Smrt bližnjega

[Manja]

[Manja]

Am...no...to temo sem nardila,ker bi res rabla nasvet,pa mislim da pod nobeno drugo ne spada.

Pred nekaj meseci je moja prijateljica naredila samomor,brez da bi bla kakšna slutnja o tem,da je z njo kaj narobe.Na začetku nisem mela težav s sprejemanjem njene smrti,nisem niti pretirano trpela.Zdaj pa kar naprej mislim na njo,ne da mi miru.Vsak dan se spominja na trenutke,ki sma jih preživili skupaj,njenega smeha...včasih se mi zdi,da se mi že od vsega meša,pa ne vem kaj naj naredim.Je to sploh normalno....Zakaj zdaj,pa ne takrat ko se je to zgodilo?
Upam,da bo kdo našel ogovor

[Sherry]

hm, pomoje je šele zdej za tabo to prišlo...sploh dejstvo da je ni več.
sta si bili zelo blizu drugače?
ker prvi šok bi verjetno lahko povzročil to, da enostavno nisi dojela da je ni in posledično tud trpela nisi.
in zdej k si pač živela naprej si začela počasi dojemat kako jo pogrešaš.
različne stvari te spominjajo nanjo, na stvari ki sta jih skupej doživele...

[Tigi]

Poskušaj živeti naprej kot si sedaj...le da je sedaj v mislih s teboj...nesmeš se zapustiti in si dopustiti, da te ubije to...bodi močna...itak nisi mogla nič narediti, če ni kazala znakov da je z njo kaj narobe... :bussi:

[kamis]

ja prišlo je za tabo,ker ni tam kjer bi mogla biti.Najbrž takrat ko je umrla nisi glih sprijaznila z dejstvom d aje ni več,najbrž si imela v podzavesti da ni šla,da je še zmeraj nekje.Sedaj pa vidiš da je ni,da te ne pokliče,da nista skupaj zunaj in tko naprej...
*pa moje sožalje ob izgubi kolegice*
sej boš prebolela,samo pozabila pa je ne boš nikoli.

[Angel girl]

Izguba bližnje osebe je težek in čuden proces. Kot si že sama ugotovila so se zdej tvoji občutki spremenili in drugače čutiš kot si takrat, ko se je to dejansko zgodilo. Čas dela svoje, prvi šok je mimo, zdj je na vrsti tisto razmišljanje in spominjanje vsega kar sta imeli.
Ne bodi preveč žalostna, spominjaj se je v vsem lepem, jokaj ko moraš in ne skrivaj čustev. Boš vidla da bo čas zacelil te rane, ki so zdele še kako sveže. Ko se nam kaj tazga zgodi enostavno mislimo da ne bo drugače. Potem pa se ta pregovor izkaže za resnično pravega.

[LoLLypoop=))]

Manja, moja zgodba je enaka....moja best best best kolegica...kak mesec pred njeno smrtjo sve se nek spričkale (kar še danes zeeeeeeelo obžalujem)...konc pouka...starši jo pridejo iskat....se vsi med sabo pozdravimo,se vidimo jutri...

čez nekej ur zazvoni telefon...kliče prijateljica...mi pove kaj se je zgodilo....ŠOK...wtf?? nism mogla verjet...nism mogla dojet...toliko pogovorov sve dale šez...toliko o samomorih...vsakič ko je bila v stiski,sm ji pomagala....vsakič sm jo jaz rešila...

...na dan pogreba...vsi so jokali...samo jaz ne...vse sm jaz tolažla (čeprav sm tolažbo v srcu najbolj jaz rabila)...nekej ur za tem...nisem mislila na njo...ampak sm padla v histerični despresivni jok...ta jok je bil tudi del jeze,sovraštva,ljubezni,bolečine,izdaje, prijateljstva...

hočem ti to povedat,preveč se dogaja okoli tebe,preveč da bi tvoja zavest to dojemala...in zaradi tega ne moreš sprostiti čustev...ne pričakuj od sebe,da boš jokala za njo...vedi (kar veš) da pa bo vedno en košček tebe prazen...zato ker ti ga ona ne more zapolnit...

...vsak dan se spomnim na njo, velikokrat grem k njej ali pa se samo zapeljem mimo...

...tist mesec se je družila z drugo sošolko (ki pa je njeno samozavest samo zbijala...)...sošolci,prijatelji so tekli njej...njo tolažli...meni je pa najbolj pomenilo to, da sm sožalje prejela od njene družine...to je mene najbolj potolažilo...

manja,verjamem v to, da bo tudi tvoja prijateljica pazila nate...in vem,da ji je žal kar je storila....zato živi svoje življenje toliko bolj,v nekaterih trenutkih za obe :angel:
:knuddel:

[sAdie]

Poskušaj živeti naprej kot si sedaj...le da je sedaj v mislih s teboj...nesmeš se zapustiti in si dopustiti, da te ubije to...bodi močna...itak nisi mogla nič narediti, če ni kazala znakov da je z njo kaj narobe... :bussi:

zelo lepo napisano...

s svojimi kolegi na sreco nimam takih izkusenj - so bolj ali manj vsi nagnjeni k pozitivizmu.

