Rak

[spelci]

mislim, da že vse veste o kateri bolezni govorim, to je rak, ki je lahko različnih oblik na različnih delih telesa...ja zadnje čase berem veliko tega, saj je ta zlobna bolezen doletela mojega atija in želela sem nekomu povedati, kaj me teži, ker že preveč dolgo to tiščim v sebi...

začelo se je tako...
moja starša sta ločena že od mojega 4 leta, zato sem na svojega atija zelo navezana in pri nama je normalno, da se čujema tudi do 4x na dan pa še kakšen sms. in se je med nama vnel majhen prepirček oz. bolj z moje strani, ker me njegova žena že od začetka naprej ne mara, ker ji je povedal, da mu bom js vedno na prvem mestu, seveda poleg sedaj moje 3 leta stare sestrice. insem začela spet neki glede tega težit. mislim, da se je prvič zgodilo da se 2 dni nisma slišala, ker nisem hotela popustiti in sem bla jezna, nato pip, pip-sms, na njem slika kako ati leži v bolnici-niti se mi ni sanjalo kaj se dogaja-v tistem trenutku sem ga samo poklicala in jokala kaj je narobe, ker sem imela slabo vest kako sem lahko bila tako trmasta.

pove mi da ni nič js panik kot vedno ko gre zanj se oblečem in gremo proti MB v bolnico, pove mi da mu iz nosa teče kri in hkrati gnoj in ker na koroškem nimamo otolarinologa je moral v MB, pravi da samo teče kot noro, ne morajo mu izčrpat in nič pomagat-se pravi ko priteče teče samo od sebe, ne gre se usmrkat in nič. 3 tedne leži v bolnici in čaka na preiskave, saj same veste kako so te čakalne dobe...

le nekaj dobrega je bilo v treh tednih, pač ati ne bi bil ati če ne bi sitnaru, da hoče it za viken domov in je res izsilu, ker je pač dobesedno tahaniral tam in čakal na CT. mi reče da gre v torek po tem vikendu končno na CT pol pa pride domov...

uu to je bila moja največja želja, komaj sem čakala da pride, da ga stisnem, polupčkam in mu povem da ga imam najrajš na svetu...

čakanje na izvide me je ubijalo..

in ko pridejo me pokliče takoj...

diagnoza-rak po celotni levi strani glave...

v tistem trenutku se mi je sesu svet, tisti občutek v srcu ni bil še nikoli bolj boleč kot takrat...

jokala sem kot nora, on pa kot vedno je obračal na šalo vse skupaj-kaj češ tak je in takega ga imam rada...NAJRAJŠ NA SVETU GA IMAM!!!!

a tu je bila tudi delno dobra novica, še je bil čas da ga operirajo in mu sčistijo gnoj in odstranijo raka, imela sem upanje da bo lahko kmalu vsega konec, potem se pogovarjam z njegovo ženo in mi pove, da ni vse tako lepo kot zgleda-očitno mi je hotel stvar povedati najbolj blago kot je lahko...

sledi še najhujše...tega se ne da ozdravit, lahko se ponovi le vprašanje časa je,spet se mi je podrl svet na koščke...

srečna sem lahko samo, da se zavedam kako zlatega očeta imam in da brez njega ne bi bila to kar sem, da se zaveda kaj mi pomeni, da si vzame čas zame in da si želim da bi bil trden in optimističen in vztrajen glede vsega-že samo zaradi naju....

upam,da katera ne doživlja tega in da ji bo življenje prizaneslo..

imejte se radi, ne prelagajte na jutri kaj lahko storite oz. rečete danes, kajti jutri bo mogoče prepozno...in to je moj največji strah...

Lp Špelči

[ANGELgirl]

Spelci jaz sem ravno to dobro preživela. Sicer je bil od moje mami bratranc, tako da nimam toliko vpletenih čustev kakor ti.

Verjamem da te je ta novica sesula. Ampal dobra novica raka je, da se prej lahko pripravi. Tudi ti mu lahko prej poveš, da ga imaš rada in da ga boš pogrešala. Predstavljaj si,da bi ga zbil avto takoj po vajinem prepiru. Takrat bi ti obžalovala in bi mislila. da ne ve kaj ti pomeni. Tako boš pa lahko mu vse povedala, lahko se boš primerno poslovila in boš vedela, da je odšel z nasmehom, saj ima hčerko ki ga ima rada.

