Rak

[LaBonita]

draga Špelči,
resnično mi je hudo zate, da si ti dogajajo take stvari...premalokrat se zavemo, da živimo tukaj in zdaj in da osebe, ki nas obkrožajo in se nam zdijo samoumevne, lahko preminejo..... jaz za tvojega atija držim pesti, želim mu, da bi se pozdravil in da bi bilo spet vse ok z njim...
verjemi mi, včasih izgleda, da kakemu človeku ni pomoči, pa se izkaže ravno obratno...zelo pomembno je namreč to, da tisti človek, ki doživlja bolezen gleda na njo z optimizmom, da bo ozdravel in to je že pol poti k uspehu...mislim, da je tvoj ati pogumen človek in verjame, da mu bo uspelo...in vsi, ki smo tukaj na forumu s tabo in smo prebrali tvoj post držimo pesti zanj! zate in za tvojega atija! :bussi:

[mariah]

rak je svinjska bolezen, jst sm pred pol leta izgubila zelo drago osebo, ki se je kr dosti let borila z rakom. prestala je leta in leta operacij, kemoterapij, muk..itd itd. proti koncu smo vsi vedeli, kaj je naslednje kar je žalostno je, da je večina ožjih sorodnikov v družini, ki so že pokojni, umrla za rakom, zato je mene ful strah , da imam slabe gene.

[spelci]

punce ful vam hvala za vso podporo...tako vsaj vidim,da nisem sama in da se lahko resnično nekomu izpovem in mu zaupam svoje težave...hvala vam za vse ko bo kaj novega vam sporočim, do takrat pa držite pesti...

cmok,cmok

Špelči :bussi:

[**Kaja**]

spelci,
tut js sm prežvela podobno situacijo kot ti, le da je bil stric, ki je umrl mislim da pri 33letih, le da je bilo pri njem že prepozno, maja so ugotovili da ima raka umrl je julija
najhuje pri tem je da sta se z "ženo" kar nekaj časa matrala da bi zanosila drugega otroka in kot zanalašč je zanosila v tistem groznem obdobju in po prvi hčerki se ji/nam je rodil fantek, ki je svojemu pokojnemu očetu zelo podoben, ima tudi isto ime.

mislim pa, da se z rakom oz. izgubo bližnjega lažje pripraviš oz. dojameš kaj sledi, kot pa npr. pri drugih boleznih, namreč pred 3leti mi je babica umrla v 3dneh po možganski kapi točno 2 leti,en mesec in en dan kasneje za svojim sinom

pa vendar,
oče mojega fanta je pred 19leti preživel raka ledvic, mislim da tudi pljuč, infarkt, pa je na srečo vse premagal in živi dalje, kljub slabim spominom, tako da upam da bo za tvojega očeta ravno tako srečen konec.

verjemi pa da vsi držimo pesti.

[Dagi]

Ja žalostna zgodba, k lah vsacga od nas doleti... Upam da bo vse v redu res... Zato se mi pa zdi včasih do konca bedno vse tisto naše jamranje zakaj me ne pokliče, zakaj me ne mara, zakaj ma drugo... Ja matr pa kaj je to v primerjavi s tem da tko fejst zboliš oz. da kdo od bližnjih tko zboli... NČ! Sej se nam res v tistem momentu podira svet sam ko pa pol na kej tacga pomislš maš pa kr slabo vest kaj maš sploh za jamrat... Saj js no...

[Bulma]

Sožalje vsem Si ne morem in niti nočem predstavljati kako grozno mora to biti. Najhuje pa je to, da nič hudega sluteč greš k dr. ker ti pač ni ok.

Meni je lani umrl stric za rakom na pljučih. Dve leti se je mučil Star je bil 53 let.
Kaj sem sploh odpirala to temo?

[LitLgrL.]

spelci, vse dobro ti želim. drugače pa - mojemu najbolšemu kolegu je v osnovni šoli umrla mama; zaradi raka . zraven njega, prijatla, se je tudi meni za nekaj časa sesul svet, ker sem bila nanjo zelo navezana.