[Tigi]

Če bi vsaj pokazal, da ji nekaj ne ustreza in jo nekaj matra bi ji lahko pomagala oz. bi ji lahko mogala ane...ampak ni rešitve, če se človek zapre vase...važno je da živi v tvojem srcukot pozitivna oseba...ti pa živi naprej

[mala punci]

Kmalu bo minilo leto odkar se je moj bratranec odločil da noče več živeti. Naredil je samomor v avtu in to na tistem mestu kjer sva se kot otroka vedno igrala. Ko so me poklicali in mi povedali kaj se je zgodilo sem bila v šoku, nobenih solz samo jeza, zakaj mi ni povedal je tako obupan, vedno sem mu pomagala, vedno. Zakaj mi ni takrat na nek način pokazal da rabi mojo pomoč. Potem pa so ti trenutki jeze minili in pridejo še samo solze in golo spoznanje da ga resnično ni več. Jaz sama sebe tolažim s tem da si je to želel, ni bil pijan, ni bil zadrogiran torej pri polni zavesti se je odločil da ne želi več živeti. In upam da mu je sedaj lepše.

[iziris]

Pozdravljena!
najverjetnje bi ti rada vsaka od nas.. ki prebere napisala kaj.. za vzpodbudo.. pa ponavadi ob takih situacijah besede kar obtičijo nekje v grlu.. držim pesti zate.. in se strinjam z vsem kar je zgoraj napisano..

tako se je odločila.. sama.. in ne moreš ničesar spremenit.. in težko je sedaj nazaj gledat in govorit kako bi vse lahko bilo drugače..

ne vem kako hudo ti je.. priznam.. ne vem kaj naj ti rečem.. zdrži..

[cotkica]

Bolečina ob izgubi bližnjega je vedno močna. Vsak posameznik pa po svoje žaluje za umrlim. Ti si se odločila (oziroma tvoja podzavest se je odločila), da najprej ne boš sprejela tega dejanja, ki ga je storila tvoja prijateljica. vse skupaj si potlačila globoko v sebi, potem pa naekrat BOOM! Vse pride ven, ne moreš nehat, ene in iste misli non stop ...

sama še nisem imela podobne izkušnje (in upam, da je tudi nikoli ne bom imela), ampak kljub temu si lahko vsaj malo predstavljam kako ti je hudo. Pojdi naprej, misli nanjo, obišči jo, klepetaj z njo ... zaradi tega ne boš izpadla kot da je kaj narobe s teboj. Prebolela jo ne boš nikoli, boš se pa sprijaznila s tem in znala živeti kljub težkim spominom.

[laram]

Normalno je, da za tabo prihaja ta dogodek, da si žalostna, da premišljuješ o skupaj preživetih trenutkih ... tako jo tudi ohrani v svojem srčku. Vedi, da je že moralo biti tako (jaz na nek način verjamem v usodo, in da se bosta nekega dne še srečali), do sedaj pa pazi nate, kot tvoj :angel: . In naj te tolaži misel, da ti je bilo dano, da sta bili prijateljici, ta čas, ki ga je živela.

Sama na srečo (tok, tok, tok) nimam takšnih izkušenj. Kaj podobnega se je pripetilo le bratu, takrat najboljše prijateljice, iz enih drugih razlogov. In tudi tisto je bilo ubijajoče.

Ampak čas zaceli rane. Držim pesti, da boš zmogla ... :bussi:

[LoLLypoop=))]

...človek,ki se odloči za samomor je srečen...vesel,ker je našel rešitev...sliši se noro,ampak ti ljudje (ki že doolgo razmišljajo o tem) umrejo srečni in zadovoljni ker se bodo končno rešili muk...

[smotkA]

Meni je lani umrl dedek - imela sem ga tolk zelo rada, da si ne znate prestavljat ... vedno v vseh stvareh je bil moj zaupnik, tud karakterno sva si bila ful podobna, z njemu sem se lahko res ful odkrito pogovarjala čist o vsem ... Mislm, ful lep odnos sva imela, jst sm bla čist čist strta ... Sej počasi prebolevaš. Pride čas, ko se recimo par dni sploh ne spomniš nanj - recimo, ko si ful zaposlen al kej podobnega, pride pa tud dan, ko ful misliš nanj, ampak čas zaceli vse rane - zlajnano, ampak je res.
Jst ga imam v čudovitem spominu, vesela sem, da sem imela v življenju tolk posebnega človeka, kot je bil on.