Živčnost

[soncnca]

ja, jst sm jo mela. dokaj hudo je blo ene 2 leti nazaj, tko, da od takrt se zdravm, p sm tut na tabletih. dj sm ze cist vredu, tko d bom kamu zaklucla s tableti in pogovori.

sam vsen se mau bojim, d bi jo s5 dobila, glede na to, da podobne tezave sm mela ze pred enimi 8 leti. kle je biu velik pritisk prehod iz osnovne na srednjo šolo.

pred 2letoma pa pritisk iz srednje na faks. p tut ful zaprta oseba sm bla, nism marala hodt vn v druzbo, najrajs sm bla sama. tko, d zdej ful skrbim, d mam cimbolj zapolnen cjt, pa d ne razmisalm o napadih in tko.

[tinca_xyz]

Glede na to, da se zdraviš z antidepresivi predvidevam da imaš ali generalizirano anksiozno motnjo ali panično motnjo (malo me je zmedlo to, da je naslov teme anksioznost in ne panična motnja).

Če si na antidepresivih to verjetno pomeni, da je motnja pri tebi izražena do te mere, da te moti pri vsakdanjem funkcioniranju. V tem primeru je medikamentozno zdravljenje praktično nujno za tvoje normalno funkcioniranje.

Zanima me ali si morda vključena v kakšno obliko psihoterapije? Vedenjsko kognitivna terapija je ena izmed najuspešnejših na področju anksioznih motenj. Pomembno je, da se s svojo motnjo seznaniš, se spoznaš s simptomatiko, da boš napad uspela prepoznati. Drugače pa je osnovno načelo vedenjsko kognitivne terapije, da pacient ostane v sutiaciji ki povzroči panični napad do konca tega napada (ki navadno traja od nekaj minut do maksimalno ene ure) - s tem bo verjetnost za ponovni panični napad v tisti situaciji manjša. Vseeno rabiš terapevtski nadzor in postopne terapevtske naloge, da to na koncu terapije zmoreš.

Mogoče bi bilo bolje, da malo natančneje opredeliš kake težave imaš...katere situacije sprožajo anksioznost...da ti bomo lažje svetovali.

Bi pa priporočala, da pri svojem zdravniku povprašaš za psihoterapijo (če nisi že). Ziher ti bo lažje prebroditi to...poleg tega pa imajo antidepresivi precej nizko uspešnost zdravljenja (uspešni so le v prb. 40%). Vseeno pa na njih ostani, ker lahko vseeno situacijo zelo izboljšajo.

Lp

[tinca_xyz]

Pa samo še eno majhno opombo na komentarje punkie_. Meni se zdi, da je tako gledanje ravno to kar vzdržuje stigme nad duševnimi motnjami, kot je depresija. Problem je ravno v tem, da imajo ljudje neko (napačno) predstavo, da so depresivni ljudje leni...da se jim pač ne da zase pobrigat itd.

Sicer je res, da je sam izraz depresija med najbolj zlorabljenimi v splošni javnosti in se uporablja že za popolnoma normalno občasno občutenje žalosti in potrtosti. Vseeno pa se moramo zavedati, da depresija kot bolezen (če je prisotna v hujši kot v blažji obliki) popolnoma onesposobi človeka. In ne...ne moreš ga ''brcnit'' v rit pa mu povedati naj se zmiga, ker to ni isto žalosti ampak je z razlogom BOLEZEN, isto kot sladkorna bolezen.

Čeprav so antidepresivi med manj uspešnimi zdravili za psihiatrična stanja pa vseeno lahko pomagajo. Le počakati je treba na njihove učinke. Dejstvo je, da več praktično polovica ljudi zdravljenih z nepravilnim antidepresivom zanje in zdravljenje poteka premalo časa. Za orientacijo...akutno zdravljenje po epizodi depresije je 6 do 8 tednov, vzdrževalno po tem pa še 4 do 9 mesecev. V realnosti pa se zdravi absolutno premalo časa, velikokrat tudi bolniki ne upoštevajo terapevtskih nasvetov.

Sem se malo razpisala..ampak se mi zdi da je nezavedanje teh dejstev en velik problem naše družbe, ki na tak način vzdržuje stigmo nad takimi boleznimi.

[minnie.]

motnja pri meni je tako napredovala, da sem bila hospitalizirana. seznanjena sem z načini zdravljenja, najbolj pomagajo pogovori, seveda pa tudi antidepresivi, ki so vsaj meni ZELO izboljšali razpoloženje.

pri meni je najbolj izražena socialna fobija. čeprav sem zelo rada v družbi, so določeni dejavniki vplivali na to, da sem se družbe začela tako izogibati, da dobesedno nisem upala stopit iz hiše. te težave sem skrivala tako dolgo, dokler nisem že nehala hoditi v šolo. to je bila tudi pika na i. sicer sem v bolnico šla pod prisilo, ampak danes sem hvaležna vsem ki so pri tem vztrajali.

na pogovore hodim k psihologu in psihiatru, veliko tudi berem.

sama imam s strani bližnjih veliko podpore, ampak vseeno naša družba ve premalo o teh boleznih in preveč obsoja. res pa je, da najbolj razumeš takrat, ko to doživiš...

[Cant_sleep_tonight]

na katerih antidepresivih pa si?

[minnie.]

zoloft..

[punkie_]

Pa samo še eno majhno opombo na komentarje punkie_. Meni se zdi, da je tako gledanje ravno to kar vzdržuje stigme nad duševnimi motnjami, kot je depresija. Problem je ravno v tem, da imajo ljudje neko (napačno) predstavo, da so depresivni ljudje leni...da se jim pač ne da zase pobrigat itd

nimam jaz nobene napačne predstave, nikjer nisem napisala, da se mi zdijo leni. priznam pa, da nisem preveč strokovno podkovana v tej smeri, da bi znala delati s takimi. in ja, brcnila sem ga v rit in se je zmigal. šla sem z njemu na šent, pa čeprav je cincal, enkrat bi, drugič nebi, jaz pa sem bila vztrajna, ker sem vedla, da to rabi, ker nima tega v sebi. in tam so mu vse razložili in povedali, s čim se ukvarjajo, kam se lahko vključi ipd. in je bil navdušen. no, čez čas je to navdušenje splahnelo in se je začel družiti z lokalnimi đankiji in začel pit. velik sva se pogovarjala in iskala možnosti, ampak na koncu me je vse skupaj utrudilo in sem dvignila belo zastavo. verjetno je nebi, če mi nebi naredil enga drugega sranja, ki pa mu ga ne morem oprostit in se zgovarjat na njegovo psihološko stanje. nikakor pač nisva več prišla skupaj in sem začutila, da je zame in za moje zdravje bolje, da se umaknem.