[lolitaa]

špelči, js ti tut želim da se bo s tvojim atijom končalo vse dobro :bussi:

moj dedek, ki je umru pred 4 leti je imel tudi raka. bil je tako pozitivna oseba, vse je obrnil na hec, vedno je bil dobre volje, tudi takrat ko se je zelo slabo počutil. še vedno ga pogrešam. bil je res najboljši dedek.

[Angel girl]

Kar nekaj nas je, ki smo zaradi te bolezni izgubili nekoga zelo pomembnega. Tudi nam se je to zgodilo, septembra bojo štiri leta ko je moj oči postal moj angelček. Še danes mi je o tem nekako težko govoriti, čeprav bi se kdaj rada o tem pogovarjala. Ne mine niti en dan da se ne bi spomnila nanj, sploh pa njegovih for, ki jih je bilo resnično neskončno. Res sem bila z njim zelo zelo povezana in sem veliko časa preden je umrl preživela z njim. Vendar se mi tudi sanjalo ni, da bo dejansko odšel. Niti pomisliti si nisem upala, ker sem ga imela za njmočnejšega človeka, ki lahko premaga vse. Pa ni mogel, to ga je dejansko uničilo.

Zato bi ti rada rekla samo nekaj. Bodi z njim veliko časa, povej mu sto in eno stvar ki mu jo želiš, ker mogoče tega enkrat ne boš mogla več. Jst si želim da bi mu lahko povedala veliko več, pa ne morem. Preživite skupaj čim več časa in spodbujaj ga do konca. Jasno držim pesti da se bo pozdravil in vse, vendar zraven vsega tega moraš biti tudi malo realen, sicer te lahko na koncu to totalno uniči.

Drži se in bodi močna

[good girl]

no vidim, da je že kar dolgo od te teme, ampak sem se vseeno odločila, da tudi jaz napišem mojo izkušnjo o tej neprijetno bolezni.
sama sem očeta izgubila pred 13leti, takrt sem bila komaj 5let, ko je umrl za rakom na pljučih.Takrat se spovnem se je mami podru svet, bila je še brez službe in ostala je sama z mano in sestro.Čeprav je od tega že veliko let, se še vseeno kdaj spomnem na njega in zmeri mi je neki manjkalo - on.
no lansko leto decembra, pa sem zvedela, da imam tumor.na začetku sem mislila da je benigen in da mi ga bojo že odstranil.no po parih tednih preiskave so povedali da je maligen in da bom začela s kemoterapijo, saj je bil tako velik, da bi bila operacija tvegana in so ga morali zmanjšati.začela sem jokati, takoj sem pomislila na to, da bom ostala brez las,nisem mogla zadržat svojih čustev,sploh ko so rekli da bo trajalo usaj eno leto zdravljenje.Najbolj me je užalostilo to, da sem imela letos maturantski ples in, da ne bom več videla svojih sošolcev.(na koncu sem vseeno šla na maturantski ples-čeprav ni bilo tako kot sem si pred boleznijo predstavljala-ampak važno mi je bilo da sem bila tam).
no med kemoterapijami je bilo veliko slabosti, vrtoglavice, bruhanje...in sploh reakcije na terapije je bila večinoma vročina, afte po ustih da tudi jest nisem mogla, tako da sem zmeraj mogla bit po teden dni v bolnici in deset vrst tablet in inekcije...že od tega mi je šlo na jok in včasih sem kar mislila, da ne zmorem več. najbolj v veselje mi je bilo, da so bili ob meni prijatelji, družina...še za tisto prijateljico, ki sem jo imela za to, se je izkazalo da ji ne pomenim nič. ja u nesreči spoznaš prijatelja in to sem definitivno.
vmes sem imela dve operaciji-najbol tvegana je bla druga, kjer so mi odstranili še delčke tumorja, ki so ostali med vretencami.tega me je bilo najbolj strah, da bi šlo kaj narobe, da ne bi mogla več hodit, ker je bilo na hrbtenici.zdaj po točno enmu letu sem končala z obsevanjem.čeprav šele prhajam nazaj u formo, lahko zares po enmu letu rečem da se RES dobro počutim. sama sebi se zmagovalka, da se premagala to strašno bolezen. žal pa mi je tistih, ki jih bog vzame na drugi svet...tudi to sem doživela vmes in me je zlo pretreslo, da tako mladi umrejo
govorili so mi, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra.no šele zdaj se strinjam s tem. zdajle ko gledam nazaj, se sama seb nasmejim, ko sem vidla za kakšne brezvezne stvari sem se sekirala, ki niso vredne, čeprav sem mogla to spoznat na tak nelep način.
no upam, da se nisem preveč razpisala, ampak ko sem vidla to temo, sem takoj rekla, da napišem svojo izkušnjo.
rada bi sam še to povedala, da se ne sekirajte zaradi nekaterih stvari ali ljudi, ki so nepomembne v življenju-škoda zdravja.
na svetu je še veliko lepših stvari, za katere se je vradno potrudit in gledat pozitivno!

