Bolezen partnerja

[Moa]

Sem iskala, pa te teme nisem našla.

Zanimajo me vaše izkušnje glede bolezni partnerja. Ne gre za prehlad ali gripo, temveč za doživljensko bolezen.

Zgodilo se je namreč, da je partner zbolel za sladkorno boleznijo, kar pomeni dieta do konca življenja. In ker sva bila vajena jest bilokdaj in bilokaj me zelo skrbi zanj. Stojim mu ob strani, in se mi zdi, da je mene to bolj uničilo kot njega samega. Naj povem, da je nasplošno bil zelo izbirčen glede hrane, zdaj ko pa mora omejit količino in vrsto hrane, je še večja kriza. Tudi glede rekreacije vidim problem, ker sva oba blazno "lena".
Vem, da se to lahko z zdravili vse uredi in upam, da se bova čim prej navadila na to. Zdaj pa je za mene to velik šok. Pred njim ne jokam, želim biti močna, a ko sama berem stvari o bolezni in o tem kaj nesme jest (ko vem, da to obožuje) padem v jok. Vglavnem življenje se nama je obrnilo na glavo in treba bo odpret novo poglavje in začeti bolj zdravo živet (vsaj v tem vidim en plus).

Imate kakšne izkušnje?

LP

[trapa]

Si pa zapaničarila glede sladkorne.

Življenje z njo je precej podobno življenju brez nje. Če dečko uspe zalaufat zdrav način življenja obstaja velika verjetnost, da se je znebi. Naj si prebere kaj o Montignacovi dieti.
Skratka: sladkorna je še najmanj kar lahko doleti partnerja.

Glede doživljenjskih bolezni partnerja nimam izkušenj. Tip sicer na eno učko ne vidi, ma to ne povzroča večjih težav.
Mam pa kar nekaj izkušenj z boleznijo v družini, kjer ne moreš kar oditi, ampak se moraš spopasti s problemom in ga dat skozi tako ali drugače.

[*roxy*]

To je pravzaprav še zate dobra iztočnica,da oba začneta zdravo živet...nekateri si želijo,ampak se nikakor ne morejo odločit za zdrav način...

[*purple*]

trapa,sej sladkorna pa tud ni kr tko mačji kašelj.pa tud znebit se je kr tko ne moreš.lahko se znebiš une "pridobljene" če ni genska, sam tud tole je uprašanje.
Moj fotr boleha za sladkorno že neki časa.Sicer majo v družini gensko (po moški strani) sladkorno, ampak so rekli, da je njegova "priobljena", na fazi nezdrave prehrane.Sicer nevem, nikoli nismo jedli tako slabo, da bi pokasiral sladkorno kdo, ampak ker majo to v genih je še težje useskupaj.
zdravniki so povedali po pravici, da neglede na to da je to "pridobljena" sladkorna, obstaja zelo malo možnosti, da ozdravi.zdej ej na dieti, že kakšne dve/tri leta, je us epravilno, ampak rezultat je isti.je športnik, se športa, živi zdravo...Pa ni nč boljš.

jst sicer nimam nekih izkušnej TOK TOK TOK s kšno boleznijo partnerja, ki bi naju zaznamovala za naprej.useeno pa vem, da je težko, ampak bi mu stala ob strani skos in skos.je pač hudo, boli, ampak mislm, da zraven njega jokat in mu tok kazat, če je že njemu tok hudo,ni lih dobro.on potrebuje v tem momentu ramo na katero se bo upru in moraš ostati močna.Mogoče je zdej situacija na začetku mal bolj rkitična, ampak ko se bosta navadla živet s sladkorno, bo šlo.
mi smo tud pr fotru mel sto bojazni, pa usega, pa smo mu stal ob strani, se navadl in zdej pač živimo s sladkorno in se uravnavamo po njej.

[Peterca18]

Moja mama dela v tem "fohu" in pravi, da tudi mladi ljudje s sladkorno lahko živijo čisto normalno in brez zapletov, če le dovolj pozornosti posvečajo zdravi prehrani in gibanju. Tu ne gre za nobeno pretiravanje, ampak samo za zdravo življenje, ki je primerno tudi za nas, ki nimamo sladkorne bolezni. Ob tem se boš še ti navadila živeti zdravo, kar ti bo zelo koristilo - če tega ne boš občutila zdaj, boš pa gotovo čez 30 let, ko ne boš imela prekomerne telesne teže in problemov v srcem kot večina tvojih vrstnic.

