Kako naprej??

[nesrecna miska]

Vem, da verjetno nikoli ne bom razumela tega sveta, in svet nikoli ne bo razumel mene. A sem se vseeno odločila narediti še zadnji klic na pomoč. Tokrat se ne obračam na posameznika, ker s tem nimam dobrih izkušenj. Večina ni razumela, kaj želim povedati, ali pa samo ni hotela razumeti, ker človek pač ne želi dodatnih problemov v življenju in je na besede, kot so moje, težko odgovoriti. Pravega odgovora namreč ni. Edina oseba, ki me razume, je zapisana na črni listi mojih staršev, ker je prekinila vez s svojimi, da bi preživela. S pomočjo terapij in prijateljev je zopet našla svoje mesto na zemlji in lahko je, kar je, to je vse, česar si tudi sama želim. A tudi ta oseba mi ne more pomagati, sploh pa moji starši ne odobravajo tega, da jo nekako vidim kot vzornico. Zato se obračam na javnost. Na osebe, ki me ne poznajo in niso zavedeni z maskami, ki jih nosi naša družina. Ne želim si sodb, le pomoč. Moja mama da vedno vse za javno podobo. Prav zato deluje navzven tako prijazna in skrbna. Profesorica, ki želi s predajo znanja pomagati tistim, ki nikoli ne bodo imeli enake možnosti za normalno življenje. Deluje popolno in v javnosti tudi je. Ima visoke moralne in družbene vrednote, a vseeno bo njen natančno izdelan program prioritet pustil globoke zareze v mojem srcu. Ujeta sem v igro, ki je tako zapletena, boleča in nerazumljiva, da nikoli ne bom dojela njenega pomena. Pravila so preprosta, možnosti špekuliranja ne kaj veliko. Bodi priden, lep in dober. Izpolni vse njihove želje tudi, če te od znotraj ubija. Igre vseeno ne boš zmagal. Ne glede na to, kako zelo popolna se trudim biti, nisem nikoli zadosti dobra, da bi me preprosto pustili pri miru. Vse skupaj me je pripeljalo do tega, da vsako dejanje, ki odstopa od popolnosti, zadane kot puščica v moje srce. Puščica po moji krivdi, za katero me vedno čaka še bolj boleča kazen, ki si jo po možnosti zadam kar sama. Moja duša je tako… Poškodovana in bolehna, da namerno prizadevam druge le zato, da bi jo še bolj uničila. Nobena molitev na pomaga. Verjetno mi angel varuh zameri, da kljub močni želji ne hodim ob nedeljah k maši. Saj ima vsako pravico, da mi. A ni tako preprosto navzven izražati svojo vero in čustva, če za našimi vrati to ni sprejemljivo. Vsak večer molitve zato zadržim zase, molitvenik ostaja skriu pod posteljo in ostaja le upanje, da bom nekoč dovolj svobodna, da bom lahko dobila svete testamente. Čeprav si tudi o pristnosti svoje vere ne upam govoriti, morda je le še eden od mojih nujno potrebnih pobegov z realnosti. Vedno sem zavidala polsestri. Krhka, kot je, kaj dosti možnosti za normalno življenje v tej družini tako ali tako nebi imela. Pride trenutek v življenju, ko ugotoviš, da vse najgloblje fobije, konstantno prejemanje napačnih odločitev ter celo strah pred samimi odločitvami in tudi globok prezir do sebe, ne izvirata iz nepriljubljenosti v osnovni šoli. Niti ne iz dejstva, da ne izkoriščam zadosti svojega potenciala, ne iz nenehnega stradanja ter prenajedanja, ki si kar sledita. Verjetno se motim, a začenja se mi dozdevati, da razlog za vse to sledi za zaprtimi vrati kraja, ki bi moral biti srečen spomin, prostor, v katerega se z veseljem vrneš, v katerem nisi kot v zaporu in ki bi ti moral pomeniti pribežališče. Saj ne trdim, da lahko že iz praga pred vrati opaziš, da to preprosto ni to. Morda sem tudi sama prešibka za to družino. Že od malega mi rešilno bilko predstavljajo neobstoječi; lepi, mirni svetovi, kjer ljudje niso le navzven prijazni. Kjer te spoštujejo kot osebo. Kjer beseda strah ne obstaja. Zadnje nekaj let se zatekam tudi v zveze. Moj fant mi sicer nevede daje ogromno opore ter predvsem upanja na lepšo prihodnost. A vseeno ne razume. Pravi, da ne znam skrivati