Vseeno upam, da se bo pozdravil in ti bo dokazal, da so vse tvoje skrbi zaman..

[urszika]

Dva dni nazaj je umrl od svakinje oče.. začelo se je menda par let nazaj z rakom na ledvicah, potem se je pa ponovilo.. Na začetku tega leta tumor na hrbtenici, po operaciji ni več shodil.
Prizadelo je tudi mene, pa sm človeka videla manj kot desetkrat. Imel je vsaj polno življenje, sicer je garal ampak zadnje čase sta z ženo hodila okol po potovanjih in se fino mela pred boleznijo. Bil je pa čisto premlad da bi umrl, malo čez 50 let

Sicer ne morem vedet kako se počutiš čeprav mi je umrl od raka (oziroma kombinacije s starostjo) tudi dedek pred leti.. Upam, da boš mela z očetom še veliko lepih trenutkov. Glede na to, da ga bodo operirali (?) upam, da bo še dolgo zdrav.. da se mu ne bo ponovilo.
Se zavedam, da ti dajo take stvari povsem drugačno perspektivo. Sploh ko se to zgodi našim staršem - se mi zdi, da se vsem zdijo tako neuničljivi.. Jaz se bojim za svojega očeta zaradi cigaret

Tudi jaz upam, da se bo tvoj očka pozdravil.

[Damyanchyka]

Spelci..želim ti use dobro, da se tvojmu atiju izteče tko kukr treba..

Ob takih zgodbah se vedno zamislm..ne vem kje je pravica za use te bolezni..ne morm si niti predstavlat da bi zgubila bližnjega..zagotovo je to težko..niti ne prvoščem nobenmu..ne vem ostanem brez besed..res pa iz srca želim da bi se usakmu izteklo use dobro..

[*purple*]

pri čem takem mi zares zmanjka besed in niti ne vem kaj naj napišem..

zaželela ti bom, čimveč upanja in čimveč možnosti ozdravitve za tvojega atija in še naprej ga imej rada tako kot si ga imela do zdaj. :bussi:

[Vermilion]

to sm jst tud doživela, moj ati je umru za tumorjem na možganih, je bla neozdravljiva oblika

[jagodka85]

to sm jst tud doživela, moj ati je umru za tumorjem na možganih, je bla neozdravljiva oblika

ojoj Sožalje :bussi:

Spelči, jst na srečo še nism na tem. Tud z očetom nimam takih odnosov, kot jih mata vidva, ampak ja, seveda ga mam rada. In sm potihem v sobi jokala cel mesec, ko je bil v bolnici na začetku tega leta. Blo mi je hudo, ker so rekl, da če bi bil še en dan doma in ne bi šu k zdravniku, bi ga zgubil. Kk nj mi pol ne bi blo hudo? Vem, da to ni povezano z rakom, ampak vem vsaj mal, kk ti je.
Jst ti/vama resnično želim, da bosta mela res še veliko lepih trenutkov skup, bod močna, že zarad njega, ker mu tud vrjetno ni lahko. Ma pa srečo, da ma tako hči, kot si ti.

[laram]

Sama na srečo nimam takšnih izkušenj (tok, tok, tok) ...
Zato pa tebi, tvojemu očetu želim vsevsevsenajboljše in stiskam pesti, da bo vse vredu; pa veliko optimizma ... bodi njegov sonček in mu polepšaj vsak dan. :bussi:

[*__taMala__*]

OMG ...

[polly-polly]

Spelči, joj ta zgodbica ti res da misliti, ...

No jaz mam eno malo drugačno izkušnjo. Pač zvedla sem pred kaksnim letom, da je imela ena prijateljica raka oz. tumor. Sicer so jo operirali in ji ga odstranili, samo vem, da je še zdaj poleti hodila na kemoterapije in zdravljenje. In to pri 21 letih. No v glavnem kar me je najboj presunilo je to koliko pozitivine energije in dobre volje premore navkljub temu. V njeni družbi res uživam, ker se zmeraj heca, smeji, ... pravzaprav se ne pomiljuje, ampak dejansko izkorišča in uživa življenje. In prav zaradi tega pozitivnega odnosa življenja me je tko navdihnila.
Potem pa pogledaš nas, ki nam v primerjavi s tem nič ni, pa smo včasih tako zafrustrirani in sesamo smilimo sami sebi, ...

