Motnja prehranjevanja

[disketa]

Imam problem, ki me spremlja že kar nekaj časa.. recimo 2 leti, 3, mogoče celo 4.. ne spomnim se točno. Začelo pa se je tako, da smo še v osnovni šoli šli na smučanje. In ker imam probleme z vožnjo tisti dan nisem nič jedla.. in si pokvarila želodec. Od takrat imam nenehno občutek, da sem lačna. Včasih kljub ubčutku ne morem ničesar spraviti vase in v celem dnevu pojem naprimer zelo majhno porcijo testenin in malo sadja, včasih pa me prime neka zverinska lakota, da bi kar pojedla vse, kar vidim. Se je že zgodilo, da smo šli kdaj v restavracijo na kosilo, kjer sem se dovolj najedla, čez pol ure pa se je občutek vrnil.. in preprosto morala sem nekaj spraviti vase, čeprav ni šlo, ker je bil želodec že poln. In tako se zgodi, da kakšen dan ne jem skoraj nič, ker preprosto ne morem, potem pa me prime, da bi se samo basala.. in mislim, da nimam motnje kompulzivnega prenajedanja, ker večine simptomov vseeno nimam.. in po teh 3-4 letih takega prehranjevanja je moj ITM še vedno nekje okoli 19,5.. včasih se tudi zgodi, da se prisilim, da ne jem toliko in potem zopet pretiravam in pojem premalo.. tako da ja, v bistvu sploh ne vem več, kdaj gre za pravo lakoto, ko telo res potrebuje hrano.. pri vsem pa je najslabše to, da te motnje ne znam niti dobro opisat.

aja, naj povem še to, da nekih korenitih prehranjevalnih navad ne bi mogla izvesti, zaradi družine ne. pri nas je tako, da večinoma jemo na hitro pripravljeno hrano, mamin fant je sicer kuhar, ampak se mu res ne da kuhat v službi in potem še doma, tako da večinoma jemo kaj cvrtega, golaže in podobno.. :S
in ga niti ne briga za prehrano.. klasični "vse je dobro za drek štukat" tip človeka. oprostite izrazu, ampak tako pač je.
res si želim, da bi bilo drugače, da bi jedli kakovostno hrano, ampak mislim, da bi bili vsaki napori zaman.. kuhati samo zase pa tudi ne morem..

[super freak]

Začelo pa se je tako, da smo še v osnovni šoli šli na smučanje. In ker imam probleme z vožnjo tisti dan nisem nič jedla.. in si pokvarila želodec.

nisem glih dr. ampak ne vem, ce je tole glih mozno, da en dan ne jes in si pokvaris zelodec.

meni se tale tvoj opis bolj zdi kot prenajedanje, ki si ga omenila (ni nujno, da imas pri vsaki bolezni vse simptome).

malo razmisli, ce je vseeno mozno, da gre za prenajedanje in ti zgornja navdba bolj sluzi kot izgovor, ker si je tezko priznati, da imas motnjo hranjena?

kakorkoli ze, jst ti priporocam, da si naredis plan recmo za en teden (potem spet za naslednji teden...)kaj bos jedla - pet, sest malih obrokov na dan in se potem tega drzi ne glede na to ai bos lacna ali ne, in s casoma se bo telo navadilo na normalen ritem prehranjevanja.

kuhati samo zase pa tudi ne morem

zakaj pa ne?

[disketa]

ma fora je v tem, da tisti dan res nisem nič jedla in potem se mi je hrana zaradi razdraženega upirala še naslednji dan in tako se je počasi nabiralo..

glej- če bi bilo res prenajedanje ne razumem, zakaj se v tolikšnem času nisem nič zredila, ker moj metabolizem nima svetlobne hitrosti (veliko potrebo opravljam 1x dnevno). in mogoče sem tudi malo pretiravala pri opisu. saj ni, da bi vsakih 5 minut šla do hladilnika pa si nabasala hrane za 3 normalne obroke.. ponavadi jem zmerno, ampak na vsako uro, uro in pol, največ 3.. in v bistvu niti ne vem več, koliko bi morala pojesti in v kakšnem časovnem razmaku. tisti prejšnji opis pa je bolj posledica trenutnega PMS-ja, ko je normalno, da ima človek večjo željo po hrani, še posebej po sladkem.