svojih čustev, a v resnici vsako sekundo zatiram tesnobo in žalost v sebi, jo skušam pregnati ali vsaj skrivati pred svetom. Res pa je, da energije za skrivanje manjših, sprotnih preprostih čustev ni. Pogosto me bolečina v srcu premaga. Preplavi me jok in svet se zdi še večji pekel. A naučila sem se te trenutke skriti pred svetom, čeprav si neskončno želim, da bi me kdo slišal. Pravi tudi, naj jima preprosto ustrežem v vsem, da bo že dobro, ko se odselim in naj le potrpim. Ne razume. Njegova starša imata popolnoma drugačen pristop k njuni zvezi. Ne pravim, da je pravi. A na otrocih ne pušča negativnih posledic in globokih ran. Zdi se že popoln. Danes sem prišla domov 10 min kasneje, kot sem rekla, da bom. Avtobusna zamuda je nekaj popolnoma običajnega, če izbereš srednjo šolo v prestolnici namesto v domačem mestecu (v izogib domu). Preden sem prestopila prag, sem bila srečna. Dobila sem lepo oceno, ne 5, a skoraj in brez učenja (razlog za to je moja nepopolnost, lenoba in nenehna depresija) je to dosti. Veselila sem se lahkotnega treninga in celo učenje po tem se mi je zdelo izvedljivo – prevzel me je nek pozitiven občutek, da mi lahko uspe. Da bom zadosti močna za učenje. Za učenje zase, ne za njih. Ker se učenje za njih vedno konča le s tem, da se sploh ne učim, ker ne vidim smisla. Hodim v ''najboljšo'' šolo le zato, da bom lahko šla v kratkem študirat, kar sta si zbrala. Kar si je zbral močnejši od njiju. Moja izbira ni bila sprejemljiva in sta jo zelo hitro spodbodla s presijo in psihičnim znašanjem name. Saj si zaslužim, ker nisem zadosti dobra. Torej, kot večino dni sem prišla do hišnih vrat kar dobre volje, optimistična in srečna zaradi sončnih žarkov, ki so po dolgem času oblačnosti in ždenja doma obsijali mojo kožo. A vse se je v trenutku podrlo. Najprej sem pol ure poslušala od očeta, da sem zamudila tistih 10min, in to brez, da bi mu sporočila vsaj uro prej, da bom. Da je zato moral čakati več kot uro in pol in gledati čez okno, kdaj pridem. Ni šel trenirat in zamuja življenje zaradi mene. Da se nisem javila, ko je klical (in to je bilo pet minut, preden sem prišla domov, dobesedno – mobitel sem imela na tiho še od pouka). Nesmiselno. Saj imam ključ in res ni potrebe, da bi čakal name. Bil bi lep dan, če nebi. Potem je prišla domov mama in naslednje pol ure je potekalo v kričanju drug čez drugega, kako si drznem pomisliti, da grem na trening, če čez dva dni pišem test iz jezika, ki si ga nisem sama izbrala ter čutim do njega strašen upor (ena izmed fobij), sploh zaradi dogajanja doma na ta račun. Nato pol ure kričanje le njiju, ker mu je ona sporočila napačno informacijo o tem, kdaj pridem domov in ker je on nesposoben in preprosto ven, ko hoče, in ker mu ona ukazuje.... Nato še druge teme njunih prepirov, kdo je kriv za kaj in kako. Skušala sem ubežati v svojo sobo, kar nikoli ne deluje. Prišla sta oba in me nadirala, da ne živim po pravilih, da sem slaba oseba, da si nebi smela privoščiti toliko dni brez učenja (le ta sobota kar se tiče celotnega prejšnjega tedna). Mama o tem, kako sem nesposobna in se ničesar ne lotim, kot oče. Oče o tem, kako le nakladam in sem grozna kot mama. Zgleda, da sem v bistvu le skupek njunih skupnih najslabših genomov. Nato je mama besna na vse odkorakala stran. Oče je ostal v moji sobi. Me nadiral in žalil, da bi le zvabil iz mene čustva. Sem se toliko naučila z leti, da jih ne. Kaplja solze pomeni cmero, prošnja, naj neha, mevžo, že nepokončna drža, umik pogleda z njegovih besnih oči ali kateri koli drug odgovor razen ''ja'' na vsak njegov ''slaba si'', ''kot tvoja mama si'', '' fokusiraj se!'', ''tvoje obnašanje ni dobro'', lahko pomeni klofuto. Nato je le sedel in bulil vame. Ne smeš umakniti pogleda. Zatarnati. Karkoli. Če