Kaj narediti iz sebe v življenju?

[Ivona]

Stara bom 20 let in še vedno ne vem kaj me dejansko veseli v življenju, kaj želim početi in da bi bila uspešna na tem področju.
V srednji šoli sem imela kar nekaj ambicij, a vseskozi (že v otroštvu) me je nekako najbolj pritegnila umetnost oz. glasba - sprva sem želela plesati balet, a za to je seveda treba začeti zgodaj in imeti nekaj talenta (nekaj časa sem plesala samo jazz balet, a je šola kar precej stala, zato sem po določenem času nehala, čeprav sem bila pri učiteljici plesa priljubljena, ker sem imela občutek za ples in tudi gibčna sem bila), a me starši pri tem nekako niso podpirali ali gnali naprej. Poslali so me v glasbeno šolo, kjer sem se potem zaljubila v klavir in končala nižjo glasbeno šolo (za kar sem jim še danes hvaležna, ker jim ni bilo škoda denarja za to), a ker v bližini mojega doma ni bilo srednje glasbene šole, doma pa me še niso pustili iti od doma tako zgodaj (v dijaški dom), sem pač šla v srednjo šolo v bližini in ideje oz. dolgoletne želje kaj početi v življenju so se nekako razblinile. Povozil jih je čas in pa seveda tudi to, da sem se premalo trudila v smeri, da bi sama kaj dosegla in šla za svojimi cilji.

Tako sem zdaj na fakulteti, ki me niti malo ne veseli, a se mi je pred vpisom zdel predmetnik kar zanimiv in ne preveč težaven (gledala sem predvsem na to, da ni bilo prisotne matematike ipd. predmetov, ki mi ne ležijo, niti veselijo), žal pa nisem prej nikogar poznala na tem faksu, da bi ga podrobneje povprašala po predmetih, zato sem imela napačno predstavo o vsem skupaj. Čeprav sem v zadnjem letniku srednje šole pretehtala veliko možnosti glede študija, je prevladala moja fakulteta, ker se da kasneje sorazmerno hitro najti zaposlitev, pa tudi starši, ki imajo malo več pojma kot jaz, so se strinjali, da sem se dobro odločila. Zdaj sem na "prelomnici", ko ne vem, ali se mi sploh še splača učiti in narediti izpite za 1. letnik, ali premisliti kaj hočem od življenja in se prepisati kam drugam. Doma me prepričujejo, naj dokončam ta študij in da mi sicer ob morebitnem pavziranju ne mislijo plačevati sobe v Lj, jaz pa sem razdvojena in resnično zmedena.
Zdi se mi, da vsi okoli mene vedo kaj bodo v življenju in jim pot do poklica tudi uspeva. Jaz pa sem razočarana sama nad sabo, ker se počutim totalni odpadnik in zabluženka, čeprav to niti pod razno nisem, ker želim nekaj narediti iz sebe. Zavedam pa se, da samo želeti si nekaj ni dovolj in da moram nekaj spremeniti v tej smeri.

Kako ste se drugi našli v kakšni stvari, ki vas že od nekdaj veseli, ali pa da ste to šele pred študijem ugotovili in spoznali, da je to to? Bojim se, da je zame (glede mojih interesov, ki jih imam) že prepozno, da bi jih začela uresničevati, ker ne moreš po neki x srednji šoli nadaljevati študija recimo na glasbeni akademiji ali študirati ples. Kaj pa drugi menite o tem? Je kdo šel skozi podobne dileme? Pri meni ni problem v lenobi oz. pomanjkanju interesov, le bojim se, da je moj čas za uresničevanje le-teh že mimo.

[nanamiša]

Stara si komaj 20 let..Za nič še ni prepozno! Samo poslušaj svoje želje in delaj v tej smeri, ter ne poslušaj želj staršev! Če tebe nekaj veseli, se trudi da boš do tega prišla pa čeprav ti vsi okoli tebe govorijo da to ni pametno. Tukaj se gre za tebe! Še vedno se lahko prepišeš na drugo fakulteto, če te to ne veseli. Saj se marsikdo prepiše iz ene fakultete v drugo, ker enostavno šele tam spozna da to ni za njega. Verjetno se vsak od nas znajde kdaj v obdobju ko ne ve kaj bi naredil iz sebe in misli da tisto kar dela ni to kar bi si želel. Zato premisli kaj te res veseli in pojdi in se trudi v tej smeri. Ne pusti pa da na tvoje odločitve vplivajo starši.

[zelenica]

Prestara pri 20ih? Sploh ne. Poznam precej ljudi, ki študirajo pri 40ih.
Kar se fakultete tiče sem izbrala tisto, ki me je veselila. Srednjo šolo isto. Službo imam takšno, da me zanima. Še vedno pa ne počnem vsega tistega kar bi rada počela. Že od nekjdaj si žeil peti, a si ne upam in ne vem kako in kam pristopiti. Imam prijateljico, ki poje v zboru, a žal ne pride v poštev, ker bi se morala vsak teden voziti 50km daleč na vaje v eno smer.

