Prva ljubezen

[Mishela]

Sem bila ziher, da tema že obstaja, ampak sem brskala pa je ne najdem

Kaj vi menite glede ''prve ljubezni ne pozabiš nikdar'' ?
So vam ostale v spominu, so še vedno prisotna kakšna čustva?

Menite, da lahko ta čustva ostanejo za vedno? Pozitivna, negativna?
Se spominjate samo tega kar ste čutili ali točno tiste osebe?

Ste še zdaj s to osebo?
Se razlikuje od vaših naslednjih partnerjev/partneric?

Zanima me čim več stvari povezanih s to temo

[claire]

Zame osebno drži kot pribito. To je bila srednješolska ljubezen... Kot v filmu.

Nekako moram reči, da so mi zdaj ostali samo lepi spomini, tiste slabe sem kar pozabila. Čustva? Mah, ne. Z moje strani nekih čustev ni več, kot pravim, so pa spomini.

Seveda se spominjam kaj sem čutila. Tipično najstniško sto na uro zatreskanost, metuljčke, spodneslo mi je tla pod nogami.
Nisem več s to osebo - uf, seveda ne.
Moj fant se absolutno razlikuje od tinejđerske zatrapanosti. Takrat smo samo žurali. In igrali tarok. Špricali pouk, hodili v park. In žurali. Hodili na morje 15 komadov. Plesali. Takrat se ti zdi da imaš cel svet na dlani. Da boš večno to kar si pri 16ih. Mlad, zaljubljen...

Če kdo zamudi to obdobje življenja - vse življenje nekaj pogreša. Ne slišimo zastonj "ta se pa ni znorel". Točno to smo delali noreli in se imeli radi. Vsi med seboj. LOL.

[emanuela]

S prvo ljubeznijo sem bila tri leta, bolj kot ne iz srednješolskih časov. Bila sem zaljubljena, on tudi, čustev pa definitivno več ni, ne dobrih ne slabih. On se sicer tu in tam spomni name in mi pošlje kak sms, to pa je tudi vse.
Od mojega zdajšnjega partnerja se zelo razlikuje, in po videzu in po osebnosti.
V osnovi torej nič posebnega, del preteklosti, ki je mimo, nekaj se naučiš iz tega in to je to.

[čuftika]

Z prvo ljubeznijo sem preživela 2 leti. Prvih 6 mesecev sem bila zaljubljena, nikoli več tako kot takrat

Ne, sedaj ni nobenih čustev več. Sem pa izbrala dokaj podobnega partnerja (podzavestno) potem in se je tudi to končalo čez kakšen mesec. Ja, oba sta imela iste pregovore, karakterne značilnosti, vendar v naslednjem nisem iskala prejšnjega...

Pomislim na prvega, vendar zelo redko. Bila sva povezana, bil je moj prvi. Včasih se spomnim najinega prvega sexa. Ne, nisem vse slabo pozabila, daleč od tega. Imam ga na fb-ju, polajka mi kakšno folto, vendar mi to nič ne pomeni. Takrat sva bila mlada, premlada za kaj resnega. On ima otroka, vendar z mamo od otroka nista skupaj. Klical me je na kavico in sva šla. Prebolela sm ga, bil pa je cel hudič preboleti prvega, vsaj meni.

Pri vsakem naslednjem je vse lažje in lažje. Potem se bojiš da se ne navežeš preveč in si pazljiv. Občasno pomislim, da bi ga poklicala in povabila na kavo, prijateljsko, da vidim ali se je kaj spremenil in ali bi se imela kaj za pogovarjat.

[Mishela]

mislite, da je lahko prva ljubezen tudi enostranska?
kao nesrečna zaljubljenost, ali je to dejansko samo to, zaljubljenost, ne ljubezen?

v bistvu, kaj je sploh ljubezen?