Jaz bom pač živela s tipom, ki bo celo življenje imel alergije na vsako drugo stvar, ki jo vidi. Ne rečem, da je lahko, se pa da preživet.

[trapa]

Govorim iz izkušenj. Mati ima že kako leto sladkorno in - razen vbrizgavanja pred obroki - ne vidim, da bi hudo trpela ali živela drugače kot ostali. Lih tolko je' kot prej, lih tolko se giblje in verjamem, da če bi se prijela v roke, bi pošteno izboljšala svoje stanje. Tako pa je boga reva polna bolezni, se smili sama sebi in se prenajeda. Jo imam najraje na svetu samo, če misli tako nadaljevat... evo, me je strah, da bo čez 10 let, niti ne pri 70h nepokretna.

[pepelčica]

Moj je hvalabogu zdrav (tok tok), sm pa jz tista ki je doživljenjsko bolna. Nevem, kaj bi brez mojega srčka. Vedno mi pomaga, kadar težko hodim, vedno se trudi vse nardit namesto mene, samo zadnje čase mu ne dovolim tolko, ker me je prevweč razvadu in hmalu ne bom znala več nič nardit. PŽomembno je, da mu stojiš ob strani in da se trudiš, da se fant nikoli ne počuti nenormalen in drugačen od drugih. Glede prehrane bi blo pa dobro, da ješ tudi ti čim bolj podobno, vsaj ko si z njim. Moj sicer je vse kar hoče, čeprav imam jz "dieto" in je dostikrat fulll težko zdržat, samo nočem, da je zaradi moje bolezni tudi on omejen. Pa še en nasvet...dejta se malo tudi alternative poslužit in ne zaupajta 100% uradni medicini.

[emanuela]

najprej je seveda pohvalno, da ste partnerke ki boste stale fantom ob strani in obratno.verjeli ali ne, en folk se s tem ne more sprijazniti.sama poznam primer, ki je recimo kompliciran in so mnenja deljena:fant se je ponesrečil, od vratu dol je nepokrete.ko je punca to izvedela, ga je pustila po nekaj letni vezi.da poudarim:oba sta blizu 30. tako da ne jemlji sladkorne kot konec sveta, ampak kot stvar, ki bo od zdaj naprej pač del njegovega in posledični tudi tvojega življenja.sladkorni bolniki navsezadnje le niso tako omejeni kot ti zdaj vidiš, ko sta ravno izvedela za vse skupaj itd.

[*roxy*]

Moj je hvalabogu zdrav (tok tok), sm pa jz tista ki je doživljenjsko bolna. Nevem, kaj bi brez mojega srčka. Vedno mi pomaga, kadar težko hodim, vedno se trudi vse nardit namesto mene, samo zadnje čase mu ne dovolim tolko, ker me je prevweč razvadu in hmalu ne bom znala več nič nardit. PŽomembno je, da mu stojiš ob strani in da se trudiš, da se fant nikoli ne počuti nenormalen in drugačen od drugih. Glede prehrane bi blo pa dobro, da ješ tudi ti čim bolj podobno, vsaj ko si z njim. Moj sicer je vse kar hoče, čeprav imam jz "dieto" in je dostikrat fulll težko zdržat, samo nočem, da je zaradi moje bolezni tudi on omejen. Pa še en nasvet...dejta se malo tudi alternative poslužit in ne zaupajta 100% uradni medicini.

Oprosti,kaj ti pa je?

[Zvoncica]

S tem, ko vidi, da je tebi ful hudo, njemu prav nič ne pomagaš...poskusi biti močna, pa reči "bova že kako"

[fun]

Pomojem boš fantu najbolj pomagala tako, da se boš prilagodilanačinu življenja, ki ga bolezen zahteva od njega... Spodbujaj ga pri tem, povej mu, da si mu pripravljena pomagat, in ne paničari pred njim; pa bo vse vredu...
Povej mu da si ga pripravljena poslušat, in da ti lahko brez skrbi pojamra če mu kej ne bo prov itd...