[Ivona]

Tudi jaz imam rada petje, vendar že dalj časa nisem pela (doma že, ne pa v zboru, tega je že nekaj let), si pa želim spet priključiti kakšnemu pevskemu zboru. Tudi o tem sem že razmišljala, da bi začela obiskovati ure solo petja in si izšolala glas, a so verjetno cene kar zasoljene, ali pač?

[Legally_blond]

Jaz zase lahko rečem, da mogoče malo krivim starše za to, da me niso bolj spodbujali pri stvareh, ki so me že od majhnih nog veselile, silili pa k stvarem, ki me niso. Moj primer je dost podoben tvojemu. Starši, zlasti mama me je na nek način prisilila, da sem začela obiskovati glasbeno šolo v osnovni šoli, ker so pač tudi drugi od sorodnikov in je želela, da sem tudi jaz glasbeno izšolana. Kasneje sem ji sicer bila in ji še vedno sem hvaležna za to možnost, čeprav bi si sama izbrala še kak instrument zraven (flavto ali pa violino).
Medtem ko moja otroška želja, ki mi še danes kdaj ne da miru, to je balet, ne bo nikoli zares umrla. To je nekaj, kar staršem ne bom nikoli odpustila, ker jima za gš ni bilo škoda denarja, za balet, ki me je veselil (vsaj poskusiti sem ga želela) pa jima je bilo! In prav zavidam tistim, ki že kot mladi vedo, kaj bodo počeli v življenju in so jim starši to omogočali ter jih vzpodbujali.
Jaz te sreče žal nisem imela, sem pa rada poplesovala kot otrok, tudi špagi mi nista bili tuji. Nekako sem imela občutek, da bi se v tem našla, a me je pot zanesla drugam.

[Tamala_mrha]

Ampak a ni tako, da kariera (vsaj tisto najbolj plodno obdobje) balerine cveti tam nekje do 25. leta, kot sem enkrat slišala v enem prispevku, potem pa se spet zamenjajo plesalke in pridejo na sceno mlajše?
Ivona, kar pa se tiče tvojih interesov - mislim, da še sploh ni prepozno. Za kakšne bolj specifične poklice, pri katerih je treba trdo delati že od malih nog, verjetno je prepozno, ampak najbolje, da se sama pozanimaš kako in kaj in spremeniš smer študija dokler še lahko.

[g00fy_qa]

Balet še vedno lahko plešeš, čeprav ne več profesionalno. Vpiši se na kakšen tečaj.
Glede poklica ... bo treba premisliti, kaj te veseli. Tudi jaz sem ugotovila, da se ne vidim v poklicu, za katerega bom izšolana (vsaj v najožji usmeritvi ne), a bom končala ta študij, ker vseeno veliko dobivam od njega. Hkrati pa bom začela še drugo stvar, ki me bolj veseli.
Ne sekiraj se, če ne veš, kaj točno bi rada v življenju. Pomisli, kaj te veseli zdaj in kaj se ti zdi, da bi rada delala čez eno, dve, pet let in sledi temu.

[*SunFlower*]

Kot prvo, brez skrbi, niti slučajno nisi edina, ki pri dvajsetih ne ve, kaj bi sama s sabo - še več, po mojem je večina 20letnikov (razen najbolj ambicioznih) takih.

Kot drugo, ne dovoli, da ti starša usmerjata življenje. Vidim, da se trudiš čim bolj racionalno pristopiti k faksu (izbrala si takega, kjer se da po diplomi najti službo, gledala si na predmetnik, ...), ampak pri takih stvareh, kot je faks, je včasih mogoče bolje izbrati kaj, kar mogoče ni tako 'pametna' in 'prava' izbira, te pa morda zato toliko bolj zanima. Starša ti zdaj morda res grozita s tem, da te ne bosta več podpirala, vendar pa se zna zgoditi, da se bosta omehčala, če jima lepo razložiš, kaj te muči in kako si se odločila (seveda potem, ko odločitev sprejmeš - ne poskusi se z njima pogovoriti, če si še neodločena, ker te znata kar hitro prepričati, da ti gredo same neumnosti po glavi). Če se ne bosta omehčala, pa lahko stvari poskušaš rešiti tudi na grd način (poveš jima, da sta te dolžna vzdrževati, dokler redno študiraš).

Na tvojem mestu bi jaz premislila, kaj me v življenju veseli. Rekla si, da bi morda rada še nadalje šolala svoj glas - lahko se poskusiš vpisati v glasbeno šolo (solo petje) ali pa preveriš, če v okolici kdo ponuja poceni ure (ne vem, od kje si, ampak mogoče ti lahko dam kaj nasvetov, kje bi kaj takega bilo v Ljubljani). Če ti ne uspe najti ničesar za tvoj žep, se še vedno lahko priključiš pevskemu zboru. Vpiši se na plesni tečaj baleta. Skratka, mislim, da ti bo že to pomagalo, da se boš bolje počutila in se ne boš več počutila, kot da v življenju nič pametnega ne počneš.