vprašam, če bi lahko prosim odšel s sobe ali če bi lahko prosim jaz odšla iz sobe, je odgovor ''ne vem'' ali '' kaj misliš?'' v obeh primerih je prevod ''utihni in ne drzni si vstati''. Nato čez pol mučne ure, ki se vedno vleče kot mesec, pride mama, besna, ker se zaradi njegove prisotnosti ne učim. Me nadere, zakaj se ne, zakaj ga ne zignoriram in se spravim učit. Kako le? Kot, da si upam… Nato zahteva, da z njo zapustim stanovanje. On mi zagrozi s pestjo, da me bo pretepel, če se premaknem, ona se še bolj dere name, zakaj nočem iti kljub posledičnim udarcem. Ne razume. Ne razume, ker nikoli nebi šla do mene, me prijela za roko, prevzela udarce namesto mene in odšla skupaj z mano skozi vrata. Nikoli nebi. Vse, kar je naredila, je, da je sama zapustila dom. Me zapustila samo z njim. Šla klicat ''prijateljice'' in jim razlagati o krutostih, ki se dogajajo njej. Ne meni, name skuša pozabiti. Jaz sem tako ali tako njegova kri in zato zaslužim kazen. Oče ima enako mnenje, ker sem tako… Napačna v vseh pogledih, kot je ona, si zaslužim kazen. Na trening seveda nisem smela. Ne brez udarcev. Če se branim, je še huje (poskusila in se ni dobro končalo, on je še vedno močnejši, ona agresivnejša). In tudi, če bi se odločila zanje, mi nebi pustil. In potem še on odide in tresoča ostanem v svoji sobi. Kličem na pomoč z mojimi tihimi klici basanja s hrano, razanja z žiletko ter namigi fantu po smsih, da ni vse ok in da se ne počutim dobro tu. Njegov odgovor: potrpi. Zakaj si jaz ne zaslužim trpeti tako, kot on. Njegova mami mu reče, naj obleče jopco, da se ne prehladi. In trpljenje mu je to dejansko narediti. To je vse. Najhujši možni scenarji. Obleče jopco. Jaz pa sedim tu in v mislih vpijem na pomoč. Vse te ure učenja to sploh niso. So le uradno učenje. V resnici le sedim za zaprtim zvezkom. Jem. Jočem. Gledam serije, če si upam, da bi ubežala resničnosti. Jočem. Ne zdržim več. Če bi lahko, bi se že zdavnaj zatekla k drogam, a je strah pred njima močnejši – posledice, ki bi jih dobila od njiju, bi bile vsekakor hujše in dolgotrajnejše, kot posledice drog. Moja sestra je tako pametna. A že od daleč se vidi, da je drugačna. Ne upa si imeti kontakta z ljudmi. Boji se objema. Tudi jaz se včasih nenamerno stresem, če se mi kdo preveč približa ali zamahne v moji bližini. Ona je našla oporo v hrani in zvezkih ter seveda nenehnih zvezah. A že pred leti ji je uspelo zbežati skozi ta vrata. Takrat je lahko kljub svoji šibkosti preživela do študija, bilo je lažje. Mama se je ubadala z mano kot dojenčkom in ni toliko pritiskala nanjo. Oče je imel službo in je zelo pozno prihajal domov. Zdaj pa smo le trije. In oče je že na splošno zelo težka oseba za razumeti. Ekstremna nihanja razpoloženja, obsesija s športom. Večno nezadovoljstvo z lastnimi neuspehi podrtih ''ameriških sanj'' bogatega poslovneža. In zdaj je brezposelnost prinesla še depresijo in neprikrito zaničevanje ter obtoževanje drugih, sploh bližnjih in šibkejših. Počutim se kot riba, ki živi globoko v oceanu. Vajena pritiska, čeprav ga le s trudom premagujem. Pa vseeno tisti nenehen občutek, da jo čaka smrt, če se spusti le malo globlje. In pa strah, da poči, če bo skušala splavati do gladine. Ker na življenje brez pritiska pač ni navajena. Oprostite za tako dolg roman. Oče bi rekel, da nakladam kot mama. Mama pa, da le filozofiram kot oče. Ne želim si, da kadarkoli zvesta za tole, čeprav mi je že pred leti postalo skoraj popolnoma vseeno za svoj obstoj. Na vprašanje, kaj naj naredim, odgovora ni, tega se zavedam (so mi dali jasno vedeti). Lahko le delam, kar zahtevajo in zadržujem solze, ko jih ne smem kazati, kriva sem tako ali tako sama s svojo nepopolnostjo. Če bi bila popolna, bi bil tudi njun odnos do mene drugačen. Miren in prijaznejši.