kuhati si ne morem, ker se še vedno šolam in prihajam domov okoli treh, štirih, popolnoma izčrpana in sestradana. in verjemi, človek v takšnem stanju nima ravno časa, da si še kuha.. včasih mi je prav hudo, ko pridem domov in na štedilniku vidim pomfri in čevapčiče in se mi toži po brokoliju in cvetači z navadnim krompirjem, kuhanim samo v slani vodi..

glede priznanja motnje pa lahko povem samo to, da če si ne bi bila pripravljena priznati, ne bi iskala pomoči po forumu.

[super freak]

no ocitno so se tvoje tezave od prvega do drugega posta ze resile

[trapa]

tako da ja, v bistvu sploh ne vem več, kdaj gre za pravo lakoto, ko telo res potrebuje hrano.. pri vsem pa je najslabše to, da te motnje ne znam niti dobro opisat.

Ja, imaš motnjo prehranjevanja. Ljudje, ki je nimajo jejo, ko so lačni in samo dokler so siti. Simpl ko pasulj.

ITM, debelost in pridobivanje kg so samo stranski znak motenj. Bulimičarji recimo se kljub prenajedanju ne redijo, ker sproti vse izbruhajo.

[polly-polly]

Hej se je tisti dan, ko ste šli na smučanje kaj takega zgodilo, da je te čustveno recimo prizadelo? Oziramo se je kaj takega zgodilo prej, pred smučanjem?

Kakšna lakota to sploh je? Kako jo občutiš? Zvijanje v želodcu, padec koncetracije, rahla utrujenost, .. .ali kaj drugega?

Ko postaneš lačna, ali so zraven prisotna še kakšna druga čustva? Jeza, žalost, strah? Ali imaš občutek, da ko začneš ``zverinsko´´ jesti, ne moreš nehat dokler ti in slabo? Kako kaj družina in mamim fant? Ali si zadovoljna sama s samo? Kej športaš? Zastavi si takšna in podobna vprašanja in se malo poglobi vas.

Lahko, da je tudi kakšno hormonsko neravnovesje. Super bi bilo, da bi doma družinsko izboljšali prehranjevalne navade. Ne vem polno je stvari, ki so lahko razlog.

Malo se pogovori sama s sabo, razčisti pri sebi, vzemi čas zase, ....Trenutno ti sama sebe najbolj poznaš ... mi težko karkoli pametnega svetujemo. No, pa vseeno, mojo podporo imaš.

[lelija]

:fastfood:

[chiqqa]

tak zanimivo čudn topic..usaj po branju tvojih vrstic..se mi zdi da je neki globljega v vsm skupi.

Drugače, vsak normaln človek ve da se poje recmo 5 mejhnih obrokou na dan, zajtrk pod nujno, malca, kosilo, malca, večerja do 7h in potem ne ješ nič več nič. Tko da nevem kako loh rečš da neveš kok je normalno pojest za en dan.
Aja pa če ješ na 1..1,5..3 ure..je to normalno..ker nej bi s ejedl tm na 3 urce nevem kaj te skrbi

ne kuhanje ker hodš iz šole sestradana..kaj pa jz, k sm na faxu pa sm sama doma al pa pr fantu k ni nobenga..pač jbga..umes neki grickaš pa si delaš zajest in k je zajest..poješ...bid deal.

[polly-polly]

Jaz jo čisto razumem kaj hoče povedat s tem, da ``ne ve več koliko sploh pojesti´´. Pač nima več občutka za lastno telo oz. ne čuti v želodcu, kdaj je sita in kdaj ne. Saj razumsko že veš, koliko obrokov in kakšne porcije - tega se jasno naučiš. Ampak ta občutek, da nehaš ko si sit, da porcije prilagajaš tvoji sitosti, ... to pa se lahko izgubi. Sploh kronični ``dietetičarji´´ (al kako se jim reče), izgubijo občutek za sitost, ker si avtomatično jemlejo dietne porcije, ki jih oblikujejo (količinsko) z razumom in ``na oko´´.