Sama sem si vedno predstavljala ljubezen kot neka sposobnost živeti z osebo, se razumeti, spoštovati, nuditi varnost, zanesljivost, itd.
Nekaj česar se lahko ''priučimo'', na nek način.
Npr. za tiste ko se spoznate na Game of thrones, Ned in Catelyn Stark, dogovorjena poroka, ampak vseeno sta se ujela, imata polno otrok, podpirata se in se preprosto imata rada, ampak to stanje ne bi bilo prisotno, če se oba ne bi trudila za to... to je za mene pravi pomen ljubezni

"Love didn't just happen to us. We built it slowly, stone by stone, over the years."
―Catelyn Stark to Robb Stark

[čuftika]

Zaljubljenost ni ljubezen. Gremo naprej. Ljubezen je odnos dveh samostojnih ljudi, ki se cenita, podpirata in sta skupaj še boljša

V romantičnih filmih nam prodajajo romantično podobo ljubezni, zaljubljenost, metuljčke...

Prva ljubezen = prvi odnos, zagotovo ne prva zaljubljenost

[Veerle]

Zdaj, ko imam retrospektivo na pretekla razmerja, mi je jasno, da je bila prva ljubezen relativno pozno, pri 28ih. Z njim sem bila 3 leta, potem so se najine poti razšle na njegovo željo, vendar sva ostala prijatelja, zamer ni.
Kar je bilo prej, so bila zgolj razmerja, takšna in drugačna, ljubezni ni bilo. No, takrat sem mislila, da je itak vsak usoden, lol.

[Led Zeppelin]

Prva ljubezen ima v mojemu življenju veliko vlogo.

Prvo pravo ljubezen sem doživel šele pri 21ih, bil sem pozen.
V bistvu je bil to zadnja moja velika lekcija v življenju, po njej sem se podal na novo pot.

Česa se spominjam? Po pravici...ničesar, pozabil sem njen obraz, pozabil sem njen glas, in včasih sem poskušal da bi se spomnil vsaj ene stvari, pa se takoj prikrade nek slab trenutek, ali slaba beseda.

Po svoje mi je zelo žalostno, ker vem kakšen fant sem bil takrat, naiven, šibek, po eni strani pa nežen, iskren in ljubezniv. Naredil sem ogromno napak v razmerju, nisem postavil zdravih temeljev, nisem je znal zaščititi in pozabil sem na sebe.
Ker mi je takrat pomenila vse, in ravno to je stvar prve ljubezni...če je prva, je obsojena na propad...ker se srečaš s toliko novimi stvarmi da boš storil napake.

Vem da sem vse stvari podzavestno izbrisal, ker sem konec vzel zelo osebno, zame je bil to največji neuspeh v življenju. Po koncu, sem dvomil vase, spraševal sem se če sem kot moški sploh kaj vreden. Ampak seveda sedaj vem, da to ni tako...ampak spet, to se moraš naučiti .

Me je pa potem izkušnja vrgla na novo pot, ker sem dobil toliko novih izkušenj, lekcij. In iskreno, sem potem postal boljši moški, bolj družaben, boljši z ženskami in bolj sem vedel kaj želim.

Ženske s katerimi se družim sedaj, ali v katerih potencialno iščem več, so drugačne od prve ljubezni.
Nisem tradicionalni moški, in ne zanima me tradicionalno življenje, vsaj še ne nekaj let.

Ne gojim nobenih čustev, želim ji vse dobro. Sem ji pa hvaležen ker če ne bi enkrat poklicala očeta da me je prišel iskati, bi se ubil.

[čuftika]

Tudi zame je 1. ljubezen bila velika prelomnica, oz. konec razmerja.
Potem sem se začela ukvarjati s sabo, delati na sebi... Če ne bi blo njega, ne bi bila tukaj kjer sem.

Spomine ne delim na lepe in manj lepe, jih ne analiziram, to je preteklost in tko je tudi prav. Spomnim se npr. cartanja z njim, edin zadev kot če bi bile včeraj, spomnim se poljubov, te neke naivnosti, neizkušenosti, predanosti, ampak tudi vsega manj lepega...

