Poporodna depresija

[Marcela123]

Pišem v imenu prijateljice oz. za prijateljico in njeno stanje, ker mi ni vseeno zanjo, rada bi ji pomagala.

problem je takšen, prijateljica je mlada, pod 25 let, doma ima dojenčka z katerim je cele dneve sama, njen moški dela večino dneva, ko pride domov pa bolj ali manj od utrujenosti zaspi. Tako da praktično nima nikogar s komer bi se lahko v trenutku negotovostii, trenutku ko rabi nekoga komu pzaupala. Že po naravi je takšna da vidi stvari bolj temne kot svetle. Se vidimo, vendar nismo iz istih krajev, prav tako ima vsak svoje obveeznosti, zato se vidimo bolj poredko. Če pa že, se mi zdi da se ne zna prostiti, že pred otročkom se ni, kosem, smo jo z kolegico vabile ven, na pjačo, v kino da smo malo same pozabimo na vse, ji ponavadi ni bilo za iti, kljub temu da govori da z njenim nikamor ne greta. Njen je že pri 30 letih, zaposlen, resen imata skupno bivališče, kjer pa se ne razume najbolje, prav tako ne doma pri njenih - ni neke skupne komunikacije. malo se sekira zaradi faksa ki ga ni naredila, ker je imela otročka in ker je skoz sama in pravi da je na tabletah za živce. Pravim ji da se lahko dobimo popoldan ko končam z delom pa gremo z otročkom v park, naj pokliče ko bo za...do danes še ni poklicala. Od druge koolegice pa sem slišala da je z njo kr hudo... Kaj naj sama naredi zase, kaj se dogaja z človekom ki ima poporodno depresijo...?

Še nekaj imela je rojstni dan, zanjo sem kupila čudovito orhidejo v okrasnem lončku, videle se nismo že tako dolgo da bom rožo kar obdržala saj je že precej razcvetela - kaj ji naj podarim v pozornost da jo bo malo osrečilo?

[kamis]

jah,tkole ti bom rekla.Poporodna depresija je ponavad tko da je bolš da sploh nisi zraven dojenčka.Po tvojem pisanju se mi bl zdi da ni srečna sama s sabo in svojem življenem ne dojenčkom.Saj to je nekak razumljivo če je po cele dneve sama.Mogoče bi jo pa lahko ti presentla enkrat z nenapovedanim obiskom.

[red*cherry]

Mislim, da se je znašla v velikem strahu ali bo to zmogla. Partner ji ni v oporo, doma ima neko bitje, ki ga je treba gor držat nadaljnih 20 let, ob vsem tem razmišlja, da ni naredila faksa in ne vidi nobene pozitivne stvari. Bolj razmišlja o negativnih stvareh, bolj tone. Vsaka negativna stvar prinese novo. Če je taka že po naravi, kot praviš, je še hujš. Če se zdravi s tabletami, hodi najbrž tudi na kakšne pogovore s psihiatrom (če ne, ji to svetuj). Po mojem mnenju bi ji bil v največjo oporo njen partner, ki bi jo moral spodbujati, si vzet očetovski dopust, ki mu pripada, morda z njo hodil na pogovore k zdravniku... Kar se pa tiče tebe, pa ji bodi v oporo. Pri takih ljudeh z depresijo je značilno to, da si želijo družbe, si želijo, da bi jih kdo spravil iz tega, da bi šla na sprehod, itd...ampak po drugi strani jim je pa to v veliko breme, ne da se jim, sami ne vejo, kaj bi sami s sabo, so brez energije. Zato te tud ne bo poklicala, ker že tako in tako vidi vse stvari temne, pa preveč razmišlja o tem mogoče, zakaj bi šla ti z njo, a se ti smili, itak jo ne razumeš, se ji ne da itd... Zato ti predlagam tako kot kamis, da jo ti enkrat pokliči, vprašaj kako je, kako otroček, če ma čas za sprehod, lahko se najaviš tudi za obisk, mogoče ji kupi kakšno malenkost za otročka, ko se vidite, ko pa boste na sprehodu, ji iskreno povej, da velikrat misliš nanjo, da ti lahko zaupa, če ma kakšne probleme (ampak glej da ne trobiš potem okoli),... Verjemi, da bo vesela, če ne bo naredila nekega velikega koraka v pozitivno smer, bo o tem mogoče vsaj začela razmišljat. Še vedno pa mislim, da bi za njeno dobro največji korak moral narediti njen partner.

[PeggySue*]

Stoj ji ob strani,kakor si ji do sedaj,poskusi biti čim več z njo,hodi z njo na sprehode,veliko se pogovarjajta(seveda po tvojih zmožnostih,razumem,da imaš tudi sama obveznosti)
Za rojstni dan ji kupi uro sprostilne masaže,tako,da bo vsaj tisti čas imela samo zase.

[kajira]

meni se tudi ne zdi to poporodna depresija. moja mami je bila na istem (imam 15 mesecev starega bratca). moža nikoli doma, ves čas sama z otrokom, nobenih prijateljic itd. postala je zelo osamljena in žalostna, pretirano materinska, tudi name se je preveč navezala, ker sem bila njena edina zaupnica (problemi z zakonom in zdravjem). se mi zdi zelo pomembno, da ima prijateljice, ki se jim lahko zaupa, jo lahko zvlečejo ven, da se malo sprosti ...