[punchka]

o groza ob takih zgodbah se zaveš, kako kratko je v resnici življenje in kako malo časa, ki ga lahko preživimo z ljubljenimi, imamo na razpolago

spelci, ne izgubi upanja, bodi močna zase in za očeta, ki te najbolj potrebuje. resnično upam, da se bo kljub vsemu dobro izteklo, zate, zanj in za njegovo novo družino. srečno!

[sAdie]

to sm jst tud doživela, moj ati je umru za tumorjem na možganih, je bla neozdravljiva oblika

sozalje...

to sem dozivela tudi jaz...vendar je bila to moja teta, takorekoc moja druga mama. Zbolela je pri 36-ih, umrla pri 45-ih in letos mineva ze 5 leto odkar je ni vec...pa se se kr nisem sprijaznila s tem. Borili smo se zelo dolgo, ampak zal nam ni uspelo.Takrat je bil to drugi primer v Sloveniji z diagnozo tumorja na mozganih, zdaj pa jih umira vedno vec - ne morm verjet, da je svet tako krut.

spelci, bodi mocna - vem, da ti je tezko in take rane se ne zacelijo nikoli. Vzami to, kot del zivljenja - bodi srecna in se spominjaj le lepih trenutkov, verjamem, da jih je veliko in teh ti ne bo mogel nihce vzet.
Dokler pa se kaj ne "zgodi" mu stoj ob strani...vem, da to cloveku najvec pomeni, ze ce sedis zraven njega. Zelim ti vso sreco in cim manj bolecin...tako tezko to pisem...
:bussi:

[rdeče vrtnice]

ojej. še mene je stisnilo pri srcu. že ko sem odpirala to temo sm si rekla to je pa zogotovo rak.
sicer jaz tega še pri nikomur nisem doživela tko v žlahti in moram res potrkat. vem pa kako je bilo ko je soeda imela raka. tam je bilo še hujše ker je bilo pa res že zelo prepozno. in take stvari mene res zelo stinsnejo pri srcu, ker skoraj ne vrjamem kaj se res drugim dogaja in sem res lahko srečna.
jaz ti želim najboljše, ker razumem kako je ko imaš nekoga tako rad in da je potem tako. ker sama tudi vem, stara mama mi je že velikokrat rekla da ker je taka boga da misli da je rak. samo rekla mi je to pa sem že mislila da me bo lih vrglo in pa da mi bo srcu vrgla iz telesa.
veliko sreče, tebi in tvojmu atiju!!!

[ženska]

Moje iskreno sožalje ...

Sama sem izgubila atija pred tremi leti in pol in se še kar ne morem sprijazniti. Vedno, ko se spomnim na to, mi gre na jok. Res si želim, da bi bil ob meni, ko sem maturirala, opravila vozniški izpit, diplomirala itd. Večkrat prosim, naj mi da kakšno znamenje, da bom vedela, da je z menoj. Takih stvari se ne da nikoli pozabiti, najbrž se nekoč sprijazniš, ampak bolečina ostaja.

[Vessy]

Sama sem izgubila ateja zaradi tumorja v glavi. Vem, da je to nekaj najhujšega kar se lahko zgodi človeku, da izgubi tako ljubljeno osebo. Kot prvo bi ti rekla bodite optimistični in ne obupat. Glede na to, da ga še bodo operirali (oz. ga so) še je upanja. Najhujše je ko zdravniki rečejo, da ni več upanja in da ne morejo naredit več nič. Sama si ugotovla kako je pomembno povedat osebi, da jo maš rada in to tudi stori. Izkoristite vsako skupno uro in si povejte kolko se mate radi.
Zelo kruto je gledat kako pogosta je ta bolezen in koliko mladih ljudi umre zaradi nje.
Želim, da se bo pri vas vse dobro izšlo in da boš imela svojega atija še dolgo ob sebi! Vso srečo!