Bo videla, ko se bo on sprijaznil z boleznijo, se boš tudi ti...

Srečno!

[*srčica*]

sladkorno kerga tipa pa ma? verjetno 1? moja mami je zbolela kake 3 leta nazaj in je bla prve pol leta čist druga. napol depresivna, naučit se je mogla full stvari (k jih js sploh ne zastopim), je blo kr težko za njo, za mene pa tut ker je ni blo lahko prenašat. zdej se je pa ufurala, dobila črpalko in je kul.
on bo zdej prisiljen mal spremenit način lajfa, kar je na začetku itak ful težko, ko se bo pa navadu bo pa vse ok. ti ga pa podpiri, pejta se skupi rekrairat, pa ne mu pustit da bi se smilu sammu seb.

[pepelčica]

Moj je hvalabogu zdrav (tok tok), sm pa jz tista ki je doživljenjsko bolna. Nevem, kaj bi brez mojega srčka. Vedno mi pomaga, kadar težko hodim, vedno se trudi vse nardit namesto mene, samo zadnje čase mu ne dovolim tolko, ker me je prevweč razvadu in hmalu ne bom znala več nič nardit. PŽomembno je, da mu stojiš ob strani in da se trudiš, da se fant nikoli ne počuti nenormalen in drugačen od drugih. Glede prehrane bi blo pa dobro, da ješ tudi ti čim bolj podobno, vsaj ko si z njim. Moj sicer je vse kar hoče, čeprav imam jz "dieto" in je dostikrat fulll težko zdržat, samo nočem, da je zaradi moje bolezni tudi on omejen. Pa še en nasvet...dejta se malo tudi alternative poslužit in ne zaupajta 100% uradni medicini.

Oprosti,kaj ti pa je?

Ma sej ni važno..umrla ne bom..vsaj zaradi tega ne Je pa pomembno da ti ostaneš optimist ina da ne kažeš žalosti pred njim, ker pri meni je tako, da če fant reče da bo vse uredu jz vem da bo, če pa fant pokaže strah pred mano pa sm še 100x bolj prestrašena in zaskrbljena.

[tani24]

Moj bratranec je pri 20 letih zbolel z eno hudo boleznijo, ki jo ponavadi dobijo samo zelo stari in je takih primerov kot on samo ene 100 na svetu...sprva je bilo grozno, skoz po bolnicah itd. vsak dan ene 20 različnih tabletov, če jih en dan pozabi vzet lahko umre. Najprej je bila cela družina obupana zdaj so se pa navadil in živi popolnoma normalno, je dokončal šolo (čeprav 3 leta ni mogel hoditi), naredil fax, magisterij, dobil fuuul dobro službo, in letos se bo poročil. Tako da tukaj imaš primer kako lahko življenje teče normalno naprej, samo obupat ne smeš...

[*purple*]

Govorim iz izkušenj. Mati ima že kako leto sladkorno in - razen vbrizgavanja pred obroki - ne vidim, da bi hudo trpela ali živela drugače kot ostali. Lih tolko je' kot prej, lih tolko se giblje in verjamem, da če bi se prijela v roke, bi pošteno izboljšala svoje stanje. Tako pa je boga reva polna bolezni, se smili sama sebi in se prenajeda. Jo imam najraje na svetu samo, če misli tako nadaljevat... evo, me je strah, da bo čez 10 let, niti ne pri 70h nepokretna.

ja ni nujno, da je pri usakmu normalno.Moj fotr je meu ful probleme na začetku.Ful se je slabo počutu, ful se mu je vrtel (na podlagi tega so tud odkril sladkorno) in tud ko je začel tablete jemat ni blo use takoj normalno.pa valda je blo hudo, use neki novo, ne veš kaj je, ne veš kaj bo...
Mogoče si ti uzameš use tko na izy, ampak ni.Ljudje smo različni in različno doživljamo stvari in bolečine.Ni nujno, da nekomu ne more bit nič.
Kolega k ma sladkorno že od rojstva, je skupej padu par ur po tem ko si je pozabu inekcijo dat.In je blo ful bedno, usak tatretji dan smo ga pobiral.Ampak njega ful ni brigal.Nas pa je, že zarad bolezni same, kot zarad tega da bi z glavo km užgou ko bi ga odnesl