[Amandine]

Mislim, da se je znašla v velikem strahu ali bo to zmogla. Partner ji ni v oporo, doma ima neko bitje, ki ga je treba gor držat nadaljnih 20 let, ob vsem tem razmišlja, da ni naredila faksa in ne vidi nobene pozitivne stvari. Bolj razmišlja o negativnih stvareh, bolj tone. Vsaka negativna stvar prinese novo. Če je taka že po naravi, kot praviš, je še hujš. Če se zdravi s tabletami, hodi najbrž tudi na kakšne pogovore s psihiatrom (če ne, ji to svetuj). Po mojem mnenju bi ji bil v največjo oporo njen partner, ki bi jo moral spodbujati, si vzet očetovski dopust, ki mu pripada, morda z njo hodil na pogovore k zdravniku... Kar se pa tiče tebe, pa ji bodi v oporo. Pri takih ljudeh z depresijo je značilno to, da si želijo družbe, si želijo, da bi jih kdo spravil iz tega, da bi šla na sprehod, itd...ampak po drugi strani jim je pa to v veliko breme, ne da se jim, sami ne vejo, kaj bi sami s sabo, so brez energije. Zato te tud ne bo poklicala, ker že tako in tako vidi vse stvari temne, pa preveč razmišlja o tem mogoče, zakaj bi šla ti z njo, a se ti smili, itak jo ne razumeš, se ji ne da itd... Zato ti predlagam tako kot kamis, da jo ti enkrat pokliči, vprašaj kako je, kako otroček, če ma čas za sprehod, lahko se najaviš tudi za obisk, mogoče ji kupi kakšno malenkost za otročka, ko se vidite, ko pa boste na sprehodu, ji iskreno povej, da velikrat misliš nanjo, da ti lahko zaupa, če ma kakšne probleme (ampak glej da ne trobiš potem okoli),... Verjemi, da bo vesela, če ne bo naredila nekega velikega koraka v pozitivno smer, bo o tem mogoče vsaj začela razmišljat. Še vedno pa mislim, da bi za njeno dobro največji korak moral narediti njen partner.

se mi zdi tole kar za podpisat.
poznaš mogoče njenega partnerja?ali koga, ki mu je blizu, da bi se še s te strani probalo kaj naredit-pa ne idealnega moža,ampak vsaj en mali stebriček opore.

[punkie_]

pomagaš ji lahko tudi tako, da ju oba z možem odpelješ do kakega družinskega terapevta ali zakonskega svetovalca. seveda so prijatelji pomembni, ampak kaka strokovna pomoč tudi ni odveč v takih primerih. ker ni problem samo v njej in njeni depresiji, ampak težave izvirajo verjetno iz njenega odnosa s partnerjem.

[galathea]

pomagaš ji lahko tudi tako, da ju oba z možem odpelješ do kakega družinskega terapevta ali zakonskega svetovalca. seveda so prijatelji pomembni, ampak kaka strokovna pomoč tudi ni odveč v takih primerih. ker ni problem samo v njej in njeni depresiji, ampak težave izvirajo verjetno iz njenega odnosa s partnerjem.

V teoriji ja, v praksi težko. Žal smo slovenci glede tega še ful zavrti in vidimo obisk pri terapevtu kot zadnjo možnost. Če njen dela cele dneve, je tudi malo verjetno da si bo vzel čas za to. Pa ne da ga zagovarjam, ampak preživljati družino v današnjih časih in ob tej draginji ni lahko. Glede depresije težko kaj rečem, nimam izkušenj. Verjetno bi pa pomagalo, če bi k njej prišla kakšna prijateljica, ki ima ravno tako malega dojenčka in ji malo pomagala z nasveti. Včasih rabiš samo eno spodbudno besedo, da nehaš tavat v temi in megli svojih domnev.

[red*cherry]

Včasih rabiš samo eno spodbudno besedo, da nehaš tavat v temi in megli svojih domnev.

Glede na to, da jemlje tablete, je najbrž v depresiji in spodbudna beseda tukaj ne pomaga! Problem je velik bolj kompleksen.

[klea_zvezdica]

Kaj pa če ji predlagaš da bi skupaj hodili na kakšno jogo, aerobiko, telovadbo, sprehode, bralne klube, plavanje... Mogoče pa samo potrebuje neko sprostitev, čas zase, stran od stanovanja, otroka, moža. Pa pač eno prijatelco sabo, da se ji mau zaupa.


Otročka naj pa babici merkata.
(Pomoje je problem v možu.)

[Amandine]

čas stran od otroka....mogoče bi spodbudil to tudi fotra,da bi se malo bolj ukvarjal z nim.če bi ona zahtevala čas le zase in ne bi bilo kakih babic v igri.bi pač bil primoran on čas preživet z njim.

[punkie_]

ja ključen problem je tuki v odnosu med tema dvema. in to morta uredit sama med sabo, nobena tolažba ne bo pomagala, če ona nima tapravga odnosa z možem. in ja, ni lahko imeti družine, zato pa jo bom jst mela ko bom mela primerne finance, ne pa da bom garala cele dneve, pa moj mož tudi, da bova lahko preživela otroka. raj nimam otroka pa uživam lajf pa preživljam čas s partnerjem in prijatelji. ne vem zakaj, ampak zgleda da je moderno met otroke, tud če nimaš sredstev zanj. js pač ne mislm cele dneve garat d bom loh preživljala družino. v tem primeru je raj nimam, poskrbim samo zase in se imam lepo. le zakaj pa živimo? da se bomo mučili pa sekirali pa delali kot živina? hvala lepa pa tak lajf