[mastermind]

Imaš ZS.

[wasd]

Nimas pa odstavkov.

[lollypop-@]

Poglej zasebna sporočila

[Zvoncica]

No ti bom pa jaz napisala tukaj

Kaj lahko dejansko narediš. Skušaj se čimprej odseliti od doma. Mogoče s fantom? Mogoče kot cimra, da najemaš sobo? Bi bila opcija, da greš študirat npr v kakšen drug kraj, točno to, kar si sama želiš, pa da bivaš v študentskem domu? Je opcija, da se greš pogovoriti s šolsko psihologinjo in da ti ona pri tem kako pomaga?

Kaj si želiš študirati? Je to nekaj, kjer lahko delaš ob študiju? Mogoče lahko najdeš takšno službo, kjer se lahko v službi učiš? Vem za punco, ki si je plačevala sama vse ob študiju medicine, pa se je ponoči učila, ko je nekje dežurala in je imela mir?

Bi bila recimo opcija, da se vpišeš na fax, kar želita starša, in se v drugem letu vpišeš tja, kar si ti želiš, pa da vzporedno študiraš oboje?

[Dioniz]

No ti bom pa jaz napisala tukaj

samo res, zakaj ne pišete sem pa še mogoče komu drugemu s tem pomagate, ki ma podobn problem?

[kana_bis]

Jaz bi jima sprintala to kar si napisala in dala v branje. Na pogovor povabi tudi sestro. Mogoce bo potegnila s tabo in ti bo v bran.

Zvoncica; mislim, da je lahko pisati o seljenju na svoje gor dol, ko pa punca verjetno (sklepam) se polnoletna ni...

[donna.]

