogodkov in dosežkov, na katere pomislim veliko prej. Pa čeprav mi morda številni med njimi ne bodo nikoli zagotovili nove službe ali česa podobnega.
Res je, da smo lahko ponosni nase kar tako, že samo, ker smo.
Če ne najdeš pravih biserov svojega obstoja, naj naštejem nekaj takšnih, ki niso odvisni od tega, kdo si in kaj počneš: Preživela si vse, kar ti je življenje postavilo na pot.
Pomagala si drugim. Ljudi si nasmejala in navdihnila. Nikoli nisi nehala sanjati.
Vendar pa pogosto tisti pravi ponos izhaja iz akcije in iz nam ne naravno danih talentov. Zato med vsem, za kar si lahko hvaležna, izberi nekaj, za kar si v veliki meri zaslužna predvsem sama.
Mislim, da smo lahko ponosni na naslednje stvari: na trdo delo, pogumne odločitve, kreativne zamisli, pozitivne spremembe, vztrajnost in rast.
Če imaš težave iskati dogodke, na katere si ponosna, uporabi te filtre. Pri iskanju vsega pa bodi iskrena sama s seboj, čeprav se ti zdi, da bi družba pri tvojem odgovoru zavila z očmi. Če z očmi zavijaš tudi sama, boš vsaj vedela, da so potrebne spremembe.
V zadnjem času mi je uspelo izluščiti tri stvari, na katere sem najbolj ponosna.
Ena se tiče kariere, druga duševnega razvoja, tretja pa je moja najljubša – poteza in odločitev, za katero si želim, da bi me lahko definirala. Kadar imam slab dan, bi se morala opomniti nanje. Kadar pa sem dobre volje, bi si želela iskati še druge.
Kar pa je najbolj pomembno – vsak dan bi morala nameniti ustvarjanju novih dosežkov, odločitev in dejanj, ki bodo konkurirali tem, na katere sem najbolj ponosna zdaj. Nikoli ni prepozno, da postaneš, kdor si želiš biti. Upam, da živiš življenje, na katerega si ponosna.
Če pa ugotoviš, da ga ne, upam, da najdeš moč za ponovni začetek.
Piše: Anamarija Lukovac, @lunaticpoetry
Fotografija: osebni arhiv
Preberi še: Poglej, kako so danes videti tekmovalci prve sezone The Biggest Loser Slovenija
Priporočamo tudi: Kate in William tretjič postala starša!
