Pozabljene, uničene? dekliške sanje

[suzanne windlow]

Že nekaj let imam možnost opazovati pri svojih žlahtnicah in tudi prijateljicah, ki so z menoj vred zajadrale v srednja dvajseta, kako zelo minljivi so bili njihovi mladostni načrti.
Ena mi je od svojega dvanajstega, pa skoraj do šestnajstega leta, zatrjevala, da bo igrala na bobne. Življenski sen, o katerem sva se pogovarjali na leta. Ko je spoznala prvega fanta, ni bilo iz štiriletnega sna ničesar več.
Spet druga je hotela postati pisateljica. Od njenih zgodb in začetega romana ni ostalo nič. Najbližje objavljanju je takrat kadar lepi slike svojih dojenčkov na FB.
Tretja je želela prepotovati ves svet, pomagati lačnim in revnim. Želela je v Indiji razvijati svojo duhovnost. Ker sedaj njen fant živi precej daleč stran in se vidita samo za vikende, takrat običajno pomaga le njemu. Revni in lačni ostajajo sami. O Indiji ni nobenega govora več.
Teh primerov bi lahko naštela še več. Zakaj se vse (ne čisto vse) tako hitro odpovedo svojim dekliškim sanjam in jih z tako lahkoto zamenjajo za štedilnik, pralni stroj in vsakodnevno brisanje riti svojim sončkom?
Kaj naj rečem deklicam, ki mi danes, kot starejši in modrejši, razlagajo, kaj bodo v življenju počele. Naj jim rečem, bejbika, še največ možnosti imaš, da boš končala v kuhinji, svojo prihodnost si greš lahko ogledat v Dipo salon. To si ti.

Hvala za mnenja.
S.

[..Evelyn..]

Youre harsh..
Čist simpl razlaga je..vsi lahko govorimo in nakladamo, malo od nas lahko stvari zares tudi uresniči.
primer bobnarke: interesi se skozi leta preprosto menjavajo, ta primer ni nič takega..zakaj ni v teh štirih letih začela igrat bobnov?
primer pisateljice: ja bučibu babies...to verjamem, da ji dojenček preokupira življenje..
indija traveler: tega so sposobni res redki, kot sm prej omenla, smo pa sanjarjenja o tem sposobni vsi..
Razlogi "zakaj" so pač različni, eni zato, ker želja že v štartu ni bila tako močna, drugi zato, ker jih ta želja preprosto mine, tretja zato, ker dobi novo okupacijo v življenju, ki ne dopušča kombinacije obojega ali časa za svojo željo in četrta zato, ker ljudje dobijo namesto svojih sanj nekaj resničnega, oprijemljivega in se zadovoljijo s tem. Prejšnje sanje začnejo ogrožat sedanjo realnost in večina ljudi se raje oprime realnosti, kakor da bi tekli za svojimi sanjami, ki so riskantne.
In rekla bi, da je to težava tako moškega spola kot ženskega..Res redki ljudje vztrajajo tako dolgo časa in tako močno, da na koncu dobijo resnično kar so si celo življenje želeli..kot sm pa omenla, pa nekateri preprosto dobijo nekaj enako dobrega ali boljšega, da se jim ne zdi več potrebno lovit teh sanj.
Kar se pa deklic tiče in kaj naj jim rečeš..si starejša in bolj modra, zato veš, da tvoje razmišljanje ne sme vplivati na njih, tako da je tvoja edina naloga, da otroka spodbujaš in pozitivno gledaš na njegovo ambicioznost.. vem, da to ni blo ravno vprašanje za odgovarjat, samo preveč ljudi to dela, da zgrinja svoje "odrasle" frustracije na otroke..just in case.

[_patchouli_]

I hear ya, gurl...
Jaz sem hotela bit popotna pisateljica, pa sem zadnjič pol dneva v pisarni sestavljala neka promocijska besedila za turistično agencijo, kjer delam

Ma ne, življenje je to, kar se ti zgodi, med tem ko načrtuješ druge stvari. Al kako že.
Jaz sem v letih, ko je na tistem ustaljenem urniku življenja za dekleta (in nekatere fante) počasi na vrsti svoj domek, možek in prvi otročaj. In dosti mojih prijateljic, ki so 7 let nazaj načrtovale nikoli uresničeno backpackenje okoli sveta z mano, je lepo udobno v teh pričakovanih tirnicah. In veš kaj? Srečne so. Jebiga, prioritete se spreminjajo. Jaz sem 10 let nazaj mislila, da bom pri teh letih imela tisti klasičen hiška-služba-družina paket. Pa živim v eni zabačeni azijski državi in si posteljo delim s potepuško mačko. In je fajn. Kljub temu, da 10 let nazaj ne bi svoje riti premaknila dlje od Nemčije. Ljudje se spreminjamo, naše želje se spreminjajo. Ne nujno odraščajo, pač, spreminjajo.
Tako da ne biti tako pesimistična in zatreti pisanih mavric pri punčkah, no Spodbujaj jih, da sledijo svojim ciljem, tudi če se ti tekom let spreminjajo. Če bodo hotele biti vojaške pilotke, super. Če bodo nato raje učile par ur tedensko letenje na lokalnem letališču, ostali čas pa brisale smrklje svojim mulčkom, tudi super, ane. Pa to gre tudi za fantke, da ne bo katera skočila v luft, češ zakaj se morajo punčke karieram odpovedat.