Recimo, večina vitkih žensk bo nehala jesti ko bo začutila, da je sita. Takrat bo imela dovolj. Tisti, ki pa veliko dietirajo pa si bodo vzeli že prej manjšo porcijo ali pa če si bodo ``privoščili´´ , potem bo šla cela precej večja porcija. Eni delajo po občutku sitosti, lastnega telesa, želodčku, ... drugi pa z glavo in razumom.

[nivea9]

Ni mi jasno kako si lahko želodec pokvariš v enem dnevu. Jaz ko sem bila bolna nisem cel teden skoraj nič jedla pa mi zaradai tega želodec še vedno dobro dela.

Skuhaš si pa še zmeraj lahko tudi popoldan. Pri nas vsi hodimo domov po tretji uri, in potem takrat kuhamo.

[lorelaj]

Ni mi jasno kako si lahko želodec pokvariš v enem dnevu. Jaz ko sem bila bolna nisem cel teden skoraj nič jedla pa mi zaradai tega želodec še vedno dobro dela.

Seveda, da ti ni jasno, ker si želodce na tak način sploh ne moreš pokvariti. Vsak od nas je že gotovo preživel dan brez hrane zradi bolezni ali česarkoli podobnega, brez posledic. Kako pa potem ljudje preživijo ob čiščenju telesa, ko po en teden nič ne jejo?

Jaz mislim, da s tvojim želodcem in prebavnim sistemom ni nič narobe, ampak da je problem psihične in ne fizične narave. Pri motnjah prehranjevanja so vedno čustva glasvni razlog za prenajdedanje oz. stradanje. Si komu že povedala, kakšen problem imaš? Staršem? Prijateljem? Kakšnemu sorodniku? Najbrž je to prvi korak h boljšmeu načinu življenja.

[nivea9]

Ni mi jasno kako si lahko želodec pokvariš v enem dnevu. Jaz ko sem bila bolna nisem cel teden skoraj nič jedla pa mi zaradai tega želodec še vedno dobro dela.

Seveda, da ti ni jasno, ker si želodce na tak način sploh ne moreš pokvariti. Vsak od nas je že gotovo preživel dan brez hrane zradi bolezni ali česarkoli podobnega, brez posledic. Kako pa potem ljudje preživijo ob čiščenju telesa, ko po en teden nič ne jejo?

Saj zato pa pravim, da dvomim, da si je pokvarila želodec. Oz je to sploh nemogoče.

[*pocahontas*]

pomoje je pa to sam psiha..

[bonnie taylor]

Živjo! Tudi jaz mam en problem pa nevem če ravno spada pod motnje prehranjevanja. Uglavnem s fantom imava težave že od aprila, zadnje 2 tedna pa je še posebaj napeto med nama.
Skrbi me namreč to da sem v teh dveh tednih prišla iz 56 kg na 52 kg, visoka pa sem 176cm. mate kak nasvet kako naj pridem nazaj na 56 ali več..Včasih kar pozabim jesti ali pa mi hrana sploh ne tekne.

[anettecigarette]

ja temu se pravi kompluzivno prenajedanje in je motnja hranjenja in se zdravi enako kot anoreksija in bulimija.
mogoče bi blo vseen dobr, če bi si sama kuhat začela. tko bi tut vedla točno kok in kakšno hrano vneseš v svoje telo in mogoče bi pomagal.
drugač je pa to resna bolezn in mislm, da bi blo dobr, če bi obiskala zdravnico.
v najslabšem primeru se ti lahko zgodi, da se boš enkrat preveč najedla in ti bo počil želodec. takrt bo pa žal že prepozno za kakršnokoli urgiranje...