Spontani splav

[barbika_444]

Pozdravljene!

Mene pa zanima, če je že katera izgubila otroka, in kako ste se soočile s tem. Meni se je to zgodilo pred letom in pol, in še vedno nisem čisto prebolela izgube. Nekako sem to potlačila vase z rojstvom drugega otroka. Vendar me še vedno "gloda".
Ženske nimamo možnosti, da se poslovimo od nerojenega otroka, ne moreš ga pokopati... Ko sem z domačimi spregovorila o temu, sem nazaj dobila samo ....sej boš imela drugega, ne se sekirat, ne razmišljaj več o tem in podobno. Uglavnem vsi so se na nek način umaknili in me pustili samo v temu.

Ali katera ve, da bi obstajalo kakšno društvo, pomoč ženskam v teh primerih in podobno?

Hvala za nasvete.

[barbika_444]

No mogoče bi tema spadala bolj pod čustva....se opravičujem

[micamaca]

no men se sicer to ni zgodilo, se je pa kolegici, ki je bila skoraj tik pred porodom... tud njej je bilo zelo težko ampak je nekak preživela in je zdaj ravno pred kratkim rodila zdravega otroka... jst se sicer po tistem žalostnem dogodku nisem kej preveč marala pogovarjat o tem, ker se sama enostavno nisem mogla postavit v njeno situacijo, poleg tega pa je tud nisem hotla spominjat na zadevo... rekla sem ji samo, da se vse zgodi z razlogom... in da je bolje da se otrok sploh ni rodil, kot pa da bi se rodil duševno zaostal, pohabljen ali kako drugače prizadet... isto bi povedala tebi... ker nima prav nobenega smisla da stalno razmišljaš zakaj se je zgodilo kar se je zgodilo, kako bi bilo če bi bilo ipd.... zgodilo se je pač, na žalost, tako kot se drugim ljudem brez na videz očitnega razloga dogajajo nesreče in tragedije... treba se je znat sprijaznit z dejstvom in mislit pozivno za naprej... ker prav nič ne bo pomagalo, če se boš dan za dnem obremenjevala... zdej imaš upam da zdravega otroka, bodi vesela da je tako (mnogi ga sploh ne morejo imet) in misli na jutri ne na včeraj... kar je bilo je bilo in nič tega ne more spremenit

[borboletta]

Jaz vem da obstaja društvo Zvončki, za pomoč mamicam (oz. parom), ki so jim umrli otročki. Iskala sem po netu pa nisem našla strani tega društva. Najbližje temu so linki:

http://med.over.net/forum5/list.php?101,page=12

http://www.iskreni.net/forum/viewtopic.php?p=30022

[barbika_444]

Najlepša hvala obema za trud! Borboletta, linki so bili v veliko pomoč.

[Snow flake]

Barbika, tolaži se s tem, da je možnost, da si doživela spontani splav, tudi v tem, da je imel plod okvaro in bi bil, če bi se rodil, prizadet in celo življenje odvisen od drugih. Roko na srce, v takih primerih je bolje, da pride do splava oz. celo do umetne prekinitve nosečnosti, v kolikor se ugotovijo okvare s telesu, ki bi kasneje za otroka in starše pomenile trpljenje.

Jaz ne morem imeti otrok in hkrati ob tem, ko delam na tem, da bi jih imela, moram imeti v mislih, da pri zanositvah s pomočjo medicine obstaja tudi možnost splava. Ni lahko, verjami da ne.

Ti pa se lahko tolažiš z dejstvom, da si ponovno zanosila in uspešno donosila zdravega otroka in da so možnosti za to tudi vnaprej. Zato ti priporočam, da izgubo otroka počasi preboliš, se tolažiš z dejstvom, da je bolje tako, kot če bi kasneje šlo kaj narobe.

Moja kolegica že ima 6-letno hči, lani se je celo leto trudila zanositi s pomočjo medicine, pa je letos naravno zanosila. Danes ponoči v 6. mesecu nosečnosti rodila mrtvega otroka. Ugotovili so, da ima prizadete možgane in bi tako ali tako umrl. Vbrizgali so ji tekočino, s katero ustavijo otrokovo srce in sprožijo porod. Še meni je težko ob tem, zelo.

Pa vendar, sama je rekla, da si z možem ne bosta nikakor očitala, da je od kogarkoli krivda, ker je ni, očitno enostavno nimata sreče in bosta ostala pri hčeri, ki jo imata in ne bosta nadaljevala. Življenje očitno tako hoče od njiju.

Bejbika, imaš otroka in tolaži s s tem, da je zdrav in da imaš možnost imeti še kakšnega. Moja mami je imela se mi zdi da vsaj 5 splavov, jaz sem edina, ki se je obdržala. Šla je čez težko obdobje, ampak imela je pa mene in ji je to dajalo smisel in moč, da pozabi na poraze.

Menda je precej žensk doživelo splav v prvem mesecu nosečnosti ob naslednji menstruaciji, pa sploh niso vedele, da so bile noseče. Mnoge so ji doživele že več, po dveh, treh ali več mesecih nosečnosti, pa nadaljujejo in si ne dopustijo vzeti upanja.

Zberi se, osredotoči se na nadlajno življenje in preboli preteklost, ker te v tem primeru čaka veliko veliko lepša prihodnost.

Če vseeno ne bo šlo - borboletta ti je dala linke, posluži se izkušenj in samopomoči in strokovne pomoči ostalih, ki lahko pomaga in srečno!