Iskreno, z bivšim se hitro spet zapleteš, kar je tudi eden izmed razlogov zakaj so vsi moji bivši del moje preteklosti in ne sedanjosti. Predvsem se pa ne ukvarjam z nobenim bivšim, če bi me znali cenit, ne bi bli bivši. In konc zgodbe. To da me pa pokliče čez 2 leti in reče da je bil kreten, pa pri meni ne pali, sm že zdavnaj prebolela vse skupaj... Priložnost zamujena ne vrne se nobena. Pri meni ni popravnih izpitov.

[okenska.polica]

Prvo ljubezen sem doživela pri 22ih letih in in je bil moj čisto prvi fant. Bil je starejši od mene in skupaj sva bila nekaj let.

Jaz sem bila popolnoma neizkušena in zaljubljena, on je imel za seboj že nekaj zvez in je še imel čustva do njegove bivše, ki je bila pa njegova prva ljubezen. Če potegnem črto, imam na to zvezo v glavnem slabe spomine. S fantom nimam stikov, zelo poredko ga kje srečam in se mi zdi, da ima on več interesa do mene, meni je popolnoma vseeno, če ga nikoli več ne vidim. Saj ni slab fant, ampak z njim nimam popolnoma nič več skupnega. Oba sva naredila veliko napak, ampak hvala bogu je to že daleč za mano in mi je dalo veliko dragocenih izkušenj, ne želim pa z njim imeti nobenih stikov več. In tudi ne želim biti nikoli več s človekom podobnim njemu.

[Cryselle]

A kot prvo ljubezen mislite prav partnersko zvezo?

Če mene vprašate po prvi ljubezni, bi opisala fanta iz srednješolskih let, ki mi je res zamajal tla pod nogami, skupaj pa sploh nikoli nisva bila. Imela sva tako rekoč poletno romanco. Jaz pa sem se zatrapala kot nora in mislila nanj še lep čas. zanimivo mi je to, da sem jaz pozabila nanj oz. si našla drugega, on pa mi piše vsako leto in me sprašuje kako sem kaj/kaj počnem v življenju, čeprav mu vedno povem, da sem v zvezi. Takrat pa je prekinil stike ravno on, baje zaradi razdalje.

Eni pozabijo, drugi se spominjajo celo življenje ... je pa fajn imeti kakšno tako zgodbico.

[Mishela]

se mi zdi, da je lažje pozabit nekoga s katerim si imel zvezo in jo tudi končal, kot pa nekoga, s katerim nisi doživel tega ''pravega konca'', torej da je bila zaljubljenost enostranska ali pa da se je oddaljila samo ena oseba, seveda tvoj/a partner/ica, ker potem težje dojameš kaj se je točno zgodilo in se tud težje sprijazniš s to izgubo
(okej, to sem zaj neko splošno logiko napisala, ampak mi prej ni padla na pamet )

[emanuela]

Mislim, da je v vsakem primeru težje tistemu, ki je dobil ta "konec", sploh, če se z njim ni strinjal in je oseba na drugi strani čustva pustila nekje zadaj že več časa nazaj in je zvezo prebolela še dokler je trajala.

[MarijaNana]

Meni se pa zdi zelo pomembno, kaj pomeni ''ljubezen'' oz. kako jo definiraš. Ker po mojem - če je res ljubezen - ne mine. Zaljubljenost pa je seveda druga reč ... intenzivna čustva, taka, ki ti povsem zamajejo svet, ampak minejo in jih kasneje sploh ne moreš niti podoživet ...

Zaljubljena sem bila tako zelo prvič v OŠ, za ljubezen bi pa potemtakem označila samo fanta, s katerim sem trenutno v zvezi.

[hayley]

Kaj pa če s tem ko skozi zvezo odraščaš,oz. oba odraščata in se spreminjata, ugotoviš,da se z isto osebo ne vidiš več dolgoročno, te ta romantična ljubezen,zaljubljenost mine, ostane pa neka splošna ljubezen do same osebe kot človeka, da ti ni vseeno zanj,čutiš da ti je blizu kot prijatelj,nekakšen družinski član..?