en lep puzdravček vsem in veliko pozitivnih misli!

[spelci]

temo spet odpiram, ker se mi para srce, moram nekomu potožit kako boli, ko ta bolezen spet razjeda atija js pa lahko samo opazujem....
ne vem več kje se me drži glava, ne vem več kaj naj sama s seboj....
sem mislila, da je vsega že konec, pa se je šele začelo...
ko bi kdo vedel kako grozen občutek je ko veš da ima oseba, ki jo imaš najrajš na svetu to prekleto bolezen....jokam in jokam....ker vem da sem nemočna...da ne morem ničesar storiti, kot ga objeti in mu povedati, da ga imam najrajš na svetu...ja spet se je ponovilo oz. se je pojavilo na drugem mestu...sedaj so na vrsti jetra...upam,da katera nikoli ne doživi tega, kar sedaj doživljam js....če gre on...grem js z njim....on je moj svet on je moje vse....

Špelči

[good girl]

špelči!
Ko sem to prebrala mi je šlo na jok, ker vem kako se počutiš.Vem da ni luštno, ko veš da boš izgubil osebo,ki ti je ljubljena.Tudi sama se izgubila očeta in sm včasih,ko se slabe volje pa čeprav je od tega že več kot 10 let,ko ga ni ob meni,se vprašam kako bi blo če bi bil tuki?da ga ne bi doletela ta bolezen.
Ne mislim "pametovat" ti tuki, ker vem da ti je težko...
a pa je kakšna možnost, da bo kdaj ozdravel?

[Poki]

Špelči, tudi moja mami se ravno bori z rakom in jaz imam skozi v mislih, da bo le ona dobro...

[BLUBABY]

Punce; se še jaz pridružujem..Moj oči ima tud raka; pljučnega..Sedaj se uspešno dve leti bori z njim; ampak mu ne morejo nič pomagati, ker je prerazširjen da bi ga lahko operirali..Moj poglavitni problem že od kar vem, da je očka bolan, je to, da se ne zavedam ničesar..Ne vem kakšn človek sem jz, da se lahko o njegovi bolezni pogovarjam "normalno", kot da nič ni..Gledam starejšo sestrico in mami, ki sta popolnoma zasrkbljeni, veliko jočeta, a jaz jih "le"tolažim, da bo vse v redu..Sploh ne morem verjet, da se mojmu očitu lahko kaj naredi in sploh si ne dopustim, da bi razmišljala o tem..Z njim se obnašam, tako kot sem se prej..Zame ni nič drugače ..Neskončno ga imam rada in vseskozi samo upam in upam..Sama sebi sem kot da imam kamen namesto srca, ampak jaz enostavno ne morem verjeti, da je moj oči neizogibno obsojen na smrt..Ne verjamem, da ga ne bo na moji diplomi..ne verjamem, da ne bo plesou z mano očetovski ples na moji poroki..ne verjamem, da mi ne bo polagal ploščič v moji hiški...itd..Najhuje pa je, da se zavedam, da se ne zavedam resnosti situacije ..

[Damyanchyka]

Punce držte se!! Groza me je k to berm,k mam jst tak velik strah pred izgubo in temi boleznimi..člouk ostane brez besed..