Nesrečna miška,
čudovito pišeš Imaš potencial, izkoristi ga

[*inkica*]

Draga "nesrečna miška",

Morem priznati, da sem z žalostjo prebirala tvoje besede in mi je hudo za vse kar se ti dogaja. Ne vem, če ti bodo napisane besede kaj v pomoč ali uteho, ampak čutim, da ti moram nekaj odgovoriti.
Po prebranem, vidim, da si zelo dobra oseba, "preveč" dobra za ta svet, v katerem imajo vrednote vedno manjši pomen. Takim ljudem je ponavadi težje v življenju, so mogoče tudi bolj občutljivi, in jih bolj prizadene, ko vidijo kaj se dogaja okrog njih in kam smo s časom prišli.
Ampak, ti rečem: Vredno je biti dober človek! Tega ti nihče ne more vzeti, ni prirojeno ampak pridobljeno, in tega se ne da zaigrati. Ti to že imaš. Mogoče si trenutno manj srečna, kot drugi, mogoče imaš občutek, da nikoli ne bo drugače, vendar verjemi, tvoj čas še pride.
Tvoja staršema gre zahvala, da si postala taka oseba kot si. Če bi ti bilo v življenju z rožicami postlano, mogoče sedaj ne bi bila taka kot si. In hvala Bogu, da si taka. Ne razumi me narobe, ne pravim, da je pravilno, kako ravnata tvoja starša niti, da je prav, ti je hudo, vendar probaj iz tega potegniti nekaj pozitivnega. To kar si postala!
Veš, ljudje, ki so ranjeni, so nezadovoljni, imajo slabe odnose z ljudmi okrog sebe, največkrat z ljudmi, ki so jim najbližji, torej z družino. Verjetno sta tvoja starša taka. Verjemi, da te imata zelo rada, vendar zaradi vsega kar ju teži, preprosto ne znata drugače. Tudi starejši kot je človek, težje sprejme neuspehe. Ju ne opravičujem (tudi nimam pravice obtoževati), prej se mi smilita (sta bolj "uboga" kot ti) Hudo je, ko si tak človek in težko se je spremeniti. Hudo, ko si nezadovoljen sam s sabo in s svojim življenjem.
Moj pokojni dedek je rekel, da se je vedno upal jeziti na svoje bližnje, tudi ko niso bili nič krivi, nikoli na druge, ker je vedel, da ga imajo radi in ker so oni vedeli, da ima on rad njih in mu bodo vse oprostili.
V glavnem, mislim, da se ne smeš prehitro odločati. Tudi mislim, da še ni čas, da greš na svoje. Posebej pa ne oditi v jezi in v sporu. Je pa res, da bosta verjetno, dokler boste živeli skupaj hotela imeti nadzor nad tabo. Pogovor bi znal pomagati, poskusi jima, kdaj ko bosta umirjena, povedati kaj čutiš. Obema skupaj, ali vsakemu posebej, kako pač misliš, da bi bilo boljše.

Pa še nekaj, tudi če je danes najslabši dan, to ne pomeni, da ne bo jutri najlepši dan v tvojem življenju
Drži se in sem v mislih s tabo!

[Ferbc002]

Nesrečna miška, vidim da si pod hudimi, stalnimi psihičnimi pritiski. Ne vem koliko si stara, sam sem 22 let in nekak tvoj način življenja sem živel cca. 10 let. (razlika je v tem, da sem moški in vrjamem, da je tebi še precej huje ...)
Če gledam zdej zadevo za nazaj, sem vesel da sm dal vse to čez, ker te use to izoblikuje, izpopolnjuje.
Danes lahko rečm da sm postov "svetilnik", k ga noben "val" ne zruš, tebi pa svetujem, da zidaš ta "svoj svetilnik", cegu po cegu in NE DVOMIM, da boš tekom časa(vedno je potrebn čs) prebrodila vse to in za nazaj gledala s ponosom nase.
Če si želiš družbe, par ušes, ki ne le posluša, ampak dejansko tudi sliši in razume me lahko kontakteraš Sem pa iz Ljubljane.
(če želiš pošlji ZS)