[Tearjerker]

No ja, v dvajsetih pa se še ni za sekirat. Saj je časa za izpolnjevanje ''sanj'' še kar nekaj. Jaz pa ne razumem tega, zakaj bi mogel do 30tega, 40tega vse kao doživet, kar si želel in se potem zabubit. Sej tudi od teh, ki imajo sedaj otroke, bodo odrasli in se bo spet lahko psovečala sebi.... Bo pa potem potovala. Bobne se lahko naučiš igrat pri 40tih, če češ. Knjigo napišeš pri 50tih, če češ.

Jaz tudi nisem še uresničila svojih sanj. Pa vem zakaj ne, ker so se žal okoliščine v življenju spremenile in bo trajalo dlje, da jih, ker pač bo. Ne ker sem lena, ker sem jih pozabila ali ker sem se sprijaznila s tem kar je. Bom pač namesto pri 25tih kot je bil namen to uresničila pri 30tih ali 35tih. Ni vse odivnso samo od sanj in želje. Tu so denar, nepričakovane bolezni, otroci, ljubezen, smrt, cel kup enih nepričakovanih scenarijev, ki vplivajo na to. Ni vedno samo to, da nekdo najde svojo cono udobja in je ne zapusti, ker noče izven tega.

Vsaka modra oseba pa menda to razume.

[slovenc79]

ljudje so pač dlje sanjači.. in tudi vedno dlje so nezreli (večina). ker imajo življenje za samoumevno, kasneje šele spoznajo kako je treba garat da imaš osnovne stvari porihtane, še posebi če pride otrok. in takrat človek tudi bolj ceni da ima vsaj normalno življenje, medtem ko je bil med sanjaštvom razočaran nad mislijo da ne bo vsaj 2krat obhodil sveta..

no, jaz nimam želje da bi nevem kaj takega počel v kar bi moral nevemkok časa in denarja investirat. in se mi zdi da je ta potreba po tem da moraš tok in tok stvari doživet, če ne si nula in nimaš nič od življenja, bolj breme kot kaj drugega.. hell, še pred 100 leti je večina ljudi cel lajf preživela v krogu 200km, pa jim ni nič manjkalo. danes pa folk sanja kako bo živel na marsu..

[Tearjerker]

Ja pa sej ne sanjajo vsi sam o potovanjih no.

Za ene so sanje tudi karierni cilji, ne vem, postati novinar na CNN, bit del revolucionarnega odkritja v znanosti, se pridružit ekspediciji; skratka, naredit iz sebe nekaj, gradit na znanju in ekspertizi in s svojim znanjem nekaj doprinesit.

Kaki Mars...

[slovenc79]

potovanja sem samo za primer vzel

[kana_bis]

Avtorica, kje pa si ti danes glede na tvoje dekliške sanje?

[Tulip]

Malo nostalgije mi je vzbudila tema, razmišljam kaj vse smo s prijateljicami sanjarile v zgodnjih najstniških letih.

Drugače pa mislim, da gre preprosto za različne faze v odraščanju ter tudi dojemanju sveta... Ne vidim smisla v postavljanju mlajših na "realna tla", samo zato, ker vidimo kam gre naše življenje malo po 20. letu... meni je vedno zelo luštno poslušat mlajše (otroke, najstnike), morda še malo naivnejše (ne v slabem smislu) ljudi, ker so nekako čisti, še sanjajo... Kaj pa potem prinese življenje pa pokaže čas, naše prioritete, okoliščine itd.

Sicer pa kot je nekdo že napisal, ni prepozno, lahko marsikaj uresničimo tudi kasneje.

[mastermind]

Vse je v resnosti želje in predvsem resnosti karakterja. Jst sem skoraj še vse zadeve, ki sem si jih iskreno želel in delal na njih, izpolnil. Si pa pač ne postavljam nekih domišljijskih in nerealnih ciljev..

[s0nckic4]

uf, kaj vse sem jaz hotla in želela

nekaj otroških in mladostnih sanjarij sem uresničila, nekaj sem jih prerastla, nekaj pozabila. vedno pa prihajajo nove in nove, želje in sanjarije.

se min ne zdi nič narobe, če si ženska premisli in posveti družini namesto karieri in obratno. ta trenutno moderna: "kariera pod nujno ali pa je ženska zguba brez načrtov in se ne ceni ter šlepa na moža.." miselnost mi je brezvezna. ene pač ugotovijo da jih brisanje smrkavega noska bolj osrečuje kot bi jih igranje bobnov in pisanje knjig. pomoč revnim pa raje zamenjajo za razdajanje za lastno družino. vsak je svoje sreče kovač in zanjo odgovoren. to kariero se zdaj povzdiguje kot da je nevem kak užite viset v petek ob 7 v pisarni ter še z dopusta odpisovat na maile.

jaz se tudi zaenkrat posvečam karieri in si ne morem niti predstavljati sebe z otrokom. kar pa ne pomeni, da se ne more zgodit, da bom čez 5 let srečna že 3. noseča gospodinja.

ne zaradi razočaranja nad samim sabo kratit sanj mladini!