Kar se pa tiče fakultete, zdaj je ravno čas vpisov. Sposodi si 'vpis 2010', to je kot neka brošura, ki jo dobijo maturantje v času vpisa na fakulteto, in jo preglej v celoti. Označi si tiste smeri, ki se ti zdijo najbolj zanimive. Pozanimaj se naokrog po forumih, kakšen je kaj študij, poglej si predmetnik, nato pa dobro premisli, kaj ti je najbolj všeč. Ne oziraj se na želje staršev, ampak na svoje želje. Naj te ne skrbi menjava študija, ker še zdaleč nisi edina, ki je v prvem letniku ugotovila, da je izbrana smer niti najmanj ne zanima. Imam znanca, ki je vpisal ekonomijo, saj so starši močno pritiskali nanj. Hitro je ugotovil, da ga stvar ne zanima; prepisal se je na filozofijo in lani uspešno diplomiral Starši so najprej sicer malo postrani gledali, ko so pa videli, da ima dobre ocene (medtem ko je na ekonomiji uspel narediti en cel izpit), so pa kar hitro popustili.

Vso srečo

[Ivona]

Hvala za mnenja, mi je kar malo lažje, ko vidim, da nisem edina izgubljena duša, ki se še išče. Par dni že brskam za drugimi faksi, je pa tako, da imam malo manj izbire, ker sem v 4. letniku poleg poklicne mature naredila še 5. predmet (psihologijo), s čimer pa ne morem priti na kateri koli faks, razen če bi še enkrat šla na srednjo šolo delat kateri drug predmet. Sicer me kakšna medicina ipd. fakultete, ki zahtevajo točno določene predmete oz. narejeno splošno maturo, ne zanimajo, je pa tako, da sem za določene smeri že malo pozna (tudi sama nase sem jezna, čeprav v bistvu pri 15 še nisem mogla vedeti, ali je glasba res tisto, kar bi nadaljevala v srednji šoli in kasneje študirala). Taglavno oviro pa so žal odigrali starši, ko me niso želeli poslati na šolanje od doma, zato se je tam moje uresničevanje želja ustavilo.

Za hobi verjetno ne bo tak problem uresničiti kaj od tega, česar nisem mogla uresničiti poklicno, v smeri študija pa bom poskušala najti nekaj, kar me zanima, četudi bo vmes moralo preteči nekaj vode, da se bom dokončno našla v nečem.

*SunFlower* - več ali manj sem v Lj, ker tu živim, tako da bi mi kakršna koli informacija v zvezi z zasebnimi urami petja prišla prav. Tako za hobi, če že ne vsaj drugega, ker namreč zelo rada pojem, a zadnjih par let nisem več pilila svojega glasu, ker nekako ni bilo priložnosti.

[Jochie]

ter ne poslušaj želj staršev!

boš njen financminister???

Že od nekjdaj si žeil peti, a si ne upam in ne vem kako in kam pristopiti.

Slovenija ima talent! pa še tvoja življenjsko zgodbo boš lahko delila na predstavitvi!

[Ivona]

Ne vem kaj je sicer ona mislila, ampak jaz sem mislila na petje v izobraževalni smeri - za dušo, torej poleg študija.

[positive vibration]

Rada bi ti svetovala, pa ti ne znam, ker sem tudi jaz eno tako izgubljeno dete.

Edino, kaj ti lahko rečem je to: če si v prvem letniku ugotovila, da ta faks pa res ni zate, se prepiši Nč čakat, hitro srečko kupit, hehe Ne resno, lahko greš delat splošno maturo, če bi te veselila fakulteta, ki to zahteva. Poskusi ne pavzirat, da se staršem res do konca ne zameriš (sklepam po svojih starših). Ali pa si vzami eno leto pavze in ga izkoristi res za sebe, svoje izpopolnjevanje in spoznavanje same sebe. Verjetno boš morala delat poleg, ker te starši ne bojo financirali, če so bolj trd oreh.
Jaz sem si dokončno priznala, da sn vsekala mimo pri faksu, ko sem že na tričert tretjega letnika zahtevne fakultete. Tk da...jz bom dokončala. Pa se bom morda po diplomi zaporedno (al kk je pač to) vpisala na željen faks, če bo moja želja še vedno tk močna.
Če bi bla pa še enkrat prvi letnik in bi takrat ugotovila, da to ni zame, bi pa nehala, iskreno.

[nanamiša]

boš njen financminister???

In kaj hočeš sedaj s tem povedati?

Sem jasno napisala tko da ni potrebe po

[emanuela]

S tem je po mojem mnenju hotel povedati, da vsako leto, ki ga človek zabušava, vsak letnik, ki ga pade, se prepiše pomeni, da starši plačujejo ta čas stroške, ki pač jih za brezveze(glede na to da otrok ne ve kaj bi sam s sabo, skače sem in tja, pavzira).In normalno da nekaj besede imajo, sploh če se npr otrok odloči za študij izven svojega kraja, kar pa ne nanese tako malo denarja mesečno, kaj šele če računamo v letih.

[nanamiša]

Ampak "naloga" staršev je otroka spodbujajo pri tem kar si on želi ne da hočejo da otrok doseže njihove sanje.

Šola je zadnja stvar, kjer imajo starši besedo, ker to se tiče le tebe in ti boš v življenju počel tisto za kar si se šolal in ne tvoji starši.