Torej, zgodba je sledeča. Pred nekaj tedni smo šli ven s sestro in njenim fantom (zaročencem), s katerim imata otroka in živita zaenkrat še pri nas doma. Pridružil se nam je še en kolega kot ponavadi, a smo drugače prejšnja leta šli kdaj tudi samo mi trije ven - jaz, sestra in njen fant. Vedno smo se razumeli, nikoli ni bilo nobenega namiga z njegove strani, da bi mu bila všeč ali da bi bil neresen in hotel zabluziti (z mano ali katero koli drugo žensko, ki ni moja sestra). Oba sta stara okoli 30, tako da nista več neka "otroka", itak je pa to nekako samoumevno, če imata že sama otroka.
Kakorkoli že, šli smo ven in spili nekaj rund v razmaku 5 ur, nič več in nič manj kot ponavadi, kar je izgledalo tako, da smo bili vsi prisebni in se zavedali kaj smo govorili in počeli. Vmes smo tudi plesali in šli ven na zrak na cigaret, tako da smo še celo pokurili nekaj alkohola. Z gotovostjo lahko trdim, da sestrin fant ni bil pijan, ker sem ga že kdaj prej videla dejansko pijanega, tokrat pa je bil normalno opit.
Ko smo se peljali domov (cca. 15 min vožnje) smo bili kljub temu že vsi malce utrujeni in se je sestra usedla na sovoznikovem sedežu, jaz pa nisem imela izbire in sem zato pač sedla zadaj, prav tako sestrin fant. Med potjo sem zaspala, nakar me je zbudila roka sestrinega fanta med nogami, ki me je božala na tistem mestu. Od strahu sem se hitro odmaknila oz. nisem vedela kako odreagirati in sem v zadregi morala nekaj izustiti, da bi se izognila njegovi roki, ki sem jo v afektu seveda odmaknila in vprašala ali smo že doma. Sestra je odgovorila da še malo, in tako sem se obrnila proti oknu ter upala, da več ne ponovi.
Bila sem pretresena in šokirana glede tega kar se je ravnokar zgodilo, nisem pa pred sestro in kolegom hotela zganjati scene (čeprav zdaj razmišljam da bi lahko, z vso pravico).
Ko smo prispeli domov, sem hitro stekla v kuhinjo in ker je bil oče še pokonci, sem mu v joku razložila kaj se je zgodilo. Razumel me je in rekel, da se bomo drug dan po kosilu pogovorili o vsem skupaj. Potem sem se šla stuširat in umit zobe, nakar je vmes ugasnila luč v kopalnici. Vprašala sem če je sestra zunaj, pa se ni nihče oglasil, tako da sem že sklepala da ne more biti nihče drug kot on. Luč je nazaj prižgal in ta čas čakal zunaj. Ker ga nisem pričakovala ravno pred vrati, saj sem mislila da bo odšel ta čas v sobo in počakal tam, sem se seveda ustrašila, ko sem vstopila iz kopalnice in mu rekla samo odsoten "lahko noč", on pa je hotel oviti roke okoli mojega pasu, a sem se hitro izvlekla, preden bi do tega prišlo in še enkrat glasneje ponovila lahko noč.
Takega ga sploh nisem poznala, pa sva se prej večkrat kdaj srečala na poti na wc v pižamah, a ni kazal nobenega zanimanja zame, kar je logično, saj tudi če bi si bila oba všeč, ne bi imela nič z njim, če je skupaj z mojo sestro. Mene on sploh ne privlači, ni moj tip človeka, kvečjemu mi je prej antipatičen, a sem ga pač vedno tolerirala, ker je sestrin zaročenec, pa tudi po srcu mi je deloval dobra oseba. No, tisto noč sem se od strahu celo zaklenila v sobo! (tega nisem storila vse od časa pubertete, ko sem imela svoje trenutke in bila v svojem svetu)
Drug dan sva z očetom povedala kaj je bilo, vpričo sestre, ki je seveda planila v histeričen jok in mu rekla, naj zgine od hiše, ker ga noče več videti in da rabi nekaj časa zase ter mir pred vsemi nami. On je trdil, da je bil resnično pijan in priznal, da me je prijel za nogo (ne pa da me je tudi božal MED nogami), ker sem baje v ovinku padla nanj (??? sigurno bi sestra videla v avtu če bi me vrglo na njegovo stran) in me je hotel postaviti nazaj na mojo stran. Opravičil se je in razložil, da je taval zvečer po hiši, ker ni našel vrat sobe (še en wtf).

Od takrat je samo tu in tam prišel na obisk zaradi otroka, sta pa s sestro nazaj skupaj - zaradi otroka seveda.


Sestrina odločitev, da se kmalu preseli z njim v stanovanje od njunega kolega, ki je začasno prosto, ker pri nas ne moreta več živeti (tako smo dorekli zaradi te čudne situacije), me je presenetila, saj sem mislila, da premore več samospoštovanja in ima lastno hrbtenico ter pogum skrbeti sama za otroka, kar pa še ne pomeni da bo celo življenje samska (kot se je bala že pred zvezo z njim, zdaj pa še toliko bolj - tipična nesigurnost okoli 30. leta).

Kaj pa pravite ostali? Meni je vse skupaj prav grozno, nisem vedela, da je ta tip pokvarjen v dno duše (meni se to pač ne zdi majhna stvar). Čudno mi je tudi to, da je ona zdaj nazaj z njim in da ne bomo mogli več biti skupaj na kosilu, kjerkoli zunaj, na družinskih dogodkih ipd., ker ga jaz več ne želim videti (to sem povedala vpričo vseh) in si niti ne predstavljam, da bi bil del nas. Starša sta se strinjala, nista pa se vtikovala v njeno odločitev da bo nazaj z njim. Rekla sta samo, da zaradi tega dogodka on več ne more živeti pod našo streho in da lahko gresta na svoje.
Prav zagabil se mi je.

